Trdite, da so očitki o vašem neustreznem in malomarnem kirurškem delu ter navedbe o vaši nestrokovnosti glede kirurških posegov pri množici pacientov neresnični. Kako si razlagate nastope nekaterih slovenskih kirurgov v medijih, ki trdijo, da so morali pomagati večjem številu vaših pacientov po vaših operacijah krčnih žil?
Razlog je v tem, ker jih motim, prišel sem iz tujine in nisem član njihovega lobija. Očitno menijo, da jim odžiram kruh, a se s tem nisem nikoli obremenjeval. Pacientov v Sloveniji, ki imajo težave z ožiljem, je toliko, da bi lahko deset kirurgov dan in noč operiralo deset let, če bi hoteli zmanjšati čakalne vrste. Takoj ko pride nekdo od zunaj, ki ni njihov, planejo po njem z vsemi, predvsem nedovoljenimi sredstvi. Oni imajo kvoto operacij, ki jim jo Zavod za zdravstveno zavarovanje plačuje za njihovo delo, tudi zunaj redne zaposlitve v javnih zavodih, in jaz sem očitno motnja v tem sistemu, ker hodijo pacienti v velikem številu k meni. Vse drugo je neresnica – mar bi imel skozi leta toliko pacientov, če bi delal slabo? Pacienti pridejo k meni na priporočilo bivših pacientov, vsa leta je tako. Pri tem poudarjam, da nimam in nikoli nisem imel pogodbe z ZZZS, operacije pri meni plačujejo pacienti sami.
Žilni kirurg Andrej Šikovec iz novomeške bolnišnice trdi, da je pomagal okoli stotim vašim pacientom, ki so imeli težave zaradi vaših nestrokovnih operacij. Ugotavlja, da ne poznate niti osnovnih principov kirurgije.
Poglejte, on je na televiziji mahal s primerom 19-letnega dekleta, kateremu naj bi jaz razrezal nogo. Šlo je za dekle, ki ima bolezen keloidozo, ta povzroči, da kjer narediš rez, raste divje meso. Teh rezov se sploh ne bi videlo, če ne bi imela te bolezni, toda primarij asist. mag. Šikovec, dr. med., teh stvari ne pove. Sam pravi, da naj bi me zaradi tega leta 2006 prijavil na Zdravniško zbornico Slovenije. Njemu osebno sem takrat pisno odgovoril in ovrgel njegove očitke, zbornici pa hkrati poslal kopijo tega pisma. Vendar so to moje pismo na zbornici očitno izgubili. Še vedno hranim vse dokaze o tej pisni dokumentaciji. Ni šlo za malomarno delo, pač pa za bolezen, ki povzroči, da se šivi bolj vidijo, kot je običajno. Lahko da pride k temu kirurgu nekaj pacientov na leto, ki niso zadovoljni z rezultati mojih posegov, vendar hkrati dobivam od slovenskih kirurgov, tudi od njega, množico pacientov, ki niso zadovoljni z njimi. Od stotin pacientov, ki jih operiram, gotovo kateri ni zadovoljen, vendar ne gre za nobene strokovne napake. Poznam primere pacientov, ki jih je on zelo grdo obdelal in se jim je tudi opravičil za to. Dobra tretjina vseh pacientov, ki pride k meni, je bila prej operirana drugje – pri njem, pri kirurgu Tomu Šibliju, dr. med., iz celjske bolnišnice in od drugod. Pacienti niso zadovoljni in pridejo k meni.
Zakaj niso zadovoljni?
Ker ni bilo nič narejeno ali je bilo narejeno premalo, včasih ti zdravniki iščejo kakšno žilo, pa najdejo stransko vejico. Tisto odstranijo, drugo pa ostane, in pri pacientu ni nobenega izboljšanja. Noga je zaradi krčnih žil še vedno težka, zateka, boli, ponoči ima pacient krče.
Ste kirurgu Šikovcu v pismu res grozili, kot je izjavil?
Napisal sem mu, naj takšne trditve opusti, sicer ga bom tožil. V demokratičnih družbah, kot je Nemčija, velja: če nekomu poveš, da boš uveljavil svojo pravico do tožbe, to še ni grožnja. To moje pismo je dobila tudi zbornica, na kateri zdaj trdijo, da ga niso prejeli. Ker se mu jaz po prihodu iz tujine nisem prišel poklonit, ker velja za avtoriteto na tem področju v Sloveniji, ves čas udriha po meni – zdaj sploh je imel priliko, ko je Eugenia Carl naredila afero.
