V njem nam z eseji, posvečenim 62 slikam 25 slovenskih in drugih slikarjev, predstavi začetek cvetočega časa slovenskega slikarstva v 18. stoletju. Kot je avtor zapisal v uvodni študiji Pogled k nebu v slikarstvu 18. stoletja na Slovenskem je bilo prvo in osrednje delo takratnega zanosa pozidava ljubljanske stolnice s stropno poslikavo.
Ta je bila zaupana lombardskemu slikarju Giuliu Quagliu, njegov »elegantni čopič,« s katerim mu je uspelo ustvariti izjemno iluzionistično umetnino z »drznim pogledom v nebo«, pa je po zapisu tedanjega kronista prišlo občudovat vse mesto z okolico vred.
Slikarjev učenec je bil osrednji slovenski baročni freskant Franc Jelovšek, med kasnejšimi tujimi priseljenci pa je pustil največjo sled Jelovškov vrstnik Lorenc Valentin Janez Metzinger. Njuna mlajša naslednika sta bila slikarja Fortunat Bergant in Anton Cebej, vsi štirje v Ljubljani živeči mojstri pa so se vrasli v našo umetnostno zavest kot »evangelisti« slovenskega baroka.
Njihova najbolj znana dela ter dela drugih uveljavljenih baročnih slikarjev, o katerih izvemo iz pregledno dodanih življenjepisov, je dr. Komel s spremljajočimi eseji in bogatim slikovnim gradivom predstavil v jedru knjige Svetniki.
Temu sledi tretji zaključni del z naslovom Goreče srce; ta izhaja iz v baroku pogostega ikonografskega motiva gorečega srca. To srce nam po besedah dr. Komelja »ne simbolizira le nekdanje predstave o ljubezni Boga do človeka oziroma ljubezni človeka do Boga, marveč že sam po sebi ponazarja tudi temeljno čustveno osnovo baročne ustvarjalnosti nasploh in plamenenje njenega strastnega zanosa.«
KNJIGO VAM PODARIMO OB SKLENITVI ALI PODALJŠANJU NAROČNIŠKEGA RAZMERJA NA REPORTER. TU JE NAROČILNICA
