Ste sami spekli velikonočno potico?
Ne, nisem. Nimam dovolj časa. Moji in moževi starši so me tako razvadili, da mi ni bilo treba. Vedno sem jo dobila od njih. Odkar so preminuli, pa od prijateljev ali v trgovini.
Čedalje več mladih deklet, sploh v mestih, ugotavlja etnolog Damjan Ovsec, ne zna speči potice ...
Moram priznati, da je tudi sama nisem še nikoli spekla. Sem se pa že lotila peke tort, raznih zavitkov, da krofov niti ne omenjam.
Ste med prazniki ujeli tudi kaj časa za umiritev in premislek?
Ne kaj dosti. V nedeljo sem se na primer udeležila otvoritve 46. tedna slovenske drame v kranjskem gledališču. Morala sem pripraviti nagovor.
Bi sprejeli položaj ministrice za kulturo, če bi vedeli, kaj vas čaka? Gotovo ste imeli nekaj strahospoštovanja do te funkcije?
Izzivov se ne bojim. Področje kulture sem še pred sprejemom funkcije proučila in ugotovila, da bom lahko uspešno uresničevala cilje. Kar je bilo doslej v moji moči, sem tudi že uresničila. Res pa na začetku mandata še nisem vedela za hude probleme, ki mi jih je zapustil prejšnji minister za kulturo. Kaj hitro sem spoznala, da v svojem kratkem mandatu ni poskrbel za nepovratna evropska sredstva za kulturno dediščino iz finančne perspektive 2014–2020. Poleg tega pa je iz integralnega proračuna izgubil še 22 milijonov evrov.
Kako ste se s tem soočili?
Pripravili smo zakon o kulturnem evru, ki pa žal še vedno leži na mizi finančnega ministra – nasprotuje mu zaradi finančnih posledic. Ker ni posluha odločevalcev, žal še vedno hudo primanjkuje sredstev v proračunu za varstvo kulturne dediščine. Zaradi velikega zmanjšanja sredstev za kulturo v preteklem mandatu sem se morala ob vsakem rebalansu ali pripravi proračuna zelo upirati poskusom finančnega ministra po še nadaljnjem zmanjševanju integralnih sredstev za kulturo. Vesela sem, ker so me pri teh prizadevanjih podprli kulturniki, zato nam letos ne bo treba zapirati kulturnih ustanov. Še vedno pa nam primanjkuje sredstev za javne zavode, na kar ves čas tudi pisno opozarjam predsednika vlade in finančnega ministra.
Zadovoljna pa sem, da mi je uspelo na drugih ministrstvih za štirinajst kulturnih projektov pridobiti 34,5 milijona evrov (večinoma nepovratnih) evropskih sredstev iz finančne perspektive 2014–2020, saj ministrstvo za kulturo samo nima nobene prednostne naložbe. Ti projekti so večinoma zanimivi za nevladne organizacije in samozaposlene v kulturi. Z njimi bomo pospešili kulturno ustvarjalnost v tem in prihodnjih letih.
Večji problem, ki ogroža kulturo, pa je sklep prejšnje vlade, po katerem naj bi ministrstvo za kulturo opravljalo rudarska dela v štirih rudnikih v zapiranju, pa čeprav za rudarske dejavnosti ni niti pristojno niti usposobljeno, sredstva pa komaj zadoščajo za kulturo.
Tudi o tem bova še govorila. Še iščete novega državnega sekretarja namesto Toneta Peršaka?
Z delom gospoda Peršaka sem zadovoljna. Meni in predsedniku vlade je nekajkrat dejal, da želi več pisati, tega pa mu naporno mesto državnega sekretarja ne dopušča. To je bil razlog za predlog predsednika vlade, da bi imenovali drugega državnega sekretarja.
Moral bi vedeti, kaj ga čaka?
Marsikdo si ne predstavlja, kako naporno je delo državnih sekretarjev. Še posebej na ministrstvu za kulturo, kjer imamo le enega, skoraj povsod sta dva, na ministrstvu za finance pa imajo še kakšnega več. Zjutraj ob sedmih sva obadva že v tej pisarni, delo pa končava pozno ponoči.
Je ministrstvo kadrovsko konsolidirano? Veliko je bilo zamenjav. Ne tako dolgo tega je, denimo, odstopila komisija za premično kulturno dediščino.
