Že leta je govora o sistemskem financiranju planinskih koč, a iz tega ni nič – smo dejansko blizu temu, da bo treba nekatere zapirati?

Treba je razumeti, da je večina koč pravzaprav že zelo starih, tudi po sto let in več, in seveda vsaka zgradba po tolikem času terja korenitejše investicije, korenitejšo prenovo. Tem kočam pa iz rednega poslovanja ne uspe ustvariti oziroma prihraniti dovolj sredstev za take investicije.

Obstajajo koče, ki bi lahko samo s poslovanjem pokrile prenovo?

Lahko pokrivajo stroške rednega poslovanja, nekatere lahko tako financirajo tudi redno vzdrževanje, ne zmorejo pa korenitejših investicij ali celovitih prenov. Prišli smo do točke, ko delne sanacije ali delni popravki ne dosežejo več želenih učinkov in najbolj smiselno in najučinkovitejše bi bilo narediti celovitejšo prenovo, kjer pa so stroški lahko tudi zelo visoki.

Prenova vseh koč, ki so tega potrebne, bi, predvidevam, zlahka stala milijone.

Na našem seznamu je 160 planinskih koč, od teh jih bo po naši oceni kakšna tretjina v prihodnjih letih potrebna prenove. Pri prejšnjem razpisu ministrstva za gospodarstvo pred štirimi, petimi leti je bilo obnovljenih 26 koč, preostale pa na to še čakajo. Glede na specifiko delovanja društev ocenjujemo, da je najboljša rešitev neki sistemski vir, torej znan in stabilen ter v malo daljšem časovnem obdobju, recimo 10 let, da se lahko zaključi investicijski cikel in da lahko društva pripravijo projekte prenove, jih dobro splanirajo in tudi izvedejo. Treba je razumeti, da smo v visokogorju z gradbeno sezono zelo, zelo omejeni, zato teh investicij ni možno speljati preprosto čez noč. Redni sistemski vir v naslednjih letih bi omogočil racionalen in celovit pristop k temu problemu.

Primož Lavre

V tej smeri že potekajo intenzivni pogovori z ministrstvom, ker se tudi zunaj naše organizacije krepi zavedanje, da planinske koče niso zgolj same sebi namen, ampak so element varnosti v gorah, pa element spodbujanja turizma, obiska in rekreacije v širšem okolju, od česar imata pozitivne učinke tudi turizem in življenje v dolini. V tem v Evropi nismo nekaj posebnega, pravzaprav ima večina držav v Alpah vzpostavljen sistem javne podpore planinskim kočam, saj se zavedajo, da to niso samostojno tržno vzdržni objekti. V zadnjih letih Slovenija preko različnih spodbud zelo intenzivno subvencionira investicije v druge oblike turističnih objektov, planinske koče pa so pri teh preteklih razpisih v večini izostale. Sodelovanje z ministrstvom bo, upam, pripeljalo do ustrezne pravne podlage za ta sistem financiranja in verjamem, da se bomo lahko potem tudi učinkovito lotili obnove koč.

Je v Sloveniji morda tudi preveč koč, ki jih poskušamo obdržati odprte?

V Sloveniji imamo tri kategorije koč. Prve so visokogorske planinske koče, to so tiste, ki so vse leto nedostopne po cesti, in te so, z redkimi izjemami, odprte samo v sezoni. Verjetno nikoli ne bodo odprte celo leto, so pa to zagotovo koče, ki omogočajo varnejši obisk v širšem območju. Seveda od 160 planinskih koč niso vse tako prepoznavne ali popularne, vendar ima vsaka svoj namen in svoje obiskovalce. Ene so mogoče, bom rekel, bolj nacionalnega, širšega pomena, ene so bolj lokalnega pomena, torej zelo pomembne za lokalno ponudbo ali za lokalno rekreacijo prebivalcev.

Ni še večji problem kot denar pomanjkanje ljudi, ki bi v teh kočah delali, jih upravljali? Še posebej v tistih, ki so manj obiskane ali težje dostopne, brez cestnih povezav za oskrbo in večji obisk?

