INTERVJU - Slavko Avsenik: Hvaležen sem usodi, da nas je tako daleč pripeljala

Ljubezen do glasbe, uspehi doma in v tujini, dolge turneje, zavist, škodoželjnost, veliko lepih trenutkov, pa tudi toliko odrekanja. Vse to je na svoji koži izkusil velikan slovenske narodno-zabavne glasbe Slavko Avsenik, ki jev tem letu praznoval 80. rojstni dan. Čeprav že nekaj časa ne nastopa tako kot nekoč, ga glasba še vedno spremlja na vsakem koraku.

So prazniki zdaj kaj drugačni, ko ne nastopate? Za marsikaterega glasbenika so namreč prazniki najbolj delavni. Je bilo tako tudi z vami?

Niti ne. Takrat, ko smo še nastopali v tujini, smo vedno tako načrtovali, da smo šli domov prav za božič in novo leto. Ker smo bili vse leto zdoma, smo bili srečni, da smo lahko vsaj nekaj prazničnih dni preživeli doma z bližnjimi. Zame v tem pogledu sedaj ni kakšne velike razlike. Edina razlika je ta, da je družina, s katero preživljam praznike, sedaj veliko večja, kot je bila takrat.

V preteklosti ste bili kar naprej na turnejah, veliko potovali. Kakšen je bil občutek, ko ste se vendarle ustalili doma?

Po eni strani je bilo to zelo v redu. Toliko smo bili zdoma, da smo si že zelo želeli končati s tem. Žal je na to odločitev na koncu vplivala tudi bolezen oziroma poškodba vratu in hrbtenice.

Na skoraj vseh fotografijah vas poznamo po tem, da ste imeli v rokah harmoniko. Menda danes ne poprimete več za harmoniko zaradi zdravstvenih težav?

Tudi zaradi zdravstvenih težav, drugače pa zdaj večinoma delam samo še kompozicije. Na harmoniko bolj vesele stvari, na klavir pa, čeprav ga ne obvladam najboljše, bolj sentimentalne melodije. V Ljubljani imam tudi harmoniko, ampak me ne zamika kaj dosti.

Prav s harmoniko je povezanih tudi precej vaših znanih anekdot, denimo tista, da ste iz vojske dni dni potovali domov po harmoniko.

Res je, iz vojske sem devet dni potoval domov. Potem pa še nazaj. V vojski so me med drugim sprejeli v vojaško športno društvo Partizan in naslednjič sem v Kranjsko Goro potoval kot skakalec. Harmonika je bila ves čas z mano in povsod dobrodošla. Fantje v vojski so radi videli, da sem nanjo zaigral kaj veselega.

Prve ne pozabiš nikoli, pravijo. Se spominjate, kdaj ste dobili prvo harmoniko?

Kar precej časa, mislim da dve, tri leta, sem bil brez svoje harmonike, potem pa mi je gospod Kavalar, pleskarski mojster z Jesenic, podaril harmoniko Hohner Verdi III. Takrat je bil zame pravi čudež, da sem tako prišel do harmonike.

Na čigavo ste prej igrali?

Žena je imela prej malo hohnerco. Ne vem, kaj se je zgodilo z njo. V vojski sem sicer imel tisto Verdi, a so mi jo ukradli.

Menda ste imeli prej svoj ansambel kot pa svojo harmoniko …

Ja, ko smo začeli igrati v Gorenjskem kvintetu, sem bil še kar brez svoje harmonike. Težek začetek, ampak je vseeno šlo. Bili so drugačni časi.

Kakšna se vam zdi narodno-zabavna glasba, ki jo ansambli danes ustvarjajo, v primerjavi z glasbo, ki ste jo vi pred leti igrali? Kje so največje razlike?

Razlika je predvsem ta, da je danes zelo veliko ansamblov, pa eden boljši kot drugi. To glasbo, kar se tiče trobente, klarineta, lahko igrajo samo šolani inštrumentalisti. In ko jih kdaj tako poslušam, kar verjeti ne morem, da tako dobro igrajo. To je res super.

Pa slovenska turbofolk glasba, nekakšna mešanica narodno-zabavne glasbe in modernejših zvrsti?

Ti glasbeniki so si ustvarili svoj stil in videti je, da je v redu. Vsi, tudi oni, so odvisni od publike. Je pa vse skupaj posrečeno, nekaj drugačnega od nas, še bolj veselo. Zdi se mi kar v redu. Samo da je narod zadovoljen.

Na narodno-zabavno glasbo so pogosto letele različne zlonamerne oznake, češ da je to goveja glasba, kravjaki … Ste kdaj take oznake jemali resno, so se vas kdaj čustveno dotaknile?