Imamo kakovostne in stroki predane kadre. Pri komisiji pa kaže, da je šlo za premajhen posluh strokovnih delavk do te komisije. Sama nisem pravi čas izvedela, kaj moti člane komisije oziroma kaj pričakujejo. Presenečena sem v medijih prebrala njihovo pismo. Pogovorila sem se s predsednico komisije. Ima široko strokovno znanje, in ker imamo skupne poglede na ureditev področja premične kulturne dediščine, sva se dogovorili, da bo še naprej sodelovala z ministrstvom v ekipi, ki se ukvarja z mrežo galerij.
Pogodbeni svetovalci ostajajo?
Kateri?
Drži, da ima Igor Koršič – poznamo ga kot koordinatorja vstajniškega združenja KOKS – le t. i. malo svetovalno pogodbo?
Delo, ki ga je zastavil, je skoraj pri koncu, zato so nadaljnji skupni projekti z njim bistveno manjši.
Skušali ste se izogniti temu, da bi se tako kot vaši predhodniki tudi vi razšli z Nacionalnim svetom za kulturo (NSK) oziroma njegovim predsednikom. Ta usoda je kmalu doletela tudi vas ...
NSK je imenoval prejšnji minister za kulturo dr. Uroš Grilc iz strankine kvote Alenke Bratušek. Za odstop članov ni bilo vsebinskih razlogov, kar kažejo tudi povsem nejasne utemeljitve, ki so jih navajali ob odstopu. Bila sem namreč dostopna za vse strokovne pobude sveta.
Še kak teden dni pred sejo NSK, na kateri je predsednik sporočil, da bodo nekateri člani odstopili, sem imela daljše pogovore z večino izmed njih, tudi s predsednikom Metodom Pevcem. Nihče mi ni niti z besedico omenil namere po odstopu ali morebitnega nezadovoljstva z delom ministrstva. Odstop me je zato presenetil. Vesela pa sem, da se je edini član NSK z mednarodnimi referencami, maestro Uroš Lajovic, distanciral od odstopov, saj bi moral biti, kot je povedal, NSK strokovni, ne pa politični organ. To pove vse.
NSK v novi sestavi deluje? Na spletu so same stare informacije.
Zadovoljna sem, da se bodo maestru Lajovicu in še eni članici NSK, ki prav tako ostaja, kmalu pridružili kot predsednica novega NSK Uršula Cetinski, kot člani pa Tone Partljič, Andreja Rihter, Andrej Gaspari in Silvan Omerzu. Želim si, da bi bili ministrstvu in kulturi v pomoč pri prizadevanjih za izboljšanje položaja kulture in kulturnih ustvarjalcev.
Bližajo se novi pogovori o proračunu, tudi za vaš resor? Finančni minister Dušan Mramor je prišel na dan s takšnim predlogom proračuna za kulturo, da se vam je, kot ste dejali lani, stemnilo pred očmi … Se bojite, da vas lahko še enkrat obide slabost?
Vsaka proračunska seja vlade je stresna, še posebej zame, saj vodim resor, ki mu finančni minister in predsednik vlade doslej očitno nista bila pretirano naklonjena, če lahko tako sodim po dosedanjih predlogih enormnega krčenja sredstev za kulturo, ki so se pojavili ob vsaki proračunski seji vlade. Verjamem, da bomo na ministrstvu z novim NSK in kulturniki strnili moči, da kulturi tudi v prihodnje zagotovimo potreben denar.
Kako kaže zakonoma o t. i. kulturnem evru in filmskem centru? Osnutek prvega ste pripravili in dali vladi že pred letom.
Drži. Na ministrstvu se še vedno trudimo, da bi odločevalci spoznali razvojno priložnost na področju kulturne dediščine, kulturnega turizma in razvoja filmskega področja ter pokazali tudi ozaveščenost glede potrebe po varovanju kulturne dediščine, ki jo določa tudi naša ustava, hkrati pa so nujne investicije v kulturno infrastrukturo.
Oba zakona še vedno zadržuje minister za finance, ker imata finančne posledice, poslanci SMC iz odbora za kulturo, ki bi lahko pomagali pri prepričevanju predsednika vlade, da je treba zakona sprejeti, pa že leto dni odklanjajo pogovor, pa čeprav je zakon o »kulturnem evru« celo del koalicijske pogodbe. Pohvalim pa lahko župane številnih občin, ki se zavedajo razvojnih priložnosti tega zakona, zato so na predsednika vlade poslali že vrsto pisem v podporo sprejetju tega zakona.