Pomanjkanje ljudi je pravzaprav trend, s katerim se sooča marsikatera dejavnost v tem času. Treba se je zavedati, da je oskrbništvo planinskih koč pač zahtevno in naporno, vsaj v visokogorju je tudi sezonsko. Izziv je zagotavljati ustrezen kader, kar se sicer da narediti z ustrezno organizacijo in tudi z ustrezno stimulacijo, ki mora biti konkurenčna primerljivim delovnim mestom. Ena rešitev bo že to, da ko se bodo koče obnovile, bodo tudi razmere za bivanje in delo boljše. Vse to so drobni koraki, ki vodijo k temu, da bodo koče ostale. Treba je poudariti, da hribi še vedno vlečejo ljudi, da se odločijo za to delo, in upam, da tako ostane.

PZS ima več kot 60 tisoč članov – bi jih morali bolj spodbujati k prostovoljnemu delu v kočah? Realno, kolikšen delež teh članov je dejansko aktiven pri delu v lokalnih društvih?

Imamo 300 društev in okoli 64 tisoč članov, kar pomeni, da ima povprečno društvo 200 članov. Del jih je prostovoljno aktivnih, bodisi kot vodniki in markacisti bodisi sodelujejo pri vzdrževanju ali obratovanju planinske koče. Tako aktivnih članov je po naši oceni okoli 20 odstotkov, eni so bolj, drugi manj aktivni. Dejstvo je, da je z leti ali z družbenimi spremembami to tudi malo težje kot včasih. Službe danes trajajo dlje, obremenitve v službah so mogoče večje. Ne bom rekel, da včasih ni bilo zahtevno, ampak mogoče je bil delovnik bolj ukalupljen. Seveda vse to vpliva na pripravljenost ljudi za prostovoljno delo. Treba se je zavedati tudi, da tudi v planinskih kočah tehnična znanja postajajo bistveno zahtevnejša. Upravljanje koče z moderno tehnično opremo, od ogrevanja, prezračevanja in drugih aparatur, pravzaprav terja zahtevno tehnično znanje. Včasih si za ogrevanje moral znati zakuriti peč in nasekati drva, danes je potrebno nekaj več in ponekod to terja bolj profesionalen pristop, ki ga je treba pač najeti, da vse deluje tako, kot mora.

Kaj pa ponudba koč? Večinoma ni ravno pestra, jedi na žlico in jabolčni zavitek so klasika, ki pa ni vedno najbolj atraktivna za obiskovalce.

Odvisno od lokacije koče, frekvence obiska, po cestah nedostopne planinske koče imajo velik izziv z oskrbovanjem in morajo svojo ponudbo prilagajati tem omejitvam. Izziv je tudi neenakomeren obisk, mogoče se en dan vreme malo pokvari in potem ni ljudi, ti pa imaš pripravljeno ogromno količino hrane. Vsi ti dejavniki pripeljejo do tega, da je v večini planinskih koč ponudba omejena. Spet pridemo do izziva samih zmogljivosti in virov, s katerimi koče razpolagajo. Če imajo priklop na elektriko, to pomeni, da lahko imajo ustrezne hladilne naprave, več aparatur v kuhinji in seveda lahko zagotovijo tudi večjo pestrost. Če govorimo o visokogorju, je ponudba žal omejena, vendar se, mislim, tudi zavedanje marsikaterega oskrbnika spreminja in poskušajo uvajati svoje kulinarične posebnosti, nekaj, po čemer postanejo koče prepoznavne, zaradi česar se ljudje vračajo.

Bi bilo treba v kočah prepovedati prodajo alkoholnih pijač?

Seveda alkohol v hribih lahko pripelje tudi do negativnih posledic, čeprav tega pravzaprav množično ne zaznavamo. Mislim, da so ljudje vendarle odgovorni in se zavedajo, da se morajo tudi vrniti v dolino. Zaradi samega alkohola je relativno malo nesreč oziroma kakih posledic ni bilo. Je tudi odgovornost vsakega posameznika, da se vede odgovorno. Navsezadnje obstaja tudi veliko brezalkoholnih alternativ.

