HNMP je dobila, kakšno naključje, silovit medijski pospešek tik pred podpisom pogodbe z italijanskim proizvajalcem Leonardo; najprej so »afero« odkrili na popularni komercialni televiziji, potem so v zrak skočili še na nacionalki, kjer so novinarski aktivisti odkrili še eno plat tega posla – Leonardo naj bi med drugim prodajal vojaško opremo Izraelu, ki v Gazi pobija Palestince. »32 milijonov davkoplačevalskega denarja za helikopterje podpornikom agresije v Gazi«, so objavili na nacionalkini spletni strani. Šokantno, škandalozno! Ampak – ali je tudi resnično?

V bistvu ni, vsaj kar se helikopterske nujne medicinske pomoči tiče. Zgodbo o katastrofi v Gazi tokrat puščamo ob strani, zanima nas izključno medijska manipulacija, prepojena s populizmom, ki namiguje, da država (spet!) kupuje nekaj, kar »stroka« zavrača. S helikopterji Leonardo seveda ni nič narobe, uporabljajo jih po vsem svetu in so preverjeno kakovostni. Narobe je to, da nekdo pri tem nakupu ne bo dobil provizije, čeprav to ni edini problem – kot tudi niso problem piloti ali reševalci, ki svoje delo opravljajo profesionalno.

Problem je drugje – v pohlepu. Bistvo medijske histerije je namreč v spretni manipulaciji tistih, ki poskušajo izpeljati privatizacijo helikopterske nujne medicinske pomoči. Že preprost pogled v medijske arhive pokaže, da so za državo zasebniki nekoč pogodbeno že izvajali to storitev in bi jo seveda radi spet opravljali tudi v prihodnosti. In od državne zdravstvene zavarovalnice za to dobivali veliko denarja. V helikopterski nujni medicinski pomoči je namreč ogromno denarja, s katerim bi zasebni ponudniki te storitve obogateli, kajti reševanj s helikopterjem je vsako leto več, reševalci pa bi s prestopom iz javnega sektorja v zasebni dobili nekajkrat višje plače. Privatizirano helikoptersko nujno medicinsko pomoč bi zasebnikom financirali davkoplačevalci, ki vsak mesec plačujemo zdravstveno zavarovanje.

Namigi o domnevno nestrokovnem, koruptivnem, prirejenem ali celo politično obarvanem nakupu helikopterjev so le kamuflaža za resnične naklepe gospodov, ki bi radi privatizirali helikoptersko reševanje ponesrečencev. Da bi jim to uspelo, morajo najprej sesuti javno naročilo, in to s pomočjo medijev, da bi v naslednjem koraku uveljavili svoje interese.

Ironija je – in tu se začne naslednja zgodba –, da je prevoz obtožencev v zadevi Kavaški klan na Gospodarsko razstavišče, kjer bo potekalo sojenje, iz zraka nadzoroval prav policijski helikopter znamke Leonardo. Začetek najbolj vročega sodnega procesa leta je zaznamoval pomenljiv prizor, ki je obšel eno najvarnejših držav na svetu: balkanske mafijce so na sojenje vozili pod posebnim varnostnim režimom, tožilki pa sta se na sodišče sprehodili s takšno ležernostjo, kot da se odpravljata na plažo.

Prizor ne bi mogel bolje ilustrirati razmer, v katerih životari slovensko pravosodje. Policijo, ki se že mesece brani pred očitki, da ne zagotavlja ustreznega varovanja tožilcem oziroma tožilkam, ki preganjajo pripadnike balkanskega podzemlja, bolj skrbijo obtoženci kot pa zaposleni v sodstvu oziroma pravosodju. Zanimivo. Resda se doslej še nikomur iz tožilskih vrst ni nič zgodilo, toda to se lahko čez noč spremeni. Posebej v procesu, kjer so obtoženci »profesionalci«, kot se reče tem tipom, s katerimi nočete niti na kavo.

Pravosodje – trda desnica ga imenuje krivosodje – je že ves čas v senci javnega zdravstva, kjer nam obljubljajo reformo, kar bi si želeli zlasti pacienti, ki imajo opravka z internistično prvo pomočjo (urgenco), saj so minuli teden v Ljubljani spet padali rekordi (čakalna doba se je približala 12 uram). In čeprav o reformi zdravstva, ki ga že 30 let izčrpava zdravniško-dobaviteljska mafija, poslušamo že leta, se ne zgodi nič.

Po drugi strani pa o reformi pravosodja doslej nismo slišali prav dosti, čeprav bi javnost želela vedeti, kakšna je usoda projekta nove sodne palače za Bežigradom. Kajti investicija je ocenjena na krepko čez 100 milijonov evrov, verjetno brez davka. Če bi šlo za projekt ljubljanskega župana, bi se palača že gradila, aneksi pa bi končno ceno dvignili še za kakšnih 50 odstotkov.

Tretja zgodba sicer ni povezana z balkanskim kriminalom ali nujnimi helikopterskimi prevozi ponesrečencev, se pa nanaša na polet predsednice Nataše Pirc Musar s helikopterjem iz Portoroža v Beltince in nazaj na državno proslavo. Problem tovrstnih transportov, ki tako vznemirjajo javnost – strošek poleta je bil okoli 10 tisoč evrov –, je enostaven: institucija predsednika oziroma predsednice države je bila pri nas urejena »na horuk«, ustava iz leta 1992 je podrobnejšo ureditev prepustila zakonu, ta pa je precej stiskaški, ko gre za privilegije šefa države, saj mu ne privošči niti predsedniške palače, častne garde in lastnih prevoznih sredstev.

Zaradi tega je predsednik odvisen od Božje oziroma vladne milosti, kajti vlada v proračunu določi proračun za urad predsednika. Pred leti je bila prava drama med vlado in predsednikom, Janšo in Drnovškom, ko slednji ni dobil toliko denarja, kot ga je zahteval, zato je zagrozil, da bo šel na državniški obisk k španskemu kralju kar z avtomobilom.

Predsednica sicer ni šla k španskemu kralju, ampak le v Prekmurje. Zaradi zastojev na slovenskih avtocestah je tja letela s helikopterjem Leonardo. Racionalna odločitev, saj bi se predsednica iz Portoroža do Beltincev konec tedna vozila vsaj šest ur. Predsednica pa s svojo predsedniško motorkado resnično ne more stati ure in ure v koloni in preklinjati DARS.

Za predsednico se namreč ne spodobi, da preklinja.