Kaj vam je odgovoril predsednik vlade, ko sta se po novem letu srečala? Gotovo sta se pogovarjala tudi o tem.
Res sva se. Prosila sem ga, naj pomaga prepričati ministra za finance, da bi zakona vendarle ugledala luč sveta. Pokazal je naklonjenost do moje prošnje.
Bi lahko rešitev za »kulturni evro« našli v smeri drugačne dinamike črpanja denarja?
V pogajanjih s finančnim ministrstvom smo že predlagali daljšo dinamiko črpanja po letih. Začetek uporabe zakona smo prestavili v leto 2017, ko smo predvideli devet milijonov evrov in za naslednje leto še devet milijonov evro (skupna vsota v vseh letih znaša 184 milijonov evrov), črpanje proračunskih sredstev pa smo podaljšali na obdobje do leta 2023. Težko bi predlagali še kaj novega. Upam, da bosta zakon o kulturnem evru kmalu obravnavala vlada in nato še državni zbor.
Po naravnost vzorni prenovi Narodne galerije – navdušila nas je preudarna obnova stavbe in njenih prostorov po vseh merilih konservatorstva – toliko bolj odstopa propadajoča stavba Drame. Nedavno vas je direktor popeljal po stavbi … Kdaj se bo našel denar tudi za naše osrednje gledališče?
Z vodstvom SNG Drama pripravljamo vse potrebno za začetek obnove že krepko načete stavbe. Začetek večjih obnovitvenih del bo moral počakati na sprejem zakona o kulturnem evru, kar pa je predvsem odvisno od predsednika vlade, ki bi moral o tem prepričati ministra za finance, in seveda tudi od poslancev stranke SMC oziroma njenih članov v parlamentarnem odboru za kulturo. Žal ugotavljam, da pri odločevalcih še ni dovolj posluha za razvojne priložnosti na področju kulture, ne za razvoj kulturnega turizma, ne za nujne investicije za področju kulture in tudi ne za razvoj filmske proizvodnje v Sloveniji, zato država žal izgublja razvojne priložnosti in zaostaja za drugimi.
Mar nihče od teh, ki ste jih omenili, ne hodi v Dramo?
Večkrat sem tam srečala predsednika vlade s partnerico. Verjamem, da redno hodi v Dramo.
In da pozna razmere v stavbi in razmere za delo?
Moral bi jih poznati.
Omenili ste hud problem, ki vam ga je zapustil prejšnji minister – rudarska dela v štirih rudnikih v zapiranju. Kako poteka usklajevanje vladnega sklepa o prenosu pristojnosti gospodarske dejavnosti na kulturni javni zavod oziroma vaše ministrstvo?
Iz pravnih podlag izhaja, da ministrstvo za kulturo ne more, ker nima ustreznih znanj, in ne sme, ker gre za naloge zunaj zakonsko določenih pristojnosti, izvajati tako, da bi zagotovilo ustrezne pravne podlage za prenos nalog izvajanja monitoringa v vplivnih območjih štirih rudnikov v zapiranju na Center za upravljanje kulturne dediščine živega srebra (CUDHg) in da bi sprejelo sanacijo Rudnika živega srebra Idrija, d. o. o., v likvidaciji v svojo izključno pristojnost. Te pravne podlage ne spadajo med zakonske naloge ministrstva za kulturo v skladu z zakonom o državni upravi – to bi zahtevalo spreminjanje več zakonov, kar pa je v izključni pristojnosti državnega zbora.
Sklep prejšnje vlade je pravzaprav aktualni prispevek k »slovenski blaznosti« in zahteva, dostojna Butnskale, po kateri naj bi kulturni javni zavod in s tem ministrstvo za kulturo začela rudarske dejavnosti črpanja vode iz rudnikov, monitoring, in dejavnost preprečevanja požarov in morebitnih nesreč v rudnikih. Gre za strokovno zahtevne rudarske dejavnosti v štirih rudnikih v zapiranju, čeprav na kulturi o rudarstvu ne vemo ničesar, nimamo ustreznih znanj in kadrov, finančna sredstva pa komaj zadoščajo za potrebe kulture.
Kaj ste do zdaj storili, da bi se izognili tej pretnji, ki, kot ste dejali, ogroža kulturo?
