To je tisti režim, ki se že od devetnajstega stoletja spopada z gnilim liberalizmom, neoliberalizmom in kapitalizmom. Stalin je na primer moral pobiti na milijone ljudi, da je sesul ruski kapitalizem, Mao Cetung še več, pa tudi Titek se je v tej smeri potrudil, potem pa so Janša in njegovi vse obrnili na glavo. Zdaj je čas, da demokratični socializem spet zaživi tudi pri nas.
Venezuela je zagotovo svetal primer demokratičnega socializma, v kar sta se dva iz Združene levice na lastne oči prepričala. Ostaja nam še Severna Koreja, Kubo pa bodo po toliko letih lepega demokratičnega socializma spet sfižili Američani. Mi pa se ne smemo predati, saj je jasno, da je za vse gorje na svetu kriv kapitalizem. Meni je na primer to spoznanje v blazno olajšanje. Lani so mi uši požrle vse gartrože, jasno je, da mi jih ne bi uničile, če bi imeli demokratični socializem. Ko sem uši ročno pobijal, sem zraven kričal: crknite, gnide kapitalistične, crknite – sosedje so alarmirali policijo, ki pa ni prišla, ker so imeli sindikalni sestanek.
Že iz tega lahko razberete, da sem absolutni zagovornik demokratičnega socializma, ki sem ga na lastni koži enkrat že doživel, dober je celo zelo zabaven. V zgodnji fazi demokratičnega socializma, ko je religija še bila opij ljudstva, moja oma pred božičem ali veliko nočjo ni mogla kupiti orehov, fine bele moke, rozin in pomaranč. Zmanjkalo, bo šele po praznikih, so jamrale trgovke. Tako je naša oblast obračunavala s klerikalci, ki so poleg kapitalistov tista simbolična uš na mojih vrtnicah. Nekateri nezavedni komunisti pa so skrivaj hodili k maši in so še vedno tu pa tam koga ujeli pri očenašu ali krstu otroka. Veliko neoliberalnih antisocialističnih elementov je tudi čez noč izginilo neznano kam. Danes, ko je vse narobe svet, pa se celo trikrat bivši predsednik države Milan Kučan hvali, da je protestant, čeprav se ve, da je komunist. To so pač stranpoti v tem našem gnilem komunizmu, ki žrtev ne izbirajo.
V kasnejši razvojni fazi demokratičnega socializma se najbolj spomnim inflacije. V resnici je šlo za zdrav duh v zdravem telesu! Ko sem dobil plačo, sem tekel v bližino tržnice, kjer so Albanci menjavali dinarje za »dojče« marke. Če nisem bil dovolj hitrih nog, sem od redakcije, kjer sem delal, pa do menjalnice na cesti izgubil od 20 pa celo do 50 odstotkov vrednosti dinarja. Ni bilo treba hoditi v kapitalistične izmišljije, kot so fitnesi, da bi bil zdrav in gibčen. Na banki pa si moral imeti zvezo, da te ni zasliševala, ko si marke polagal na svoj devizni račun.
Ves sistem zvez in novih poznanstev je bilo treba vzpostaviti tudi, ko je šlo za dobrine, kot so kava, zobna pasta, pralni prašek in, tako kot v Venezueli, toaletni papir. Kolega si je v eni od odročnih obljubljanskih trgovin omislil celo trgovko ljubico (žena se je od njega kasneje zato ločila), od česar smo številni imeli koristi. Ta sistem demokratično socialističnega pomanjkanja je v bistvu pomenil spopad z alienacijo (odtujitvijo) človeka po človeku v sistemu, ki je hotel biti kapitalističen. Kaj pa so drugega dolge vrste pred trgovinami v vseh državah, ki so imele ali še imajo demokratični socializem! To je socialna interakcija, v kateri spoznavaš nove ljudi v stiski in se čutiš in si v resnici enakopraven. V kapitalizmu pa vsak skrbi za lastno rit in dobrine.
Demokratični socializem nam je v tistih časih že takrat omogočal pretok ljudi oz. žive delovne sile, in to nikakor ni rezultat te zmešane EU. Če bi bil Titek še živ, bi vam lahko povedal, koliko sto tisočev gastarbajterjev je ustvaril, pri čemer je dosegel več stvari: dobil je devize za razvoj svojega komunizma in demokratičnega socializma, gastarbajterji so v Nemčiji spoznavali grozote kapitalizma (takrat so odkrili na primer banane), Titek pa je vmes pod krinko gastarbajterjev izvozil tudi številne udbovske špiclje in likvidatorje, kar je pri nas utrjevalo demokratični socializem. Kje so tisti zlati časi!!
Demokratična socialistična skupščina je na primer v imenu ljudstva delovala brezhibno. Delegatom so vse referate napisali na cekaju in so jih ti samo prebrali. Zelo blizu temu so poslanci v Stranki Mira Cerarja, ki tudi pridejo v parlament s poenotenimi mnenji o tem, da je njihov firer genij. In je. Le tega še ni spoznal, da bo moral za napad na kapitalizem v naših vrstah bolj prisluhniti teoretiku demokratičnega socializma Luki Mescu, ki bisere svojih misli črpa iz marksizma-leninizma, stalinizma, titoizma in NSDAP, to je zadnjič dokazal eden od bolje načitanih. Pri tem sem zelo vesel, da je v prvih bojnih vrstah za demokratični socializem moj sošolec s faksa Matjaž Hanžek. Kdo bi si takrat mislil, da bo malo zmedeni pesnik in klošar postal varuh človekovih pravic in eden glavnih predstavnikov starega režima v novem. Človekovih pravic že takrat ni branil, ker je jasno, da jih v demokratičnem socializmu ni ad personam, saj človek ni tisti, ki bi imel kakšne posebne pravice, ampak jih določa režim demokratičnega socializma. Vse drugo vodi v anarhijo, kakršno imamo zdaj v državi.
Torej v boj, v boj!
P. S.: Proti evtanaziji ljudi se je treba odločno boriti. Zato me zanima, kdaj bo sedanja vlada odstopila?