Primož Lavre

Nekateri pravijo, da bi morali slovenske planinske koče prevzeti zasebniki in da bi se lahko pri ponudbi zgledovali po nekaterih kočah v Italiji, Avstriji in Švici, ki so že pravi hoteli. Kakšno je tu stališče PZS?

Planinska zveza zagovarja oziroma spodbuja društva, da ohranijo neposredno upravljanje. Sicer so modeli zelo različni in na koncu pravzaprav vsako društvo glede na svojo specifiko, glede na kadrovske in druge zmožnosti ter glede na samo kočo najde ustrezen sistem. Večina koč v Sloveniji, tu gre za sredogorske koče, je v najemu, manjši del, gre za visokogorske, pa upravljajo društva sama, in to prostovoljno. Tam, kjer društvo in najemnik najdeta dolgoročen interes in vzpostavita dobro sodelovanje, lahko to tudi zelo, zelo pozitivno vpliva tako na obisk kot na ponudbo.

Nekatera društva imajo težave s skladom kmetijskih zemljišč. Kako resen problem je to zanje?

Gre za zakon iz leta 1993 z določbo, da vsa kmetijska zemljišča, ki so bila na dan sprejetja zakona v družbeni lasti, preidejo v last države. Od tega je zdaj že več kot 30 let, postopki se odvijajo že dlje časa, vzpostavila se je tudi sodna praksa, ki je zelo striktna in je v korist države. Kar se tiče zemljišč v lasti društev ali planinske zveze, imamo nekaj primerov, kjer država zahteva vračilo teh parcel. Večinoma gre za kmetijska zemljišča v sredogorju, tudi nekaj gozdnih zemljišč je zraven.

Moram poudariti, da gre za res nepravično določbo zakona. Dejstvo je, da so večino teh parcel društva in zveza dobili od države ali od zasebnikov, obstajajo tudi kupoprodajne pogodbe, nekatere celo iz časov pred drugo svetovno vojno, nato pa so bile s tem zakonom vse te parcele podržavljene. Pravzaprav se danes zahteva vračilo zemljišč, ki so jih društva oziroma pravni predniki društev pred desetletji kupili.

Upate, da bo pobuda za ustavno presojo zakona, ki jo je vložil državni svet, kaj dosegla?

Upam, da bo. Gre za zakon, ki res terja obravnavo in zaradi katerega se v zadnjih desetletjih, odkar se ti postopki izvajajo, dogajajo krivice.

Imate podatek, koliko rezervacij za planinske koče se nabere preko sistema Bentral? Koliko jih je bilo recimo v lanskem letu? Imate morda tudi podatek, koliko je bilo vseh prenočitev v slovenskih planinskih kočah, vključno s tistimi, ki niso v sistemu Bentral?

Danes je v sistem vključenih okoli 20 koč. Pred nekaj leti smo začeli tudi pri nas uvajati rezervacijski sistem, ker je bil to trend v tujini. Želeli smo tudi poenostaviti delo oskrbnikov. Na začetku smo bili nekaj let vključeni v sistem, ki ga je razvila švicarska planinska zveza, zdaj smo v sodelovanju s podjetjem Bentral razvili modul, prilagojen za naše planinske koče, v sistem pa so vključene predvsem tiste koče, ki imajo večji obisk. To so denimo koče okoli Triglava, kjer je že sama narava planinskih tur večinoma taka, da so pohodi udobnejši in širšemu krogu dosegljivi, če se izvedejo v dveh dneh. Vseh prenočitev v naših 160 planinskih kočah v lanskem letu pa je bilo okoli 145 tisoč. Ta številka zadnja leta raste in večina prenočitev je že rezervirana. Čeprav je v naš rezervacijski sistem vključenih le 20 od 160 koč, se v njih ustvari večina vseh prenočitev v slovenskih planinskih kočah. Še nekaj je zanimivo, namreč kar 62 odstotkov vseh prenočitev ustvarijo tujci.

Ali že izrivajo slovenske planince?