Ministrstvo si že celo leto – odkar sem izvedela za sklep prejšnje vlade z dne 24. 7. 2014 o prenosu rudarskih dejavnosti za rudnike Kanižarico, Senovo, Zagorje in Idrijo na kulturni javni zavod CUDHg iz Idrije – prizadeva v skladu s sklepoma vlade poiskati ustrezne sistemske in pravne rešitve. Vladi je predložilo več dobrih predlogov rešitev, pri čemer je za drugi predlog (o njem bom več povedala pozneje) pridobilo tudi soglasje občine in Komunale Idrija. Žal pa ni bilo konstruktivnega sodelovanja z ministrstvi, ki bi morala po sklepu vlade sodelovati pri iskanju rešitev, to so ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT), ki je zadolženo za financiranje teh rudnikov, ministrstvo za finance, odgovorno za SDH, ki upravlja rudnike v likvidaciji, in ministrstvo za infrastrukturo, ki je pristojno za rudarstvo. Ta ministrstva so se namreč v nasprotju z zadolžitvijo po sklepih vlade nekonstruktivno usmerila predvsem v zavračanje predlogov ministrstva za kulturo.
Stroškovno najbolj učinkoviti, preprosti in pregledni bi bili naslednji ureditvi opravljanja rudarskih poslov v Idriji, ki ju je ministrstvo za kulturo predlagalo vladi:
Prvič, prenehanje postopka likvidacije Rudnika živega srebra Idrija, njegovo statusno preoblikovanje, dejavnost rudarjenja in požarne varnosti ter reševanja v rudnikih v prihodnje opravlja statusno preoblikovani rudnik; ureditev financiranja zagotovi MGRT.
Drugič, rudarska pravica in rudarske dejavnosti se prenesejo na Komunalo Idrija; ureditev financiranja zagotovi MGRT.
So se v idrijski komunali s tem strinjali?
So, a pretehtal je pomislek, kako naj bi MGRT denar, ki ga ima na proračunskih postavkah, namenilo rudarjem. Če je to zapleteno, je še mnogo zahtevnejše spreminjanje kopice zakonodaje, ki je v pristojnosti mnogih ministrstev, s katero naj bi ministrstvo za kulturo spremenili še v ministrstvo za rudarstvo.
Kje boste našli denar za plače rudarjev?
Sredstva so na MGRT. Za leto 2015 jih še do danes ni nakazalo, kljub zahtevi rudnika. Šele pred kratkim je MGRT nakazalo del sredstev za letošnje leto. Čeprav je v celoti odgovorno za proteste idrijskih rudarjev, se je to v nekaterih medijih skušalo prikazati kot odgovornost ministrstva za kulturo. MGRT ima na proračunskih postavkah zagotovljenih 450.000 evrov. Vemo pa, da je rudnik za svoje delo lansko leto porabil več kot 800.000 evrov. Po vsej verjetnosti teh 450.000 evrov ne bo dovolj niti za letošnje leto. To pomeni, da pri financiranju rudarskih del že zdaj prihaja do velikih težav. Če bi sanacijo rudnika prevzelo na primer kulturno ministrstvo, kot je zapisano v enem od sklepov vlade (kulturno ali gospodarsko), bi moralo ministrstvo za kulturo s kulturnim denarjem financirati plače rudarjev.
Sklepi vlade menda ne zahtevajo, da rudarji postanejo uslužbenci kulturnega zavoda?
Žal zahtevajo prav to. Vemo, da imajo rudarji priznan beneficiran delovni staž. Pripraviti bi morali pravne podlage, s katerimi bi jim bile tudi kot uslužbencem omogočene te pravice. S tem ko postanejo javni uslužbenci kulturnega javnega zavoda, prevzame javni zavod in s tem tudi ministrstvo odgovornost za rudarsko dejavnost in za morebitno povzročitev splošne nevarnosti ogrožanja premoženja in življenj v Idriji. Gre pa za spremembe številnih predpisov, ki se nanašajo na druge resorje, česar mi ne moremo spreminjati. Stvar je kar precej zahtevna in po svoje absurdna, saj je za rudarstvo pristojno ministrstvo za infrastrukturo.
