To poletje »plavam« z Matjažem Hanom, Zoranom Stevanovićem, skoraj tako pogosto kot njegova soproga Urška Bačovnik z Janezom Janšo – in še podjetnik Aleš Štrancar je mimogrede skočil v vodo.

Ne vem sicer, zakaj je Janez Janša toliko »zapel« v zvezi z Izraelom, upam, da ni treba iskati zakulisnih razlogov in verjeti nekaterim »nesramnim« levim namigom. Niti za katerokoli drugo zadevo se ni tako odločno zavzel. S podobno odločnostjo ima Janša že dolgo zgodovino bolj ali manj potrebnega zapletanja.

Med svojo zadnjo vlado si je nakopal konflikte zaradi evropskih delegiranih tožilcev, financiranja STA in nenehnih sporov z Brusljem. Večinoma so bili povsem »samopovzročeni«.

Pa je bilo vredno? In je zdaj vredno? Bolje, da energijo usmeri v gospodarske ali razvojne teme in ne odpira front, ki Sloveniji prinašajo le slabši ugled, razen če ni prisiljen.

V vsakem primeru pa ga pri tem rešuje Zoran Stevanović, Resnica ne namerava podpreti zamrznitve priznanja Palestine in prenosa veleposlaništva v Jeruzalem, saj to ne bi bilo v skladu z mednarodnim pravom. Mednarodno pravo? Paradoks slovenske politike je skoraj popoln – politik, ki ga etablirana scena pogosto odriva na rob, zagovarja stališče, ki ga deli večina evropskih držav.

In ujela sem – spet – Stevanovića, da Janša menda ni čisto tako rekel v zvezi z Izraelom, da je nekaj vzeto iz konteksta. In tudi parlamentarne komisije, ki bi preiskovala Black Cube, ni in ni mogoče ustanoviti.

Mojca Šetinc Pašek je v enem od najinih skupnih televizijskih pogovorov razlagala, kakšno moč ima takšna komisija, v kakšne, tudi zasebne zadeve se lahko vtika in da ima dostop do dokumentov, do katerih še sodišče težko pride. Vodila je nekaj časa prav tisto komisijo, ki je raziskovala morebitno obvodno financiranje desnih političnih strank. Jasno pa je povedala, da je namen teh komisij – uničiti političnega nasprotnika.

In ravno zdaj, ko je Janša pokazal nekoliko bolj državniško držo, podjetnik in lastnik medijev Info360 ter Domovine Štrancar, ki pošilja tudi na plakatih svoje resnice proti levičarjem, javno kritizira Janšo in trdi, da Slovenija prave desnice sploh nima. Z Janševo držo ni čisto zadovoljen, je razumeti iz njegovih medijskih izjav.

Kakšni komunistični simboli na proslavah, se huduje. No, Janša dobiva kritike še na svoji strani. Morda bi se pa Štrancar in Branko Grims lahko povezala? Grims si je kot evropski poslanec nakopal jezo svoje politične skupine, konservativne ljudske stranke, ki ga zaradi pretiranega nagibanja na desno hoče izključiti?

Tale SDS res ni več, kot je bila. Eden (Janša) preveč na sredino, drugi (Grims) preveč na desno … Sicer se bodo lahko celo pohvalili, da imajo pluralizem v stranki, kar navsezadnje ni nič slabega in nič izvirnega. Še hujšega ima Matjaž Han v SD.

Predsednik SD Matjaž Han velja za levičarja, ki se zna dvigniti nad že kar bolno slovensko »čistunstvo« ene ali druge strani. Tega mu seveda kakšni njegovi ekstremisti ne dovolijo. Oni so v politiki zato, da uničujejo desnico in Janšo, ne pa, da skrbijo za boljše življenje državljanov in za čim bolj razvito državo.

In tako se pri Socialnih demokratih vse glasneje šušlja o morebitni zamenjavi Matjaža Hana na čelu stranke. Čeprav uradnih odločitev ni, nekateri člani trdijo, da ga stranka podpira, razprave pa razkrivajo tudi širše vprašanje identitete SD. Han velja za politika zmernega, pragmatičnega pristopa, ki skuša nagovarjati sredinske volivce in se izogiba ideološkim skrajnostim. Prav ta »neekstremnost« pa naj bi motila del strankinega zaledja.

Med dolgoletnimi zakulisnimi vplivneži SD naj bi bilo precej takih, ki si želijo izrazitejše leve usmeritve in ostrejšega razlikovanja od politične sredine. Podobne težnje je mogoče zaznati tudi pri delu mlajše generacije v stranki, kjer nekateri zagovarjajo bolj radikalna stališča glede – zdi se – predvsem ideoloških vprašanj.

Kritiki opozarjajo, da bi lahko prevelik odmik od zmerne socialdemokratske politike SD še dodatno zožil njen volilni domet, zagovorniki bolj leve usmeritve pa menijo, da lahko stranka prepriča volivce le z jasnejšo ideološko držo. Za zdaj ostaja odprto vprašanje, katera vizija bo v stranki prevladala. Bo stranka potonila sama vase ali se stopila z Levico?

In Zoran Stevanović je v koaliciji kot Luka Mesec v opoziciji. Najbolj spredaj in najbolj glasen. Ob vsem drugem je napovedal, da bodo o morebitni ukinitvi obveznega RTV-prispevka v parlamentu razpravljali takoj na začetku septembra. Zakona ne nameravajo spreminjati, je zatrdila ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc. Zakaj bi ga pa? Saj jim ga je Golob na kožo napisal! Večinoma mi je že kar nerodno kar naprej ponavljati, kako kratkovidni so politiki.

Obnašajo se, kot da nismo v parlamentarni demokraciji, kot da imamo enopartijski sistem, v katerem je ena in ista oblast večna. Še Branku Grimsu, ki je že skoraj pred desetletji zasnoval prejšnji zakon, kaj tako ekstremnega ni prišlo na misel, kot je Golobu oz. Levici. Kot da je RTV njuna zasebna ustanova.

»Janšiste«, razen onih treh ali petih, so na TVS ukinili, odpustili ali poslali drugam. »Golobistov« menda Janša ne bo odpuščal, bo kar novemu Svetu prepustil vladanje, ko še aktualnim svetnikom poteče mandat. Zakone je treba pisati tudi za čas, ko nismo na oblasti.

Svet RTV je Golob zasnoval povsem enopartijsko, enobarvno. In zdaj bo Janša elegantno dobil dokaj enoglasni »svoj« Svet. Sicer se osem članov Sveta zamenja menda šele leta 2027, a čas hitro teče.

Slovenska politika je tekmovanje v ideološki čistosti. In mediji so pogosto močna municija za eno in drugo stran.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.