Ne, nikoli. Več kot je bilo tega, toliko hujša je bila zavist. In ta zavist je bila tolikšna, da so nekateri šli celo čez mejo dobrega okusa. Goveja glasba? Kako lahko pridejo do tega? A zato, ker je goveja juha tako dobra? Po drugi strani pa bi ti ljudje morali vedeti, da s tem ne žalijo mene, ampak ljudi, ki so to glasbo s srčnim veseljem sprejeli. Najprej v Slovenji, potem po Evropi. Potemtakem smo vsi govedarji. Ker če toliko ljudi ne bi sprejelo naše glasbe, je sploh ne bi bilo.

Vam je blizu še kakšna druga zvrst glasbe?

Na magnetofonskem traku imam precejšnjo rezervo tudi svoje šlagerske glasbe. To bom dal vnuku Sašu, da jo bodo lahko z njegovim ansamblom igrali na veselicah. Tukaj se najde kakšen angleški valček, tango, rumba. Te stvari zdaj ob pomoči brata, ki vse skupaj aranžira, pripravljam za vnuka.

Vaš brat Vilko je bil kriv, če tako rečem, da ste se pravzaprav odpravili v glasbene vode.

On je igral v orkestru Bojana Adamiča na slovenskem radiu, jaz pa sem delal v tovarni. Potem se je pripetilo, da je brat potreboval harmonikarja za spremljavo Franca Korena in Danice Filiplič. Spomnil se je name in me tako odkril za nadaljnje glasbeno delo. Vse kompozicije, ki sem jih naredil, je on aranžiral od a do ž. In nihče ne bi mogel tega bolje narediti, ker oba precej podobno čutiva glasbo.

Je vaša najbolj znana skladba Na Golici resnično nastala kar med delom v tovarni nogavic?

Natančno tako. Stroj, pri katerem sem delal, je bil 30 metrov dolg in ob njem je bilo treba hoditi gor pa dol in kontrolirati, ali se je kje strgala nogavica. Bil sem v nočni izmeni in ob monotonem brnenju stroja, mi je na misel prišel ta glasbeni motiv. Ker ne pišem not, sem ga po svoje označil, naslednji dna pa zaigral bratu. In ga je nato aranžiral, in tako je nastala skladba Na Golici.

Kdaj ste se odločili, da pustite službo in se ukvarjate le še z glasbo?

Šest let sem delal v tovarni, potem pa se, tako kot preostali inštrumentalisti, ki so imeli službe v orkestru, posvetil samo igranju v ansamblu. Ponudb za nastopanje ob sobotah in nedeljah smo imeli za štiri leta vnaprej. To so bile gasilske veselice in podobno. Potem pa smo se odločili, da se odpravimo še na avstrijsko območje; začeli smo na Koroškem, pri koroških Slovencih. Na celovškem radiu smo celo snemali. Potem se je zgodilo: takrat je bil na dopustu ob Vrbskem Jezeru Fred Rauch, urednik na bavarskem radiu. Slišal je Na Golici in se šel na radio pozanimat, kdo to izvaja. Mi smo se takrat imenovali Gorenjski kvintet, in Fred Rauch je vprašal, kako bi se gorenjski reklo po nemško. In seveda so mu povedali, da Oberkrain. Tako so nas krstili za Oberkrainerje, kar je bil za nas zelo velik šok in smo bili zaradi tega dolgo zelo nesrečni. Še posebno potem, ko je bilo zaradi tega po časopisih toliko kritik. Nismo pa mogli čisto nič narediti. Fred Rauch je namreč po vrnitvi z dopusta v Münchnu na radiu v svoji oddaji, v kateri je vrtel glasbene želje, zavrtel našo glasbo, ki je kmalu postala uspešnica po Bavarskem in Nemčiji. Dobivali smo cele vreče pošte in imena Oberkrainerji nismo mogli več izbrisati. To je bilo zagotovo težja plat naše usode in uspeha v glasbi.

Omenili ste, da so bile kritike v Sloveniji. Zaradi nemščine ali zavisti?

Tako so to sprejemali le nekateri, ki so bili na ta račun tudi najbolj kritični. Prisotna je bila zelo huda zavist. Potrebovali so kost za glodanje. Ampak če danes pogledamo nazaj: kaj bi bilo, če bi nas takrat uničili; velika škoda oziroma katastrofa za Slovenijo. Danes Slovenijo zaradi naše glasbe pozna vsa Evropa, pa tudi preostali svet. Na tisoče ansamblov je, ki nas poskušajo posnemati. To bi bila res velika poguba.

Kaj so vam najbolj zavidali? Da ste delali in služili v tujini ali uspeh na splošno?