Čemu vsi ti absurdi? So v ozadju posla s slovenskimi rudniki v likvidaciji bolj ali manj prikriti interesi posameznikov? Denimo, kot smo lahko zasledili v javnosti, stranke SMC, namestnice generalnega sekretarja vlade Mirande Groff Ferjančič (nekdaj zaposlene v vladi Alenke Bratušek in na ministrstvu za finance, članice sveta CUDHg), zaresovcev Gregorja Golobiča, Stojana Pelka …
Težko bi komentirala ta imena. Videti pa je, kot da bi si določeni akterji v sodelovanju s politiko zamislili posel s slovenskimi rudniki v likvidaciji, ki ga poganja pohlep po namišljenih sredstvih, ki naj bi se zlivala v CUDHg. Tudi nekdanjemu poslancu Samu Bevku ne zmanjka teh idej. Posel naj bi se skrilo pod plašč Unescove kulturne dediščine in se ga izpeljalo prek »nepoučenega« kulturnega ministrstva. Pri tem pa se je pozabilo, da gre pri rudarskih dejavnostih in pri varovanju pred požarom in nezgodami v rudnikih za zahtevno strokovno dejavnost, saj se lahko z nestrokovnostjo ogrozi premoženje in življenja ljudi. Temu ministrstvo za kulturo v sedanji obliki in s sedanjimi pristojnostmi seveda ni kos. Pozabilo se je tudi na potrebe kulture, ki bi jo posel z vsemi slovenskimi rudniki v likvidaciji in ostalimi deponijami v Sloveniji, kar bi bil zagotovo naslednji korak v tej zgodbi, zagotovo ogrozil tudi finančno.
Ste razčistili z novinarji in uredniki na RTV Slovenija glede svojih izjav o lobističnih in finančnih pritiskih na uredniško presojo o (ne)predvajanju določene glasbe na RTV?
Nekateri so si preprosto izmislili, da sem govorila o lobijih in korupciji. Na seji odbora za kulturo državnega zbora je bil prisotnim predstavljen magnetogram mojega govora v državnem svetu. Iz njega izhaja, da v govoru ni ne besede »lobiji« ne besede »korupcija«. Edina trditev v odstavku, ki se ga je skušalo prikazati kot spornega, je, da gre pri predvajanju glasbe na radiih za velik finančni posel in da so interesi in finančne povezave nejasni. O tem pa seveda ni dvoma. Za neupravičene obtožbe na moj račun se mi doslej ni še nihče opravičil.
Prejšnji teden so ugasnili Pogledi, štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo. Ena od njihovih sodelavk je zapisala, da se ukinjajo, ker oblast v kulturi ne prepozna pomembnega družbenega diskurza. Snovalci in ustvarjalci časopisa niso upravičili vaših pričakovanj?
O prenehanju izhajanja ni odločalo ministrstvo za kulturo, temveč lastnik in Mestna občina Ljubljana, ki sta se odločila prenehati financirati Poglede. Mi bi jih bili še naprej pripravljeni sofinancirati v enakem obsegu kot pred tem. Tudi nam je žal, da se lastnik in MOL nista odločila drugače.
Od ministrstva za kulturo si lastniki medijev in novinarji obetajo čedalje več. Preveč?
Upravičena pričakovanja smo v okviru svojih pristojnosti pripravljeni uresničevati. Žal pa je finančnih sredstev premalo, da bi lahko ustregli vsem.
Kdaj boste predstavili novo medijsko zakonodajo? Tudi od nje si marsikdo veliko obeta.
Še na vsak zakon s področja medijev se je v javni razpravi vsul plaz kritik. Tudi sama imam takšne izkušnje. Bila sem kar ponosna, ko mi je uspelo zakon o medijih spraviti v proceduro in nato skozi parlament. Glede na te izkušnje je v resoluciji nacionalnega programa za kulturo predvideno, da se najprej pripravi medijska strategija. S tem bi se različna stališča čim bolj zbližala, zmanjšala bi se nezaupanje in strah pred spremembami. Trenutno pripravljamo strategijo, ki ji bo sledila zakonodaja.
Kaj lahko naredimo na ministrstvu glede novinarskega dela? Vemo, da je ogromno prekarnega dela, kar lahko vpliva na manj kakovostne vsebine medijev. Določene vzvode samoregulacije stroke je možno pripraviti v okviru medijske zakonodaje, gre pa tudi za pristojnosti drugih ministrstev, s katerimi bo treba reševati omenjeni problem. Pri vseh odločitvah sledimo uresničevanju javnega interesa. V javnem interesu je kajpada tudi zadostna avtonomnost in socialna varnost novinarjev; le tako jim je omogočeno kakovostno obveščanje.