Ne bi rekel, da izrivajo, kajti način obiskovanja hribov pri Slovencih je drugačen. Z vso logistiko, z boljšimi cestami, višjimi izhodišči in tudi z boljšo pripravljenostjo obiskovalcev se je razvil močan trend enodnevnega obiskovanja gora pri Slovencih. Pri tujcih je obisk slovenskih gora eden najmočnejših motivov za obisk Slovenije, taki obiskovalci pa se potem odločijo za večdnevni pohod po hribih in takrat je seveda veliko bolj praktično, da si rezervirajo postelje v kočah. Ogromen delež turistov, tako tujih kot domačih, si prenočitev najde tudi v dolinskih namestitvah v gorskih središčih in se potem odpravlja na krajše ali daljše enodnevne izlete v gore.

Kako pogosto se slovenski planinci v tujini znajdejo v težavah?

Tudi pri nas poznamo res banalne primere nepripravljenosti ljudi, ki se znajdejo v gorah, pogosto gre za turiste bodisi iz kakšnih eksotičnih držav, kjer niso mogli priti v stik z gorskim svetom, pa ljudi iz velemest, ki v okolju, kjer živijo, teh izkušenj ne morejo pridobiti in se ne zavedajo, da je lahko pot, ki je za nas lažji pohod, za njih pač večji izziv. Zanimivo, v naših statistikah reševanja v slovenskih gorah so blizu vrha Avstrijci, pa vemo, da je Avstrija gorata država, ki ima tudi zelo dobro razvit sistem planinskih društev, usposabljanj, nabiranja izkušenj, a ker jih tako veliko pride k nam, se znajdejo na vrhu lestvice.

Planinska zveza Slovenije ima v svojo članarino vključeno tudi zavarovanje za stroške reševanja v tujih gorah. Nekatere države v naši okolici, ki jih Slovenci najbolj obiskujemo, imajo vzpostavljen samoplačniški sistem, to je recimo Avstrija, Italija tudi delno oziroma ima malo specifične ureditve od regije do regije. Moram reči, da je glede na obseg obiska naših ljudi v tujini reševanj še razmeroma malo.

Zavarovanje za primer reševanja se zdi tema, ki nima prave podpore politike – kakšno je stališče PZS? In kdo bi v tem primeru bolj potreboval zavarovanje, domači planinci ali tujci?

To je zelo kompleksno vprašanje, o katerem se že dolgo časa razpravlja. Nekaj časa se razpravlja malo bolj silovito, potem se zadeva nekako ustavi. Pri nas se na tem področju prekriva več resorjev, in kakršnakoli rešitev bo morebiti v prihodnje prišla, bo morala biti zelo dodelana. Ključen pogled, ki ga ima planinska zveza na to vprašanje, je: zakaj bi, če pač smo hribovski narod, omejevali obiskovanje gora? Nesreča se lahko zgodi povsod, tudi ko gremo na Šmarno goro ali na Kum. Vse te dejavnosti so potencialno nevarne, nesreče in reševanja se dogajajo.

Primož Lavre

Glede na to, da je obiskovanje gora ena glavnih turističnih gospodarskih panog, glede na to, da je ena od pomembnih danosti Slovenije možnost, da se lahko pravzaprav iz vsakega kraja odpravimo na rekreacijo, glede na to, da vsi spodbujajo rekreacijo in druge oblike gibanja tudi zato, ker je to koristno za zdravje, zakaj bi zdaj skupina ljudi, ki to prakticira, morala plačevati dodatno zavarovanje ali imela dodatne stroške samo zaradi tega, ker se s tem ukvarja? Po drugi strani pa imamo v življenju ogromno drugih dejavnikov tveganja, ki zdravstveni sistem in državno blagajno še bistveno bolj obremenjujejo, vendar na te probleme ne opozarjamo. Seveda pa, to je treba poudariti, ne podpiramo malomarnosti in ekscesov, ki se včasih dogajajo v gorah.

Kaj pa zavarovanje za malomarnosti, ko se recimo neizkušen planinec tako zapleza, da ga je treba s helikopterjem reševati iz stene?

O tem smo razpravljali, a glavni izziv je, kdo bo in kako bo presojal ta vidik malomarnosti. Na drugih področjih, recimo v prometu, je ta sistem vzpostavljen. Ko zasledimo res hude ekscese, hudo neodgovornost, lahko poskušamo to vsaj simbolno sankcionirati, recimo s kaznijo za prekršek.