Uspeh. Ker je bil tako velik, da mi sploh nismo mogli razumeti, kako je do tega prišlo. Na primer iz Münchna nas je obiskal gospod, ki je bil eno najpomembnejših imen v tej industriji, in dejal, da nas vzame na turnejo, če bomo uspešno prestali test. In tako je v Rosenheimu za naš koncert obesil en sam plakat, pa še ta je visel v bolj zakotni ulici. Obljubil je, da nas bo angažira za nemško turnejo, če bomo napolnili dvorano. Dvorana je bila nato že teden dni pred koncertom razprodana. Samo z enim plakatom. Vse se je tako čudežno razvijalo. In kaj naj rečem, hvaležen sem usodi, da nas je tako daleč pripeljala.

Je bilo kdaj rivalstvo med narodno-zabavnimi ansambli v Sloveniji? Pogosto pri tem omenjajo Ansambel Lojzeta Slaka. Je kaj na tem ali so te zgodbice bolj iz trte izvite?

Ne. Slak je popolnoma druga glasba kot mi. Hvala bogu, da obstajajo Slaki in še vsi drugi najrazličnejši glasbeni žanri. Kako pa bi bilo, če bi bili vsi isti. Saj bi ljudje ponoreli. Narod ne more poslušati samo ene zvrsti glasbe.

Kako pa se je, razen kritikov, po vašem uspehu v tujini na vas odzivala preostala publika v Sloveniji?

Ko smo že igrali tujini in načrtovali turnejo po Sloveniji, je bila povsem razprodana. In tako hvaležne publike, kot je bila takrat za nas naša slovenska, ni nikjer drugje. Kar verjeti nisem mogel, da je to možno. Da nas je narod tako sprejemal, navkljub vsem kritikam. In da nas v bistvu še danes tako sprejemajo.

Iz katerih krogov so prihajale kritike, naperjene proti vam?

To je stvar, ki je sploh ne maram omeniti. Tisti, ki je to bil in bo to bral, se bo že prepoznal. In sedaj najbrž vidi, kaj bi lahko bilo, kaj bi se lahko zgodilo. Ali bi bilo bolje, da nas uničijo ali da še naprej delujemo in se ta glasba tako po mojih naslednikih kot tudi drugih ansamblih nadaljuje? Slovenija pa je z njo postala del glasbene dežele, ki v svetu nekaj pomeni.

Pred intervjujem smo se zmenili, da o politiki ne bomo govorili, ampak uspešni ste bili v časih, ko se je politika vmešavala tudi v glasbo. Ste tudi vi imeli kaj težav s tem?

Posamezniki so se to šli. Mi s tem nismo imeli težav, saj se je potem, ko smo prvič igrali za maršala, celoten položaj bistveno spremenil.

Za Tita ste potem kar nekajkrat igrali, če se ne motim. Kaj vam je to pomenilo?

Če si povabljen, da igraš predsedniku države, ne glede na to, kdo je, in če mu je všeč glasba, ki jo igraš, je to zagotovo velika čast.

Vaš sin, prav tako Slavko, sicer glasbenik, se je posvetil bolj jazzu. Kako je on sprejemal vašo glasbo?

On je velik pianist. Njegova želja je bila, da gre študirat v Ameriko, kjer se je izpopolnjeval za scensko in filmsko glasbo. To mu kar lepo uspeva. Če je treba, pa tudi zame ali katere druge ansamble, ki jim pišem skladbe, aranžira. Moje glasbeno ustvarjanje je povsem normalno sprejemal. Ampak v njegovem srcu je bil vendarle ta pianino. Tudi sin Grega je prav tako velik virtuoz na kitari in je bil med drugim državni prvak. Naša glasba ju ne moti, v srcu pa imata svoj okus. Meni se zdi, da je tako prav. Jaz nisem še nikoli nikomur rekel, kaj naj igra. Vsak naj se po svoje in svobodno odloča.

Ste bili kdaj razočarani, da vašim sinovom ni bila bolj blizu narodno-zabavna glasba?

Ne, nikoli. Slavko ima veliko dela s stvarmi, ki ga zanimajo. Grega tudi po svoje pripravlja razne kompozicije in aranžmaje za kitaro. Tretji sin Martin je tudi šel v glasbeno šolo – najprej za klavir, potem saksofon, klarinet, na koncu pa je pri njem prevladala ljubezen do likovne umetnosti, tako da je danes slikar in dizajner. Je pa tudi on zelo povezan z našo glasbo. Tudi zaradi galerije in muzeja v Begunjah, ki ju vodi moja žena Brigita.

Ste pa glasbenega naslednika vendarle dobili z vnukom Sašem?

