V njem je namreč toliko insinuacij in drugih nebuloz, ki niso vredne človeka z doktorskim nazivom, da očitno ne gre za čudaško demonstracijo nevednosti, ki bi jo dejstva lahko razblinila, ampak za zavestno malicioznost. Zato se na kratko oglašam predvsem zaradi javnosti.
Hobi zgodovinar dr. Turk me imenuje 'človeka prejšnjega režima' in v podobnem tonu obravnava tudi Stipeta Mesića, ki naj bi bil moj 'varovanec, ki je z JNA napadel Slovenijo'.
Sam sem pred osamosvojitvijo trideset let deloval v Švici, ker kot sin očeta, ki je bil na političnem procesu obsojen na zapor, v katerem je preživel šest let, v domovini službe nisem mogel dobiti. Stipe Mesić je bil po sodelovanju v Hrvaški pomladi obsojen na leto dni zapora v Stari Gradiški, kasneje pa kot pravnik v Jugoslaviji dolga leta ni mogel dobiti službe. Toliko o 'ljudeh prejšnjega režima'.
Edini vir, iz katerega dr. Turk črpa navdih za svoja izvajanja, je knjiga Poslednji dani SFRJ, Borislava Jovića, Miloševićevega zloglasnega predstavnika Srbije v takratnem kolektivnem predsedstvu SFRJ. V teh sfriziranih spominih zapriseženega sovražnika Slovenije, ki jih dr. Turk navaja kot kakšno Sveto pismo, naj ne bi bilo nič o mojih in Mesićevih pogovorih z Genscherjem, ki jih torej sploh ni bilo…
Temu se lahko res samo nasmehnemo. Ne le zaradi 'kredibilnosti' vira, ki ga v referenco povzdiguje udbolog Turk, pač pa tudi zato, ker je vsakomur jasno, da Jović v svojih zapisih o Mesićevem sestanku z nemškim zunanjim ministrom Genscherjem, ki sem ga ob asistenci dr. Drnovška organiziral v Bonnu novembra 1991, ne more nič pisati – preprosto zato, ker ne on ne kdorkoli drug iz vrst takratne jugoslovanske vrhuške o tem ni vedel ničesar.
Popolna tajnost je bila predpogoj za uspeh te akcije, na kar sem še danes ponosen. Turk še pravi, da je »nepojmljivo, da bi se predsednik Jugoslavije v letu 1991 z nekim lobistom (Božom Dimnikom) privatno vozil s privatnim avtomobilom na privatna kosila v Bonn in tam sklepal državniške posle.«
No, taisti 'neki lobist', pa naj se raznim majskim hroščem zdi še tako nepojmljivo, je kasneje Hans-Dietrich Genscherja še dvakrat pripeljal v te kraje. Januarja 2002, ko se je v hotelu Intercontinental v Zagrebu srečal s številnimi osamosvojitelji (tudi z Janezom Janšo), ki so lahko tako iz prve roke slišali potrditev omenjenih 'nepojmljivosti'… Potem pa nekaj mesecev pozneje, ko sem ga s svojim osebnim avtomobilom pripeljal iz Brnika v Portorož, kjer je v hotelu Bernardin predaval o osamosvojitvenem obdobju.
Na koncu: za osamosvojitev Slovenije in Hrvaške so ogromno naredili mnogi ljudje iz diaspore, ki smo se jim v obeh državah takoj za tem tako zlahka odrekli – najbrž tudi zato, ker niso v zameno ničesar zahtevali. Večina pa je vseeno pričakovala, da se jim po toliko letih ne bo potrebno bosti z neslanimi nesramnostmi, kakršne je v tem primeru natrosil samozvani 'pričevalec' Boštjan M. Turk.