Zoper vas se je leta 2005 na zdravniško zbornico pritožil pacient Miro Draksler, ki je imel po vašem posegu, pri katerem naj bi dobil osem injekcij za lokalno anestezijo, težave z dihanjem. Pristal je na ljubljanski urgenci, kjer so posumili, da je bil alergičen na uporabljeni anestetik.
Gre za človeka, ki je svojega zdravnika v Zagorju že pred tem napadel z nožem in je bil zaradi tega v zaporu. Problem Drakslerja je, da zdravnike sovraži in pri vsakem nekaj išče, zbornica pa je dala prav njemu, pri čemer mene niso hoteli niti poslušati. Tistega lokalnega anestetika sem v življenju porabil ogromno in nihče nikoli ni imel nobenih alergičnih reakcij, množično ga uporabljajo tudi zobozdravniki.
Zdravniška zbornica vam je leta 2006 izrekla javni opomin, ker ste operirali, ne da bi opravili specializacijo za kirurgijo in še brez ustrezne opreme.
V Nemčiji sem pred prihodom v Slovenijo v dvajsetih letih opravil množico operacij, imel sem znanje, samo v Sloveniji so zahtevali še formalno specializacijo, ki sem jo tudi pridobil po skrajšanem postopku, saj so videli, da stvari obvladam. Glede opreme lahko rečem, da so slovenski predpisi birokratski – zahtevali so na primer točno določen sterilizator in ne tistega, ki sem ga uporabljal, zato sem ga pač zamenjal. Tudi dokumentacijo o pacientih sem vedno vodil, sicer pa so bili k meni vsi napoteni z napotnicami svojih osebnih zdravnikov.
So bili v Nemčiji zoper vas postopki zaradi pritožb o nestrokovnosti?
Nikoli, veliko let sem delal v bolnišnici v Berlinu, sprva na pediatriji, nato kot kirurg, saj sem moral šolati dva brata in se je dalo z dežurstvi na kirurgiji več zaslužiti. Kirurgija je garaško delo, vendar me je pritegnila.
Na kateri univerzi v Nemčiji ste diplomirali in doktorirali?
Na zdravniški zbornici že vse od leta 1992 vedo, za katero univerzo gre – Freie Universität Berlin, ki je v Nemčiji zelo ugledna. Po drugi svetovni vojni so jo v Zahodnem Berlinu ustanovili Američani, ker je stara berlinska univerza ostala v sovjetskem delu mesta.
Kot je poročala TV Slovenija, je bila posledica enega vašega nestrokovnega posega celo amputacija noge, pri eni pacientki je šlo za sepso.
Glede sepse lahko povem, da gre za lažen konstrukt, gospa, ki naj bi se ji to zgodilo, je bila ogorčena nad prispevkom na televiziji, v katerem je prepoznala svojo obolelo nogo in je o tem lažnivem prispevku napisala tudi izjavo, ki mi jo je poslala. Sepsa je predsmrtno stanje, značilni zanjo sta velika vročina in mrzlica. Gospe sem v svoji ordinaciji v Trstu operiral krčne žile, čez deset dni pa me je klicala, ker se je od desetih rezov eden vnel. Ker je iz okolice Celja, jaz pa živim v okolici Trsta, sem ji svetoval, naj gre v lekarno po antibiotike. Šla je torej po recept k svoji osebni zdravnici v Šentjur, ki jo je napotila v bolnišnico v Celje, kjer je bila korektno obravnavana, vendar ni bilo govora o sepsi. V bolnišnici je prišel do nje kirurg Tomo Šibli, ki je sicer ni obravnaval, in jo najprej napadel, zakaj se je dala operirati v tujini, nato pa je fotografiral njeno obolelo nogo. Gospa je mislila, da gre za fotografijo za študijske namene, vendar se je zdaj pojavila v prispevku novinarke na TV Slovenija, češ da je šlo za sepso. Gospa je ogorčena, da so jo tako zlorabili in bo odgovorne tudi kazensko ovadila. Okoliščine je pojasnila novinarki, vendar ni hotela nič slišati, češ kaj pa ona kot laik sploh ve.
Kaj je bilo z amputacijo?
Jaz sem tisti kirurg, ki sem v dosedanji karieri rešil v Sloveniji že vsaj 400 bolnikov, da ni bila potrebna amputacija. Ti ljudje so že imeli napotnice slovenskih zdravnikov za amputacijo, češ da jim ožilja ni mogoče pozdraviti, rešiti noge. V Sloveniji se ogromno amputira, po tem je naša država znana med zdravniki v Avstriji in Nemčiji, kjer obstajajo registri o tem.
