Celotno pismo, ki je bilo poslano predsedniku republike ter v vednost tudi ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anji Kopač Mrak ter ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku, objavljamo v nadaljevanju:
Spoštovani predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor!
Članice Ženskega odbora SDS smo v zadnjih dneh in tednih z grozo spremljale izkopavanja žrtev, ki so bile pobite med in po II. svetovni vojni v bližini Celja, v Košnici. Na dveh moriščih je bilo izkopanih preko 480 skeletnih ostankov, ob tem pa je bilo rečeno, da obstaja še ena lokacija, kjer je morda celo še večje število pobitih domačinov in civilistov. Zgrožene smo, ker po dostopnih informacijah na tej tretji lokaciji izkopavanja ne bodo opravljena, saj za kaj takšnega naj ne bi bilo predvidenih finančnih sredstev. Sprašujemo se, kako je mogoče, da je dovolj finančnih sredstev za postavitev spomenika v centru Ljubljane, ki ga razumemo kot vaš projekt, za kar se bo potrebovalo blizu 1 milijona evrov, ni pa denarja za izkop posmrtnih ostankov pobitih žrtev? Nesprejemljivo se nam zdi, da povojna morišča ostajajo neraziskana in da na tisoče po vojni izvensodno pobitih in pomorjenih še vedno leži po jarkih, breznih in rudniških jaških.
Ob tem izpostavljamo, da tudi ena od naših članic od povojnega časa pogreša svojega očeta in sumi, da se je njegova življenjska pot nasilno prekinila v Košnici. Obenem je pripravljena posredovati tudi svoj DNK, da bi se ugotovilo, ali je med žrtvami njen oče, toda baze, kjer bi se takšni podatki zbirali, ni, kljub temu, da bi takšna baza bila nujna zato, da se žrtve identificira.
Leta 2009 je slovenska javnost obnemela ob odkritju grobišča Huda jama. Danes, sedem let po tem odkritju žrtve iz Hude jame še vedno niso pokopane, za njihov pokop pa se zaradi finančnih in tehničnih ovir izbirajo prostori, ki so za kaj takšnega povsem neprimerni. Naj spomnimo, da so slovenski škofje že pozvali, naj bodo žrtve iz Hude jame pokopane v spominskem parku Teharje, »saj je to že od vseh svojcev žrtev sprejeti kraj spomina na trpljenje«. Tudi članice ŽO SDS vztrajamo pri tem, da bi bila odločitev za pokop žrtev iz Hude jame v spominskem parku Teharje prava in na simbolni ravni izjemno močna. Obenem pa menimo, da bi bilo potrebno v spominskem parku Teharje postaviti tudi primerna in pietetna obeležja, na katerih bi bila izpričana zgodovinska resnica o tem, kaj se je na tem prostoru dogajalo in zakaj imajo Teharje tako simbolen pomen za svojce žrtev.
Spoštovani predsednik, krvava vojna in povojno nasilje, prepredenost Slovenije z več kot 600 morišči, nenazadnje – genocid nad Slovenci, storjen v duhu komunistične ideje – ne morejo ostati zakriti, pozabljeni. Dejstvo, da se ne želi nameniti finančnih sredstev za izkope žrtev vojnega in povojnega nasilja, da se ne uredi obeležij, ki imajo simbolni pomen za svojce žrtev, da se, navsezadnje, ne pokoplje dostojno in primerno žrtev revolucionarnega nasilja na mestih, ki so prav tako simbolna za svojce žrtev, kažejo na to, da kot narod nismo opravili svoje osnovne civilizacijske dolžnosti. Osebno ste se zavzeli za gradnjo spomenika v Ljubljani, ki je idejno pripravljen na način, da bo še vedno nakazoval na razdeljenost slovenskega naroda in za katerega je namenjenih dober milijon evrov. V ŽO SDS menimo, da bi moralo biti bolj pomembno kot zgraditi ljubljanski spomenik, ki bo očitno še naprej razdeljeval slovenski narod, nameniti finančna sredstva za dokončanje spominskega parka v Teharjah ter sredstva za izkop žrtev v Košnici ter drugih moriščih po Sloveniji in za ureditev dostojnega mesta njihovega poslednjega počitka.
Šele s temi dejanji in na ta način bomo lahko dejansko izboljšali pietetni odnos in ravnali spoštljivo do žrtev vojne in povojnih pobojev. Zato članice Ženskega odbora SDS predlagamo, da se sredstva, namenjena za spomenik sredi Ljubljane, nameni za dokončanje Spominskega parka Teharje in za izkop žrtev v Košnici in na drugih vojnih in povojnih moriščih po Sloveniji.
S spoštovanjem,
članice Ženskega odbora SDS