Igor Bahovec: O upadu krščanstva v Sloveniji

Zelo razširjena sodobni družbena oblika religioznosti je subjektivna zasebna religioznost, verovanje, pri katerem si posameznik ali skupina iz možne ponudbe različnih religijskih in ezoteričnih tradicij ter nekaterih smeri sodobne znanosti sam izbere v kaj bo veroval. Slovenija je ena tistih evropskih držav, kjer so ti premiki zelo močni. Mnogi ljudje, ki so po pripadnosti kristjani, ne verujejo v celoto krščanske vere, ampak so bolj izbirni verniki. Zlasti majhno je verovanje v hudiča, vstajenje od mrtvih ipd. Čeprav nekateri podatki kažejo zmanjševanje vernosti, to ne velja za vse vidike življenja. Precej se je zmanjšal delež Slovencev, ki redno hodijo k verskim obredom, upadlo je število novih duhovniških in redovniških poklicev; v tej  skupini sprememb omenimo še podatek, da se zmanjšuje delež cerkvenih pogrebov od vseh pogrebov.

Po drugi strani se povečuje delež ljudi, ki dokaj redno moli ali meditira. Kot drugod po Evropi je čedalje več ljudi, ki hodijo na romanja. Zanimiv je podatek, da je po starodavni in precej pozabljeni romarski poti Camino k svetemu Jakobu v Kompostelo leta 1985 šlo manj kot tisoč romarjev, lani pa že več kot 200.000. No, treba se je popraviti: ker po Caminu hodijo kristjani, drugače verujoči in neverni, gre za število »pešpopotniko«. Veliko je denimo novodobnih »iskalcev«, ki sledijo eni najbolj vidnih oseb te vrste duhovnosti, igralki Shirley MacLaine.

Romanja so samo eden izmed vidikov, ki kažejo veliko potrebo sodobnega evropskega človeka po izkustveni duhovnosti. Po navedenih in drugih podatkih lahko rečemo, da prihaja do velike spremembe verskega življenja tako na ravno osebne vernosti kot na ravni institucij. Zaupanje v Cerkev kot institucijo je zelo majhno – podobno v duhovnika (precej manjše kot zaupanje v učitelja, zdravnika). To govori o dvojem: po eni strani ne gre prezreti, da se zmanjšuje zaupanja v skoraj vse velike institucije (sodstvo, državo, parlament itd.). Po drugi strani pa so vzrok nezaupanja mnoge afere, v katere je bilo vpleteno vodstvo institucije Cerkve pri nas ali po svetu – ali pa pomembni kleriki. Razen pedofilije so glavne teme afer ekonomija (od banke do želja po denarju),  vpliv lobijev, prevelike želje po družbenem vplivu ipd. To jasno kaže, da ne gre za verske vsebine krščanskih skupnosti, pač pa za posvetne vidike, bodisi politične ali ekonomske.

Sodobno krščanstvo se po eni strani tega močno zaveda in išče odgovore. Kakšni so? Velika prenova krščanstva – to lahko vidi vsak, ki vsaj kdaj sliši glas papeža Frančiška – poteka najprej od znotraj. Papež kaže podobo drugačne Cerkve, Cerkve, ki je ljudem blizu tako osebno kot v prizadevanju za družbeno pravičnost; Cerkve, ki je skupnost grešnikov, ki so po Božjih posegih sprejeli odrešenje. Sinoda o družini kaže, da prenova poteka po načelu zbornosti – skupaj v pozornem poslušanju, pogovoru, ponižnem iskanju skupnega, predvsem pa v iskanju govora Svetega Duha. To ni več Cerkev, v kateri bi bil zaželen moralizem ali druge oblike, ki bolj kot o veri govore o ideološkosti.

Kam bo šla Slovenska cerkev v obdobju novega nadškofa, ne vemo. Nedvomno pa brez nekaterih pogumnih posegov ne bo mogoče ustaviti upada krščanstva. Slovensko krščanstvo ima v svetovnem merilu dve veliki osebi, ki sta nosilki ustvarjalnega odgovora na izzive sodobnega časa: to sta p. Pedro Opeka in p. Marko I. Rupnik. Če se bo tudi znotraj Slovenije širil način, navdih, iz katerega zajemata za konkretno delo (to pa je zelo različno: eden dela z revnimi in odrinjenimi na robu družbe, drugi v liturgični umetnosti in duhovnem soočenju s sodobno kulturo), Slovensko cerkev čaka bolj svetla prihodnost.