Pred dvema tednoma sem pisal o tem, da so se mladi, ki so bili rojeni leta 2007 in so leta 2025 dosegli polnoletnost, v toku svojega življenja srečevali zgolj s krizami.

Ta generacija na življenje ne more gledati z optimizmom. Pa ne gre le za omenjene dejavnike, današnji polnoletniki so se rodili v digitalni svet. So prva generacija, ki je v ta svet ujeta v celoti tako v dobrem kot v slabem. Na žalost velja predvsem tisto drugo, torej slabo.

Še en dejavnik je bistveno vplival na njihovo duševnost in dojemanje samih sebe, in to je vzgoja staršev, ki je prevečkrat helikopterska, torej varovalna.

Ko gre za digitalizacijo, je leta 2004 nastal Facebook, leta 2005 YouTube, leta 2006 Twitter, leta 2010 Instagram in leta 2017 TikTok.

Omeniti je treba tudi pametne telefone, ki so od leta 2012 vse bolj prisotni in so neločljivi od življenja mladega človeka. Vpliv dvojca pametnih telefonov ter novih družbenih omrežij na mlade ljudi je izrazit. Pa ne gre le zanje, to velja tudi za njihove starše. Vendar so se slednji na pametne telefone in nova družbena omrežja navadili, njihovi potomci pa so se vanje rodili, so sestavni del njihovih osebnosti.

O škodljivih vplivih pametnih telefonov in novih družbenih omrežij na razvoj možganov (biološko razsežje, možgani se namreč ne razvijejo v polni meri), na sposobnost mladih za druženje (socialno-psihološko in sociološko razsežje, vse več je namreč duševnih motenj, mladi imajo tudi težave z navezovanjem stikov z realnimi, resničnimi ljudmi), na njihovo sposobnost za presojo dogajanj v javni sferi ter v procesu odločanja (politično razsežje, mladi so nepotrpežljivi in nesposobni za sodelovanje v dolgotrajnejših razpravah) sta obširno pisala Jonathan Haidt ter Joan Twenge. Pa ne le onadva.

Haidt in Twenge tako ugotavljata, da od leta 2012 skokovito narašča delež depresij. Danes se srečujemo tudi z epidemijo osamljenosti. Mladi, ki imajo možnost, da s pomočjo novih socialnih omrežij neprestano vstopajo v nove socialne stike, so vse bolj osamljeni.

Sicer se zavedajo, da jim sodelovanje pri pogovorih ter sledenje pogovorom na medmrežju škoduje, vendar se jima ne morejo odreči, ker bi se s tem izločili iz kroga prijateljev in znancev.

Mladi tudi ne znajo več brati, njihova sposobnost osredotočanja na neko vsebino pa je tako nizka, da je o njej skoraj nemogoče govoriti. Ko učitelj mladim naloži, da preberejo eno samo stran v učbeniku maternega jezika, tega preprosto ne zmorejo. Njihova osredotočenost traja le minuto ali dve. Takšni ljudje ne morejo sodelovati v političnem procesu in v javnih razpravah.

Ko gre za biološko raven, se zaradi njhove odvisnosti od kratkotrajnih novic ter slikovnih sporočil spreminja struktura njihovih možganov. So tudi odvisniki, odvisni so namreč od dopamina, ki se v možgane izloči vsakič, ko nekdo pogleda na ekran telefona, da bi ugotovil, ali je prejel novo sporočilo.

Ko gre za odvisnost, je ta zaželena s strani tvorcev aplikacij.

Obstajajo zasebni inštituti, ki so posvečeni temu, da iščejo načine za tvorbo odvisnosti (o tem sem že pred leti bral v The New York Review of Books; ta članek sem na Pedagoški fakulteti v Kopru uvrstil na seznam seminarskih nalog).

Posebej ogrožena so dekleta. Kot poročajo tuji raziskovalci, jih ima duševne težave okoli 30 odstotkov. Pa ne gre le zanje, temveč tudi za fante.

Več kot jasno je, da moramo v šolah prepovedati uporabo mobilnih telefonov tako na osebni ravni kot v sklopu pouka.

Močno omejena mora biti tudi uporaba tablic. Švedska, na primer, je že prepovedala digitalizacijo v šolah, v Avstraliji pa so pred kratkim prepovedali rabo novih družbenih omrežij mladostnikom, ki so mlajši od 16 let.

