V soočenju na POP TV je teden pred tem izrecno zavrnil pokroviteljstvo in primat predsednika republike (prijel ga je in nekaj sekund držal za roko), zdaj je to priznal. Pokazal je, da si pravzaprav ne želi biti predsednik in da to vlogo kandidata le igra. Pahor je nasprotno z vsakim stavkom in govorico telesa dal vedeti, koliko mu pomeni drugi mandat.
Šarec je bil tokrat ostrejši in nadležnejši samo glede t. i. stricev. Prav neverjetno je, kako se lahko neka bizarna tema, ki ni vžgala že pred petimi leti (čeprav sta jo v etru sprožala kandidat Danilo Türk in njegov podpornik Milan Kučan), prenaša po mlajšem kandidatu in medijih. Mislili bi si, da neobremenjenega Šarca »strici« preprosto ne zanimajo, a ker ga (vemo, zakaj), je moral to opravičiti: »Zanimajo me njihova imena, da bi se jim lahko izognil.« Pahor mu je odvrnil: »Verjetno bolj skrbijo za vas, kot si zdaj predstavljate … Bolje, da ne greste v politiko, če si zastavljate to vprašanje.«
Šarčevo poznavanje zunanje politike je površno. Še kar solidno se je dal poučiti, a povedati ni zmogel ničesar, s čimer bi lahko pritegnil volivce. Povrh vsega se je odločil zagovarjati povsem politično korektna stališča, kar je dolgočasno. A kljub temu je stežka zdržal konsistentnost. Na radijskem soočenju, denimo, je pritrdil temu, da naj bo Slovenija del jedrne Evrope, »ne bi pa se navezoval na t. i. francosko-nemški vlak, ker smo s tako velikimi državami težko tako tesni zavezniki; bolj bi se navezal na nam primerljive države.«
Kaj pa je jedrna Evropa kot drugo in novejše poimenovanje francosko-nemškega vlaka? Primer kaže, v kakšni zadregi se znajde, ko mora povedati kaj več, kako bi, kot se pogosto izrazi, »sam ravnal drugače«.