Pa javno grajo?

Saj za to so družbena omrežja.

Pred nekaj tedni je policija na družbenih omrežjih izpostavila neumnost Nemca, ki je na Mali Mojstrovki nepripravljen in neprimerno opremljen zašel na zanj prezahteven teren in se nato lažje poškodoval. Potreboval je evakuacijo s helikopterjem.

Ja, so primeri. Treba je tudi poudariti, da niso vsa reševanja v gorah posledica malomarnosti, nesreče se pač dogajajo. V Sloveniji imamo razvit zelo dober sistem odzivnosti na nesreče v planinah in to moramo ohraniti. Ne smemo odvračati ljudi od tega, da obiskujejo naše gore, moramo pa spodbujati, da to počnejo odgovorno.

Precej je kritik na račun preslabo opremljenih planincev, ki potrebujejo reševanje, a ko pride do usodnih nesreč, so, tako se zdi, najpogosteje žrtve izkušeni planinci, tudi alpinisti. Tudi v zadnjem odmevnem primeru smrti dveh gornikov pod Skuto je bilo tako.

Vseh dejavnikov, ki lahko pripeljejo do nesreč, ni mogoče izključiti in žal se nesreče dogajajo tudi izkušenim, tudi zelo dobro opremljenim planincem. Tukaj je pač stalni izziv, kako sistem še nadgrajevati, kako še spodbujati odgovorno obiskovanje gora. Velikemu delu nesreč je razlog še vedno neizkušenost, neopremljenost ali celo malomarnost in to so nesreče, ki bi jih lahko preprečili.

V zadnjih dveh letih smo vzpostavili širše partnersko sodelovanje z vsemi vključenimi institucijami, ki na tem področju delamo, torej Gorska reševalna zveza, Planinska zveza Slovenije, policija, Združenje gorskih vodnikov Slovenije in drugi smo naredili zelo konkretno kampanjo ozaveščanja tujcev, saj so gorski reševalci ugotovili, da je večina planincev, ki potrebujejo reševanje, tujcev in da se neznanje o gorah pojavlja v veliko večji meri pri tujcih. Izziv je, kako nagovoriti te turiste, ki pridejo za nekaj dni v Slovenijo, kako jih opozoriti, v kaj se spuščajo in kako morajo biti pripravljeni. Mislim, da je ta kampanja ozaveščanja eden od pravih korakov, vanjo smo vpletli tudi turistični sektor, ki ima neposreden stik s temi obiskovalci, in taka zelo jasna opozorila že dosežejo širok krog obiskovalcev. Lani se je statistika reševanj celo malenkost obrnila in upam, da je to začetek trenda, ampak to bodo naslednja leta še pokazala.

Ponekod so že postavljene opozorilne table, ki slabo poučene pohodnike opominjajo, da so izbrane smeri zahtevnejše, kot so pričakovali. Toda ali so taki planinci, zvečine tujci, dejansko pozorni na tovrstna opozorila?

Velja poudariti, da so vse planinske poti na obstoječih tablah že dolgo označene, trikotnik ali trikotnik s klicajem pri napisu smeri govori o tem, da gre za zahtevno ali zelo zahtevno planinsko pot. Naši obiskovalci to poznajo, tujci nekaj manj, čeprav je ta sistem označevanja definiran tudi v turističnih prospektih, s katerimi Slovenija nastopa v tujini. Seveda ima vsaka država svoj sistem in zato se je treba o tem pozanimati, preden greš v tujino, kar pa je seveda odgovornost vsakega posameznika.

Ker pa je na nekaterih lokacijah tak sistem premalo izrazit, recimo na tabli je le označba, da je do nekega jezera dve uri hoje, marsikoga ta informacija premami, da se na pot poda povsem neopremljen. Zato smo zdaj dodali še dodatna opozorila, dvojezične table s piktogrami, ki poskušajo pohodnikom podati informacijo, v kaj se spuščajo. Označeno je, kaj je potrebna oprema, kaj moraš imeti v nahrbtniku, ali potrebuješ čelado, ali pozimi potrebuješ dereze, cepin.

