Za jok, tišino ali potrebo po govorjenju se vam ni treba opravičevati, prav tako ne za izražanje žalosti, jeze in nemoči ob smrti bližnjega. Vsak način žalovanja je pravilen in dober, če sta njegov rezultat odžalovanje in povratek v običajno življenje. Kot so edinstvene situacije, v katerih se znajdete po izgubi, so edinstvene tudi reakcije nanje. Ključno pa je, da si dovolite žalovati in veste, da na tej poti niste sami.
Žalovanje ni bolezen
Izguba bližnjega podre ustaljene okvire življenja in omaja občutek varnosti. Pri tem je verjetno najhujše sprejeti tisto, kar se zdi nesprejemljivo, da ljubljene osebe ni več. In kako to storiti, kako preiti iz faze šoka in nejevere do sprijaznjenja z izgubo? Ta proces je žalovanje, je pot, ki jo morate prehoditi, da se lahko vrnete v običajno življenje.
Žalovanje običajno poteka v petih fazah, čeprav je težko na splošno povedati, kako ljudje žalujejo, saj gre za zelo edinstveno izkušnjo.
5 faz žalovanja
Pri žalovanju lahko pričakujete, da se boste najprej soočili s fazo šoka. Ta je različno globoka in intenzivna, odvisna je namreč od pomembnosti izgube. Sledi ji faza zanikanja, za katero je značilno zanikanje realnosti in obnašanje, kot da se ni nič zgodilo.
Ta čez čas preide v fazo obupa, ko spoznate, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo, in se sprijaznite z resnico. To obdobje predstavlja nekakšno prelomnico, saj napoveduje, da se je začela faza žalovanja.
V fazi žalovanja sprejmete resničnost in se lahko začnete spopadati z njo in zdravo žalovati za umrlim. Temu sledi okrevanje. Občutki iz prejšnje faze so lahko še vedno prisotni, a počasi se vračate v običajno življenje.
Vedeti morate, da so faze žalovanja lahko različno intenzivne in dolge, odvisno od okoliščin, povezave z umrlim in podpore, ki jo prejmete iz okolice. Strokovnjaki menijo, da so najtežja žalovanja za umrlimi, katerih smrti se ne da razložiti z logiko in naravnim potekom življenja.
Ključno je le, da ne zastanete v kateri koli fazi, saj so posledice lahko hude. Psihiater dr. Željko Ćurić opozarja, da so običajno najnevarnejši zastoji v fazah šoka in obupa, saj lahko vodijo v težka stanja, kot so odvisnosti, samomori, zastane lahko célo življenje. »Če se žalujoči ne zna spopadati z občutki, je nujno potrebna strokovna obravnava,« pravi.
Vsak način žalovanja je pravilen
Koliko boste žalovali in kako, je torej odvisno od vsakega posameznika. Pomembno je le, da si dopustite preiti skozi vsa obdobja in jih sprejeti kot sestavni del spoprijemanja z minljivostjo. Svojega žalovanja se vam ni treba sramovati ali se zanj opravičevati.
Psihiater dr. Ćurić v poglobljeni zgodbi na portalu Vse bo v redu poudarja, da najdlje žalujejo tisti, ki jim je bilo že v otroštvu prepovedano izražanje čustev, saj ima prepoved joka in s tem izražanja čustev negativne posledice. Pri tistih, ki zaradi privzetih vzorcev zavračajo »klasično« žalovanje, se tako lahko pojavijo povsem telesne težave. Namesto da bi jokali, izražali žalost, jezo in nemoč, se pojavijo težave s ščitnico, pritiskom in želodcem ali psihološki simptomi, ki jih prej niso izkušali, denimo fobije in hipohondrija.
Zato naj bo žalovanje aktivno, predvsem pa naj bo to proces, v katerem ste iskreni do sebe, okolice ali drugega žalujočega. Prav tako ne žalujte v izolaciji, temveč svoje misli zaupajte bližnjim, prijateljem ali neznancu. Nekaterim pomaga prebolevati jokanje ob obujanju spominov, poslušanju glasbe ali iskanju starih fotografij. Mnogi v sanjah srečujejo umrle in se z njimi pogovarjajo. »In vse to je izjemno zdravo,« zaključi Ćurić.
Tudi umirajoči potrebujejo čas, v katerem skozi iskren pogovor z drugimi, predvsem pa s samim seboj predela bližajočo se izgubo svojega življenja. Kako jim lahko pomagate?
Žalujočim je treba dovoliti, da ob nas žalujejo
Tako kot si želite, da okolica razume vas v vlogi žalujočega, morate tudi vi znate razumeti druge, ki se znajdejo v tem. Ne pozabite, da tudi otroci žalujejo in to pogosto prikrito, zato je ključno, da jim pri tem pomagate. Preberite si, kako.
Osebi, ki žaluje jasno izrazite, da ste ji na voljo. Potrdite, da sta trpljenje in žalost naravna ter da ju sprejemate. Žalujočim je treba dovoliti, da ob nas žalujejo, kakor koli želijo – v navalu besed (te naj bruhajo predvsem iz žalujočega) ali v popolni tišini.
S tem pokažete, da ste tukaj za izčrpanega žalujočega, pripravljeni sprejeti vse njegove potrebe, poslušati težke, boleče vsebine, skuhati kosilo ali prevzeti del njegovih obveznosti.
Če se soočite z žalujočim, ne boste koristili le njemu, ampak tudi sebi. Sprejemanje smrti in minevanja je namreč pomemben proces, a usvojimo ga le, če se mu zazremo neposredno v oči.
Posebna zgodba so otroci, ki pogosto žalujejo prikrito, zato jim moramo pri tem pomagati odrasli. Preberite, kako žalujejo otroci in kdaj so sposobni razumeti smrt.
Preden se zgodi
Ob smrti bližnjega pa ni šok le nenadna izguba, nenadoma se pojavi cela vrsta neznank, katerih rešitev ne poznamo ali jih celo ne znamo najti. V trenutkih intenzivnega žalovanja se je najpogosteje treba posvečati tudi logističnim vprašanjem o pravnih, socialnih in drugih posmrtnih zadevah in ne samo umirjenemu poslavljanju od umrlega.
Še danes zato preverite, kaj je dobro vedeti prej: koga poklicati, ko nastopi smrt, kje urediti postopke, kako uveljaviti življenjska in druga zavarovanja?