Sedaj z zanimanjem čakamo na poročila u učinkih tega ukrepa, med drugim se sprašujemo, ali ga je sploh mogoče uvesti. Imamo namreč starše, ki svojim potomcem pri kršitvi pravil o dedigitalizaciji pomagajo in kršitve odobravajo.

Šola

Da, prepoved rabe mobilnih telefonov ter tablic v šolah je smiselna. Otroci in mladostniki so nekaj dni po prepovedi izrazito nemirni in razdražljivi, kasneje pa se začno spet pogovarjati in glasno smejati. Prepoved jim bo omogočila dolgotrajnejšo osredotočenost ter spodbudila sposobnost branja. Končno bo prispevala k temu, da bodo sposobni poglobljeno razmišljati.

Prepoved moramo, brez najmanjšega dvoma, uvesti tudi v Sloveniji.

Ko govorimo o vplivu korone na bralno pismenost otrok, v okviru korone pa o zaprtju šol, prepovedi socialnih stikov in o prisilni rabi medmrežja in pametnih telefonov, njihov vpliv ni bil tako močan, kot se zdi na prvi pogled.

Premiki in spremembe, ki so vplivali na to, da so otroci in mladostniki vse manj sposobni razumeti prebrano in da so vse slabši pri matematiki, so se zgodili že prej. Tukaj se lahko vprašamo, kaj se je zgodilo.

Na splošno, ko gre za digitalizacijo in njen vpliv, so bili bistveno bolj prizadeti revnejši otroci. Njihovi starši namreč nimajo in niso imeli dovolj znanja, da bi lahko v času korone, ko je pouk potekal od doma, pri šolskem delu pomagali svojim potomcem (zaprtje šol in izrazito negativne posledice zaprtja na izobrazbo predvsem revnejših otrok bom obravnaval v kakšnem drugem eseju).

Po mojem mnenju gre za dva dejavnika, ki izrazito negativno vplivata na biološko in socialno dozorevanje mladega človeka in na njegovo sposobnost za analizo in razumevanje prebranega.

Poleg digitalizacije se srečujemo tudi s spremenjenim vzgojnim vzorcem. Vzgoja je, na žalost, postala veliko bolj podporna in nekritična, ko gre za dejanske sposobnosti otrok. Na to sklepam iz rezultatov raziskave Mladina 2018-19, ki je bila izvedena leto dni pred začetkom pandemije, torej pred socialnim zaprtjem in prisilno uporabo medmrežja in pametnih telefonov.

Raziskava je vključevala mlade, ki so obiskovali srednje šole ali študirali. V raziskavo so bile vključene Albanija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Makedonija, Črna gora, Romunija, Srbija in Slovenija. Anketirani so bili stari od 14 do 29 let.

Rezultati so pomenljivi. Kažejo namreč, da je delež Slovenk in Slovencev, ki želijo doseči visokošolsko izobrazbo (32 %), večji od povprečja ostalih v raziskavo vključenih držav (22 %). Zanimivo je, da je med anketiranimi v Sloveniji od leta 2010 do 2018 upadlo zadovoljstvo s kakovostjo izobraževanja. Zanimivo je tudi, da je izjemno veliko Slovenk in Slovencev doseglo visoko povprečno oceno od 8 do 9 (44 %).

Posebej opozarjam na to, da se dijaki in študentje iz ostalih držav bistveno več učijo. Od 2 do 3 ure na dan se jih uči 30 % (na Slovenskem 18 %), več kot 3 ure pa 23 % (na Slovenskem 10 %). Obenem več Slovenk in Slovencev doživlja šolski vsakdan kot zelo ali precej stresen. Zastavlja se vprašanje, kako je sploh mogoče, da doživljajo Slovenke in Slovenci šolski vsakdan kot bolj stresen, če se učijo bistveno manj kot ostali.

Kako je tudi mogoče, da ocenjujejo, da je šolski sistem nekakovosten, ko se, ponovno, ne učijo toliko kot ostali v raziskavo vključeni mladi iz juga Evrope in, to si upam trditi iz osebne izkušnje, niso seznanjeni s študijskim gradivom? Učijo se, dobesedno, iz izpiskov, torej iz dvakrat destilirane vsebine, ki je niso preštudirali, oseba, ki je delala izpiske, pa prebranega v veliki meri tudi ni razumela.