Ne bi bila bolj kot piktogrami ponekod učinkovita preprosta fotografija strme stene, ki jo je treba preplezati, od spodaj navzgor?

Ja (smeh).

Predlani je plaz pod Malo Mojstrovko odnesel skupino pohodnikov, ki jih je vodil sicer izkušen planinec, vendar brez vodniške licence. Policija je zoper njega spisala celo kazensko ovadbo, ki pa jo je nazadnje tožilstvo ovrglo. Menite, da se bo kdaj zgodilo, da bo nekdo dejansko kazensko odgovarjal? Ali pa bi se to že moralo zgoditi?

Planinska zveza Slovenije kot krovna organizacija za področje planinstva izvaja tudi usposabljanje in taki primeri kažejo na to, da je v sistemu vodenja v gorah v Sloveniji še precej sivih con.

Se ljudje ob obiskih gora preveč zanašajo na pametne telefone in planinske aplikacije? Jih morda sami osebno uporabljate?

Življenja brez pametnega telefona si ne znamo več predstavljati in jasno je, da je pametni telefon pripomoček tudi za obiskovanje gora. Problem je, da se nam lahko izprazni baterija in ostanemo brez potrebnih informacij, zato je v pripravah na turo treba vedeti, kam gremo, in imeti te podatke v glavi, za rezervo pa še zemljevid v tiskani obliki v nahrbtniku.

Primož Lavre

Pa ljudje danes še znamo brati klasične zemljevide?

Planinci, ki gredo skozi naš sistem vodenih tur in se udeležujejo tečajev, to znajo, ampak seveda to obvlada čedalje manj ljudi. Pri aplikacijah bi opozoril, da jih je na trgu zelo veliko, in vprašanje je, katere poti imajo vrisane, kako so označene in kako popolni so ti podatki. Ljudje se lahko zaradi nepopolne aplikacije znajdejo v hudih težavah. Na Planinski zvezi Slovenije stalno razvijamo našo aplikacijo maPZS, ki ponuja glavnino prednosti uporabe takih pripomočkov, seveda pa je njena uporaba pogojena z napolnjenostjo telefonske baterije in dostopnostjo signala. Podatki o planinskih poteh, ki so v tej aplikaciji, so ažurni, so zelo natančni in celo spremljajo aktualno stanje. Torej, če se zaradi nekega razloga pot zapre, bodisi da dobimo podatek od planinca ali da markacisti zaznajo, da se je zgodil podor in se je pot zaprla, se to v 24 urah označi v našem sistemu.

Je turistični naval na Bled, predvsem pa Bohinj, grožnja planinstvu? Bohinjci se ogrevajo za omejitev prometa, kar bi otežilo obisk mnogih priljubljenih vrhov in izletniških točk, za katere so izhodišča na Bohinjskem.

Množični obisk gora postaja nekako največji sovražnik obiskovanja hribov. Seveda, celostna usmeritev Slovenije je, da gradimo turizem, vendar lahko ukrepi, namenjeni obvladovanju tega množičnega obiska, udarijo, bom rekel, klasične domače planince, ki so bili v preteklosti vajeni drugačnega sistema obiskovanja gora. Najbolj kritična so gorska središča, ki imajo največji obisk, Bohinj je žal tak primer. Pozitivno je seveda, da se ureja infrastruktura, da se urejajo parkirišča, mislim, da je večini ljudi tudi razumljivo, da je na takih izhodiščih parkirnina, ki pa mora biti sprejemljiva in normalna.

Na nekaterih lokacijah je namreč zelo visoka in mislim, da že to odbija ljudi od obiskovanja teh predelov. Verjetno je to tudi namen teh ukrepov in stališče planinske zveze glede tega je, da sicer razumemo tovrstno ureditev, sploh če se ta prihodek potem vrača v dodatno urejanje izhodišča, v parkirišča, mogoče tudi javna stranišča na bolj obljudenih izhodiščih. Vendar mora biti cena parkiranja razumna, in kjer ti ukrepi omejujejo dostop, ko recimo zaradi majhnega števila parkirišč veliko manj ljudi lahko dostopa do izhodišč za planinske ture, je treba tam vzpostaviti učinkovit javni promet.