Res je. On se je stoodstotno posvetil tej glasbi. Seveda lahko naslednika dobiš samo tako, če narod to sprejme. Vsi smo od tega odvisni. Res pa je, da on čuti to glasbo podobno kot jaz.

Najbrž mu lahko pri tem poslu marsikaj svetujete, pa tudi kritizirate.

Če pride k meni in ga zanimajo razni prijemi na harmoniki, mu rad kaj pokažem. Nikoli pa mu ne rečem, kako naj igra. Njegova tehnika je drugačna. Prav je, da jo razvija po svoje.

Ste zadovoljni s tem, kar je pokazal tudi v okviru svojega ansambla?

Zelo sem zadovoljen. Pravzaprav je vse presenetil. Je pa tudi zelo priden in veliko vadi, ure in ure, po pet do sedem ur na dan. V ansamblu ima dobre inštrumentaliste in že sedaj imajo precejšen uspeh.

Vašo Na Golici smo lahko večkrat slišali tudi ob smučarskih skokih v Planici. Menda vas na Planico veže precej več kot to …

Seveda, ker sem tudi skakal. Vmes sem pa razmišljal, da smo že peli o Golici, Sloveniji itd. in da bi morali tudi o Planici, saj je vendarle svetovni pojem. In mi je prišlo na misel, da je Planica v resnici snežna kraljica, letalci Planice pa letijo kot ptice. Potem sem to uglasbil in v Planici so bili zelo počaščeni, tako da od takrat vedno, ko tekmovalci letijo čez 200 metrov, zavrtijo Na Golici. To me je zelo presenetilo. Prijetno, seveda.

Zanimivo pri vas je tudi to, da ste bili tudi član smučarske državne reprezentance … potem pa postali glasbenik. Kako to?

Razlog za to je bil tudi ta, da sem se, ko smo tekmovali v Celovcu, polomil. To je bil konec moje športne kariere. Ampak obenem je bil Celovec tisti kraj, kjer se je začela moja glasbena kariera. Bil je odskočna deska za evropsko glasbeno kariero. Naključno. Ali pa tudi ne.

Kako gledate danes na tiste čase? Ste kdaj nostalgični?

Veliko premišljujem o začetkih, razvoju, garanju … Za nas, naše družine je bilo to malo pogubno. Na začetku smo preživeli v tujini tudi po 300 dni na leto. Potem smo podpisali pogodbo za trikrat po deset let, za dvesto koncertov na leto. In če razmišljam o tem … se sprašujem, kako je vse to moja žena Brigita morala sprejeti. Če bi ona takrat rekla, to ne gre, tega ne sprejmem, te glasbe verjetno ne bi bilo. Torej se moramo za vse zahvaliti tudi njej.

biografija

Slavko Avsenik je bil rojen v petčlanski družini kot najmlajši otrok. Po očetovi želji so leta 1936 ustanovili družinski orkester, v katerem je igral diatonično harmoniko. Po osnovni šoli je ostal doma na kmetiji, kjer je ob priložnostih kaj zaigral. V tistem času ga je navdušil skakalni šport, tako da leta 1946 postal član državne reprezentance. Osebni rekord je dosegel v Planici – skočil je 74 metrov. Leta 1952 se je poročil z Brigito, s katero sta tudi začasno prevzela gostilno. Zaposlil se je v Ljubljani, kjer je postal pletilec v Tonosi. Naslednje leto se je udeležil radijske avdicije na Radiu Ljubljana, na kateri je bil sprejet. Na začetku je igral harmoniko kot solist, čez čas pa so se mu pridružili še kitarist Lev Ponikvar in basist Jože Kelbl. Leta 1953 je spremenil skupino, tako da so v njej bili razen njega še njegov brat Vilko Ovsenik na klarinetu, Franc Košir na trobenti in Franc Ogrizek na baritonu. Kasneje se je pridružil tudi kitarist Lev Ponikvar. Tako je nastal Gorenjski kvintet, v tujini pa so nastopali pod imenom Oberkrainer Quintett. Slavko je pisal glasbo za ansambel skupaj s bratom Vilkom Avsenikom. Ansambel je postal zelo popularen, saj je nastopal skoraj po vsem svetu. Leta 1975 je prejel Linhartovo plaketo. Skladbe, ki sta jih napisala z bratom Vilkom, so že ponarodele in velikokrat jih drugi izvajalci igrajo v priredbah. Skladba Na Golici velja tudi za največkrat izvajano inštrumentalno skladbo na svetu. Ansambel Avseniki je dobil v 40 letih 31 zlatih plošč, eno platinasto in eno diamantno ploščo.