Za pripravo strategije se odvijajo javne razprave v različnih slovenskih krajih, na katerih se obravnavajo bistvena vprašanja. Jutri bo v Kočevju deseta v nizu javnih razprav, dvanajsta in zadnja bo v Ljubljani. Na podlagi razprav in raziskav ter mednarodnih primerjav bomo s pomočjo strokovne skupine, ki je v pomoč ministrstvu, oblikovali strategijo, ki jo bomo kmalu predstavili javnosti. Z zakonodajo pa bomo njene cilje konkretizirali. Najprej se bomo lotili zakona o RTV Slovenija.
Da vam ne bo zmanjkalo časa in bodo prej volitve?
Zakone bomo pripravili naslednje leto. Če bo dovolj politične volje in pripravljenosti različnih interesnih skupin, bo mogoče zakone poslati v parlamentarni postopek v času mandata te vlade, drugače se bo njihov sprejem ustavil. Nekateri zakoni se po nepotrebnem zaustavljajo. Zakon o varstvu kulturne dediščine je na primer skoraj celo leto brez potrebe stal na mizi predsednika odbora za kulturo. Na nekatere ovire se pač ne da vplivati. Zdaj je omenjeni zakon končno v parlamentu in upam, da bo aprila sprejet.
Je po vsem tem čakanju ostal enak?
Skorajda takšen je, kot smo ga dali v koalicijsko usklajevanje. Upam, da bomo kmalu zmogli sprejeti še druge tri zakone, s katerimi prav tako že dolgo časa čakamo za uvrstitev na sejo vlade.
Večkrat ste na začetku mandata dejali, da je biti minister za kulturo politična funkcija. Do zdaj ste politične razmere neradi komentirali – zaradi dobrih odnosov v koaliciji, ste dejali.
Še vedno sem prepričana, da moramo vsa odprta vprašanja in nasprotne interese uskladiti v koaliciji. Bolj bi morali prisluhniti argumentom in biti pripravljeni na soočenje z realnimi razmerami. Vse leto smo na primer podajali razumne predloge glede izvajanja rudarskih dejavnosti, vendar se jih ni resno obravnavalo.
Je problem premajhna teža ministrstva?
Lahko bi vam pritrdila. Ministra, ki bi morala kot pristojna reševati zaplete z rudniki, sta iz SMC. Drugi ministri gotovo nimajo časa, da bi se s tem podrobno ubadali. Tudi predsednik vlade se s tem ni ukvarjal tako, kot bi bilo to potrebno. Za zdaj še ne.
Kaj najbolj cenite pri predsedniku svoje stranke Desus Karlu Erjavcu?
S Karlom se dobro razumeva. Pri njem najbolj cenim pozitiven odnos do članstva in njegovo razumevanje potreb prebivalstva, zlasti upokojencev. Občudujem pa tudi to, da je v politiki zdržal toliko let na tako visokem položaju. Strele namreč sekajo v vrhove.
Je pomembneje, da vas podpira premier Cerar ali šef stranke Erjavec?
Najbolj sta zame pomembna podpora in zaupanje Karla Erjavca ter članov Desusa, saj sem bila izvoljena v parlament na temelju programa stranke. Podpora in zaupanje predsednika vlade pa sta seveda dobrodošla. Trudim se za oboje.
Kaj se dogaja z »vašim« Gibanjem za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva, saj ni ničesar slišati o njem?
Zaradi preobremenjenosti z novimi nalogami sem ob izvolitvi v parlament naloge v gibanju predala svojim kolegom, zato nisem na tekočem, kaj se trenutno dogaja. Seveda pa sem s srcem pri njihovih prizadevanjih proti privatizaciji in komercializaciji zdravstva.
Se glede zdravstva v vladi pogosto oglasite?
Če je le mogoče. Upoštevati morate, da smo ministri povsem zasedeni s svojim področjem. Moje stališče je jasno: treba je preprečiti komercializacijo in privatizacijo v zdravstvu ter vsem ljudem omogočiti dostop do kakovostne zdravstvene oskrbe. Za zdaj še nisem naletela na zakonodajo ali kaj drugega, zaradi česar bi se morala glede tega v vladi bolj angažirati.
Po koncu mandata ostajate v politiki?
Večino poklicne poti sem opravljala strokovno delo. Verjamem, da bo tako tudi v prihodnje. Vračam se v svojo službo.