A koliko tega sploh imamo pri nas? Najbolj znan primer je dolina Vrata – se vam zdi tamkajšnja ureditev javnega prometa dobra?

Pri učinkovitosti mislim predvsem to, da je frekvenca voženj sprejemljiva, da prvi jutranji avtobus ni ob osmih, ampak že veliko prej, takrat, ko je smiselno, da se ljudje odpravijo na daljše ture v gore. Pa da so avtobusi tudi zvečer, ko se planinci vračajo z gora, ne pa že ob treh popoldne. V Vratih to poskušajo uvesti, se pa zgodi, da tisti minibus, ki zjutraj pelje, ni zadosti velik za število ljudi, ki tisti dan pridejo v dolino. Zagotovo so tu še izzivi, dejstvo pa je, da bo množični obisk gora od nas terjal, ali pa bomo v to prisiljeni, spremenjen način obiskovanja teh območij.

Primož Lavre

Želimo si, da bi organi, ki te ukrepe sprejemajo, prepoznali klasične ali tradicionalne domače obiskovalce, konec koncev člane planinske zveze, ki tudi nekaj vračamo v ta okolja, da se tam turizem sploh lahko odvija, bodisi s popusti za domače obiskovalce bodisi z drugimi ukrepi, kjer ne bi imeli občutka, da smo izrinjeni. Potrebna je tudi drugačna obravnava zunaj sezone, ko se ta masa turistov umakne, mislim, da bi lahko bili sistemi bolj fleksibilni, cenejši oziroma dostopnejši.

Trenutno je avtomobil neko obvezno sredstvo za obisk gora. Le malokje se da priti z javnim prevozom do izhodišča.

To je tisto, o čemer sva na začetku govorila, da se je način obiskovanja gora bistveno spremenil. Če se pogovarjamo s kakšnim starejšim planincem ali beremo starejše knjige, nam opisujejo, kako so včasih alpinisti hodili v gore. Pred desetletji si recimo za obisk Triglava najprej z avtobusom ali z vlakom prišel do Jesenic, potem z avtobusom do Mojstrane, peš v Vrata in tako naprej. To se je z dostopnostjo avtomobilov in urejenimi cestami bistveno spremenilo. Javni promet je že v večjih mestih izziv, kaj šele na bolj odročnih izhodiščih. Ponekod se trudijo s sezonskimi avtobusi, ki dostop deloma olajšajo.

Tudi v naši aplikaciji imamo označena vsa javna avtobusna postajališča in uporabniki lahko s klikom vidijo tudi vozni red. Jasno je, da bo trajalo, preden bo javni promet do teh točk vzpostavljen, vendar ga bomo tam, kjer je praktičen za obiskovanje gora, uporabili in potem se bo verjetno sčasoma izboljšal še kje drugje. Je nekaj lokacij ali hribov, kjer je obisk z javnim prevozom v bistvu še boljša izkušnja, saj lahko naredimo prečno turo. Zasavje je eden takih primerov, pa v poletni sezoni so okoli Julijskih Alp različne kombinacije za prečenje. Seveda pa javni prevoz nikoli ni tako komforten ali prilagodljiv, kot če smo s svojim avtomobilom.

Predsednik PZS Jože Rovan je v nedavnem intervjuju izpostavil, da smo Slovenci preveč usmerjeni na Triglav in še nekaj najbolj znanih vrhov v Alpah, zanemarjamo pa druge dele Slovenije. Kot primer je Rovan navedel Kočevski rog – tam planinci morda ne bodo toliko padali s sten, imajo pa zato možnost srečanja z medvedi.

Dobro, medvedi so lahko problem oziroma nevarnost. Toda kar se tiče samega planinstva, povečanja števila srečanj z zvermi v goratem svetu ne beležimo ali vsaj nimamo informacij. Sploh pa je statistično daleč najnevarnejša žival v naših gorah klop, zaradi katerega je tudi največ smrti. Medveda bi bilo morda lepo srečati. Vsaj teoretično.