Mar zato, ker slovenski zdravniki teh ljudi ne znajo zdraviti?
Ne bi komentiral njihovega dela v javnosti. So tudi posamezniki, ki se nedvomno zelo trudijo. Glede amputacije, ki naj bi jo jaz zakrivil, ne vem za konkretni primer, za kaj naj bi šlo in kaj se mi očita. Če bi poznal primer, bi lahko povedal kaj več. Metoda chiva, ki jo uporabljam pri operacijah krčnih žil, omogoča, da kirurg najprej s posegom sanira vene, to omogoči še kasnejši poseg na arterijah, tako da se noga reši, tudi če gre za zelo hude primere. Vendar arterij jaz ne operiram.
Po besedah žilnega kirurga Toma Šiblija iz Celja je pomagal dvajsetim bolnikom, ki ste jih vi operirali, vendar vas ni prijavil zbornici, ker niso bili življenjsko ogroženi.
Sam sem od njega sprejel nekaj sto pacientov, ki jih je operiral, pa niso bili zadovoljni. Na sploh imam iz celjske regije morda celo največ pacientov, celjska bolnišnica je moj največji »dobavitelj«, če tamkajšnjih kirurgov ne bi bilo, bi jih veliko manj prišlo k meni. Po posegih pridejo k meni, ker imajo še vedno enake težave – otekline, odprte rane, tromboze ... Stanje se jim ni po operaciji v Celju nič izboljšalo, morda celo poslabšalo. Tam uporabljajo laser, ki lahko naredi več škode kot koristi, vendar lahko tako več zaračunajo.
Toda prav vam očitajo, da samo zaradi denarja operirate tudi povsem zdrave noge.
Vsa leta imam dovolj pacientov, veliko od njih z odprtimi ranami, verjemite, da ne potrebujem še več pacientov, kaj šele da bi si jih izmišljal. Na leto imam več sto pacientov, ker želijo imeti zdrave noge, Slovenija je majhna in hitro se razve, kdo je dober in kdo ne. Če bi res držalo, da delam malomarno in mazaško, kar mi zdaj očitajo, že pred leti ne bi imel nobenih pacientov več. Na tem področju nima nobeden od zdravnikov v Sloveniji več izkušenj, kot jih imam jaz. Od začetka afere sem prejel od svojih pacientov že več kot 70 sporočil in klicev podpore, ljudje so ogorčeni nad tem, kar se mi dogaja.
Kirurgi dvomijo o metodi chiva, po kateri delate. Je sicer priznana v svetu, vendar naj bi bila njena uspešnost manjša od drugih metod operacij krčnih žil.
Ravno obratno, ta metoda je zelo uspešna, ključno pri njej je, da se žile ne odstranijo, ne odtrgajo, pač pa se samo izključijo določeni pretoki. Tako se lahko te žile kasneje uporabijo oz. naredijo obvodi za operacije srca, če je potrebno. Rezultati študij kažejo, da je ta metoda bolj uspešna, ima za polovico manj recidivov kot druge, povzroča manj komplikacij, pri njej se ne more poškodovati motoričnih živcev, krvavitev ni.
Zakaj slovenski kirurgi ne operirajo po tej metodi?
Ker se je niso naučili, po Evropi je razširjena, v Španiji morajo kirurgi nujno obvladati tudi to metodo. Z njo je manj razjed, otečenih nog, bolniških dopustov ... Država, ki je pametna, spodbuja uporabo te metode, saj je minimalno invazivna, toda za njeno izvedbo je potrebno več znanja. V Sloveniji se na splošno velikokrat operira grobo, žile samo trgajo ven. To sem opazil, ko sem moral v slovenskih bolnišnicah opravljati specializacijo iz kirurgije, da sem zadostil slovenskim birokratskim zahtevam. Moja 20-letna kirurška praksa iz Nemčije jim ni bila dovolj.
Cristiano Sartorelli, pri katerem imate najete prostore za ordinacijo v Trstu, je v televizijskem prispevku ogorčeno izjavil, da tam ni mogoče operirati krčnih žil, saj prostor ni primeren. Menda ni nič vedel, da tam operirate.
Ta gospod je po poklicu diplomirani pediker, v Italiji podolog. Torej ni ne zdravnik, še manj ortoped, kot ga je predstavila novinarka, zato operacij ne more komentirati. Prostore je ob začetku delovanja pregledala italijanska sanitarna inšpekcija in ugotovila, da izpolnjujejo vse kriterije. Po sedanjih medijskih očitkih so italijanski organi na podlagi prijave slovenske ministrice za zdravje še enkrat pregledali prostore in spet ugotovili, da je vse v redu. Sartorelli je podlegel pritisku novinarke TVS Eugenie Carl, ki s to zgodbo želi potrditi svoj status preiskovalne novinarke. Ni naključje, da je v sorodu s predsednikom Združenja žilnih kirurgov Slovenije, asist. dr. Mladenom Gasparinijem, dr. med., to mi je osebno potrdil.
