»Kar mi je bilo sporočeno o odzivu – menda zelo jeznem in že zelo sovražno nastrojenem, z elementi sicer morda le afektivnega glasnega izjavljanja besed o nekakšnem 'maščevanju', a ne nepomembnega – nekaterih predstavnikov sodniškega poklica na objavljeni članek, ne more biti popolno presenečenje. A tudi ne more poroditi kakršnega koli dobrega vtisa v pravniški zavesti,« v zadnjem tedniku Ius-Info piše dr. Andraž Teršek.
Kaj več o grožnjah in pritiskih nam ne želi razlagati, saj zadeve niso presegle mejo. Je pa v Ius Info omenil še, da mu je bil v vednost posredovan uradni pisni odziv Vrhovnega sodišča na novinarsko vprašanje, vezano na omenjeni članek.
Konec avgusta sta Teršek in Toplak v Pravni praksi objavila strokovni članek, kje v Sloveniji sodišča kršijo ustavne pravice. Analizirala sta odločbe ustavnega sodišče v obdobju od 1. junija 2016 do 30. junija 2017 in ugotovila, da je bilo največ kršitev ustavnih pravic na območju mariborskega višjega sodišča. Na tem območju naj bi bila celo šestkrat večja možnost, da bo kršena ustava, kot na območju celjskega višjega sodišča.
Iz priložene tabele je razvidno, da je bilo v obravnavanem obdobju na območju mariborskega višjega sodišča 23,6 kršitev na 10.000 prejetih zadev, na ljubljanskem območju 16,8, na koprskem 11,5 in na celjskem 4,1 kršitev. V konkretnih številkah je ustavno sodišče ugotovilo 22 kršitev v Ljubljani, 11 v Mariboru, tri v Kopru in eno v Celju, v enem primeru pa je imelo izvirno pristojnost vrhovno sodišče. Človekove pravice so bile kršene v 45 primerih: v 38 primerov so jih kršila sodišča splošne prakse, v štirih upravna sodišča in v treh delovna in socialna sodišča.
Razmejitev kršitev po višjih sodiščih sta utemeljevala z dejstvom, da ta sodišča bdijo nad zakonitostjo in ustavnostjo odločitev prvostopenjskih sodišč na območju svoje pristojnosti. Poleg tega s svojimi odločitvami tudi ustvarjajo sodno prakso – kot enakovredni pravni vir in dejansko delujoče pravo – ter usmerjajo odločanje sodišč prve stopnje.
Kot skleneta v strokovnem članku, bi se morali sodnice in sodniki ukvarjati s preprečevanjem kršitev tega, da bi sleherna kršitev ustavnosti ali ustavnih pravic postala sestavni del sodniške odločitve: »Ravnodušnost do teh vprašanj, odnos do njih kot do gole statistike ali sklicevanje na statistiko kot argument v prid kakovosti dela sodišč se nama zdijo očitna in povsem napačna pravniška in sodniška drža, ki že pri temeljih spodkopava ustrezno strukturo pravne države in sistemski smoter sodniške funkcije.«