Mar ne boste kandidirali za poslanko?
Čas bo prinesel svoje. Če se bodo pojavili takšni predlogi, je mogoče tudi to. To pa ne pomeni, da bom odvisna od politike. Nikoli nisem bila.
Vrniva s h kulturi. Umetnike navdihuje žica, denimo v zadnji predstavi celjskega gledališča Harolda Pintarja Varovano območje. Se vas takšni politični manifesti dotaknejo?
Predstave si nisem ogledala. Prav je, da gledališče kaže zrcalo družbi. Ravno zadnji dve predstavi, ki sem ju videla, sta taki. Predvsem Ionescovi Nosorogi v Cankarjevem domu so izjemni pri uprizoritvi enoumja v družbi. Podobno velja tudi za predstavo Butnskala v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Slovenskega mladinskega gledališča.
Kakšna se vam je zdela krstna uprizoritev legendarne radijske igre Butnskala?
Prvi del predstave me je navdušil, v drugem pa nisem videla in slišala tistega, kar sem pričakovala.
Se je izkazalo, da sta Derganc in Filipčič neponovljiva?
Onadva prav gotovo. Kdor pozna radijsko igro in ima v glavi svojo predstavo igre, je lahko presenečen ob uprizoritvi. Nič neobičajnega. Zgodilo se je, da sem, denimo, prebrala roman in si nato ogledala film, narejen po njem, in bila praviloma bolj ali manj razočarana. Domišljija posameznika o dogodku je lahko boljša, kot lahko režiser uspe dogodek prikazati v filmu.
Zakaj se vse bolj – kulturniki in umetniki niso izjema – sramujemo narodne zavesti? Ugotavljate celo, da izgubljamo narodno identiteto.
Zaznati je pomanjkanje zavedanja o pomenu slovenskega jezika za narodno identiteto in zapostavljanje slovenščine. Zapostavljajo jo tudi nekateri javni uslužbenci, v šolstvu in še posebej v visokem šolstvu, medijih ipd. Slovenščina izginja iz znanstvenega jezika. Razlog za takšno stanje je zagotovo tudi v pomanjkanju vrednot v vzgojno-izobraževalnem sistemu in v vzgoji otrok v družinah. Otroci ne vedo dovolj o svojih koreninah, etnologija in naša kultura nista dovolj prisotni v učnih programih, vse bolj pomembno pa postaja pehanje za denarjem. Slabosti šolskega sistema se poznajo tudi v bralni kulturi in v slabih rezultatih bralne pismenosti naših otrok.
Kaj ni skrb vzbujajoče, da smo morali na ministrstvu za kulturo z zakonom preprečiti, da bi slovenska glasba izginila z dnevnega sporeda nekaterih slovenskih radiev? Kaj ni žalostno, da moramo z inšpektoratom za kulturo in medije preprečevati oglaševanje v tujih jezikih in zagotavljati slovenski jezik na javnih prireditvah? Samozavestni narodi, ki cenijo svoj jezik in lastno kulturo, ne potrebujejo zakonske zaščite za svoj jezik. Vesela pa sem, da se na različnih športnih prireditvah ob uspehih Slovencev še čuti narodni ponos.
Nekaterim se zdi smešno, ko vidijo predsednika republike prešerno in ponosno mahati s slovensko zastavo.
Takšno izkazovanje domoljubja lahko kvečjemu pohvalimo. Če bi bilo več ljudi, ki se ne bi zanimali le za svoj vrtiček, ampak še za kaj drugega, kar je v tej državi pomembno, bi vsi živeli bolje.
Dr. Luka Vidmar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede (ZRC SAZU) je pred tremi leti napisal in sopodpisal pobudo za spremembo historično napačne spominske plošče pred ljubljanskim magistratom, ki govori o požigu protestantskih knjig v Ljubljani – in skupaj s kolegi uspel. V opomin je v pogovoru za Reporter predlagal postavitev spomenika vsem uničenim knjigam na Slovenskem od leta 1600 do 1990. »Dan spomina na uničene knjige lahko ostane 29. december 1600,« je dejal. Kaj menite o tej zamisli? Bi jo podprli?
Pobude ne poznam. Spomeniku uničenim knjigam nisem nenaklonjena. Če pričakuje, da ga bo postavila država, naj pobudo naslovi na naše ministrstvo in jo bomo strokovno proučili.