Na Zdravniški zbornici Slovenije pravijo, da so pred dvema letoma prejeli dve novi prijavi v zvezi z vašim delom. Je bil to razlog, da ste dejavnost preselili iz Lucije v Trst, kamor roka slovenske zdravniške zbornice ne seže?
Ena prijava je bila pred štirimi leti, in sicer določeni gospe ni bilo všeč, kako uporabljamo sterilne papirnate brisače. Noge se najprej obrišejo in ko so suhe, jih lahko dezinficiraš, česar ta gospa očitno ne ve. Na zdravniški zbornici so njeno prijavo obravnavali, vendar niso ugotovili nobenih nepravilnosti. Pri drugem primeru mi je neka gospa očitala poškodbo živca, ker na enem delu noge čuti mravljinčenje. Toda do tega pride pri 6,6 odstotka vseh operacij na svetu in ne gre za poškodbo živca. Koža je senzorični organ in ob rezu na enem delu lahko pride do mravljinčenja na drugem, vendar po navadi po določenem času preneha. Ko sem na zbornici primer razložil, so tudi to pritožbo imeli za neutemeljeno. Posledica poškodbe motoričnega živca je, da noga »pade dol«, se ne more dvigniti, tega pri mojih operacijah nikoli ni bilo.
Prejšnji teden ste imeli glede vseh očitkov na zdravniški zbornici pogovor z njenimi ljudmi, na čelu s predsednikom Andrejem Možino. Kaj konkretno ste se pogovarjali?
Ugotovil sem, da zoper mene sploh ni nobenega konkretnega očitka. Imeli so nekaj vprašanj, na katera sem argumentirano odgovoril.
Vam niso predložili primerov posameznih pacientov?
Ne, nobenega. Kolikor sem lahko spoznal kakšen primer, o katerem so govorili v medijih, sem jim skušal predstaviti dejstva, vendar jih sploh ni zanimalo, češ da se ne bi spuščali v podrobnosti. Želeli so, da bi dali po koncu tega sestanka pozitivno skupno izjavo za javnost. Pregovoriti so me hoteli, da bi sprejel nadzor nekakšnega mentorja, dokler se stvari ne razčistijo, toda tega nisem mogel. Strokovni nadzor bi očitno želeli uvesti, vendar je vprašanje, kdo po stroki in na podlagi katere pristojnosti bi ga izvajal.
Se bojite nadzora?
Sploh ne, pojasnim lahko vse, a najprej naj pojasnijo, kaj konkretno je bilo pri posameznem bolniku narobe. Skuša se me oblatiti, med drugim zato, da ZZZS-ju ne bi bilo več treba pacientom povrniti stroškov zdravljenja v drugi državi članici EU, kar v skladu s predpisi EU mora narediti. Zdravniki, ki jih moje delo moti, so pri tej akciji sodelovali, v ozadju pa je finančni motiv.
Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc vas je naznanila tožilstvu zaradi suma kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti. So policisti od vas že zahtevali dokumentacijo o vaših pacientih?
Ne, niti slovenski niti italijanski. Veste, obstaja institut krive ovadbe, ministrica me je namreč ovadila na podlagi neutemeljenih in skonstruiranih medijskih objav, s čimer mi je naredila poslovno škodo tudi v Italiji. Njena sekretarka Nina Pirnat, dr. med., je v oddaji Tarča povedala, da so me ovadili eksplicitno zaradi medijskih objav.
biografija
Dr. Janez Zimmermann je v Zahodnem Berlinu leta 1977 končal študij medicine na Freie Universität Berlin, leto kasneje je tam opravil strokovni izpit. Že med študijem je začel obravnavati teme za doktorsko disertacijo in z njo nadaljeval po koncu študija. Po sedmih letih znanstveno- raziskovalnega dela je na isti univerzi leta 1980 zagovarjal doktorsko disertacijo in dosegel znanstveni naziv doktor medicine. Leta 2008 je v Sloveniji pri zdravniški zbornici pridobil licenco iz splošne kirurgije, kot pravi, je v Nemčiji v skladu s tamkajšnjimi predpisi operiral že dolgo let pred tem. Je slovenski in nemški državljan.