Prepričan sem, da je odgovor v tem, da je pomenljiv delež slovenskih mladostnikov vzgajan izrazito varovalno. Helikopterski starši so jih prepričali tako v to, da so izjemno sposobni in jim zato pripadajo visoke ocene, kot so jih prepričali v to, da jih šola izrazito in prekomerno obremenjuje.

Tako eno kot drugo ne drži. Obenem pa, v nadaljevanju te iste zgodbe, so starši prepričani, da je življenje v slovenski družbi nevarno in da diploma pomeni, da se potomec izogne nevarnosti. Mora jo pridobiti na vsak način, četudi s pomočjo pritiskov na vodstva fakultet in z goljufanjem.

Helikopterski starši na eni strani jemljejo avtoriteto učiteljem, saj jih prisiljujejo, da otrokom in mladostnikom dodeljujejo previsoke ocene, na drugi strani pa svoje potomce sistematično zastrašujejo pred izzivi iz sveta zunaj družine.

Dodajam, da sem v času svojega dela na Pedagoški fakulteti v Kopru srečal veliko mladih, ki so izrazito sposobni. Dodati moram tudi to, da je število študirajočih v Sloveniji za kakšno tretjino previsoko. Pri nas, na žalost, lahko študira dobesedno vsakdo. Kriteriji študija so v zadnjih treh desetletjih tudi izrazito padli. Na masovni študij se predavatelji pač ne morejo odzvati drugače, kot da spustijo kriterije.

Morebiti poznate šalo o tem, da lahko na eni od fakultet v Ljubljani padete le po stopnicah. To, na žalost, drži.

Ko gre za prepričanja o veliki obremenjenosti, gre za osebna prepričanja, ne pa za zahteve »kapitalizma«, »neoliberalizma« ali šole. Ne gre torej za realno obremenjenost, ki je sorazmerno majhna, kot jasno izhaja iz raziskave Mladina 2018-19.

Šola

Stvar je v tem, da so mladi preobčutljivi. To je, na eni strani, rezultat tega, da mlade pretirano ščitijo helikopterski starši, ki mladim v glavo vbijajo zamisel, da so sicer izjemno sposobni, da pa se ne morejo izkazati, ker postavlja šola in šolsko osebje pred njih prevelike zahteve.

Helikopterski starši na eni strani jemljejo avtoriteto učiteljem, saj jih prisiljujejo, da otrokom in mladostnikom dodeljujejo previsoke ocene, na drugi strani pa svoje potomce sistematično zastrašujejo pred izzivi iz sveta zunaj družine.

Na drugi strani pa gre za slovensko razumevanje realnosti, ki je splošno razširjeno. Govorim o nekvalificiranem, nekritičnem egalitarizmu. Vsakogar, ki v slovenski družbi glavo dvigne nad povprečje, je treba vsaj simbolno obglaviti, mu povedati, da se »meče ven«. Tukaj izgubljajo nadpovprečni, najbolj kreativni in ustvarjalni posamezniki.

In če so nadpovprečni ljudje iz družin, ki spoštujejo avtoriteto, ki nimajo varovalnih staršev, in so revni ali revnejši, potem so že v izhodišču obsojeni na zavračanje in poraz. Če želijo uspeti, se morajo preseliti v tujino ali pa se odreči svojim ambicijam. Kot merilo, ki priča o lažni odličnosti nekega posameznika, nato ostaneta zgolj čista moč in politična povezanost staršev. S tem izgubi družba kot celota.

Težava je v tem, da se od mladih zahteva premalo. Težavo predstavlja zavračanje spoznanja in sprejemanja tega, da je življenje kompetitivno in polno frustracij. Tega slovenska kultura, iz katere so zrasli helikopterski starši, ne sprejema. Zaradi tega je izrazito neprimerna za preživetje v modernem, tekmovalnem okolju. Upam si reči tudi to, da je uničevalna, ko gre za dobrobit družbe kot celote.

Gre za učenje o osebnem odnosu do sveta, o osebni odgovornosti posameznika za lastne odločitve. To učenje in spoznanje se zavrača.

Kultura varovalnih staršev v resnici ni pozitivna, temveč negativna. Ne sprejema namreč tega, da se v življenju tudi izgublja, temveč poskuša mladega človeka zavarovati pred frustracijami za vsako ceno. Tako mu na čisto osebni ravni ne dopušča, da bi odrasel. Tudi na osebni ravni je uničevalna.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.