Najbolje je gledati hitre športe, npr. skoke ali alpsko smučanje. Še minuta ne mine, in že veste ali je dobro skočil/a, odvozil/a med količki in potem samo spremljate, ali bo kdo boljši ali slabši. Kolesarstvo? Seveda, kako da ne – Pogačar, Roglič.
Imate sprejemnik ves dan vklopljen, vmes gledate film na računalniku ali pa opravljate kakšna hišna dela. Ko komentator povzdigne glas, hitro pogledate, če so še vsi na kolesu, ali kdo od naših zaostaja, potem se posvetite tekmi v zadnjih kilometrih.
Odbojka, košarka, rokomet, nogomet? Ti skupinski športi se vlečejo in vlečejo, brcajo, udarjajo ali premetavajo ubogo žogo sem in tja, za večino nas žensk pa so zanimivi predvsem, ko igrajo in uspevajo »naši«. To so športi, ko je najbolje, da tu in tam preklopite kanal in ugotovite, kako kaže, če je napeto, pa zadnje minute trpite z njimi.
To evropsko prvenstvo bi lahko potekalo samo v podaljških, največ se je zgodilo prav takrat, po devetdeseti minuti. In mi bi bili potem najmanj v polfinalu!
Seveda vam celotnih tekem sploh ni treba pozorno spremljati in čakati na reporterjevo dvigovanje glasu, če spremljate tekmo z moškimi – vmes lahko delate karkoli, in boste vseeno vedeli vse – tudi to, kako ga kdo polomi, kaj bi moral kateri od igralcev storiti pa ni, kdo je dober, kdo ni in seveda, kaj se dogaja.
Moški seveda gledajo v tisto TV-škatlo nepremično, pa če tekma traja tudi ves dan. Igrajo s tekmovalci, nazdravljajo, kričijo, stokajo, kot da gre za življenje. Še kvaliteto sodnikov in njihove »kikse« znajo presoditi. Večina moških ve več od vsakega trenerja! In zgodi se, da potem tekmo gledajo še enkrat – kot da je prvič niso razumeli. In zdaj, ko se vse zanimive stvari še ponovijo v počasnem posnetku, ne morete nič zamuditi.
Letošnje evropsko nogometno prvenstvo je bilo seveda nekaj posebnega, mediji so nas bombardirali celotne dneve, bolj kot tekmovalci vsekakor navijači, tako da je bilo treba biti kar poleg. Kakšno navdušenje! Prestavljali so se dopusti, kovala so se nova prijateljstva, nove zamere …
Za spremljanje tekem, ko igrajo tudi naši, potrebujete dobre živce, fantje vas spravljajo na rob infarkta, tako da je najbolje le občasno preklopiti kanal, pogledati, kaj se dogaja in vmes početi kaj drugega, nekaj takega, da čas hitro mineva.
Že za tekmo z Danci sem rekla, bodo pač izgubili, važno je, da so se uvrstili na evropsko prvenstvo, saj jim več kot dve desetletji ni uspelo. Moški del družine in tudi kakšna ženska so me postrani gledati, češ kaj govoriš, saj so dobri. In so res bili. Remi.
In potem Srbi. Kakšna obramba! Večina je mislila, da so naši zmagali, a dve sekundi pred koncem so Srbi zadeli. Remi. Fantje, dobri ste. Zdaj ste dosegli maksimum. Angleži so favoriti za zmago na prvenstvu, nobena sramota ne bo, če izgubite. A glej ga, zlomka! Remi!
No, za izgubo s Portugalsko me je familija tako in tako okrivila, ko sem znova izjavila, da so zdaj pa že res vse naredili, da lahko kar izgubijo. In to tekmo sem spremljala na hrvaški televiziji. Se je samo meni zdelo, da je imel najpogosteje žogo v rokah vratar Jan Oblak? Rdeči so bili kar naprej pred Oblakom! Kot da z njimi igra le on.
Večinoma je kazalo, da Portugalci sploh ne potrebujejo vratarja, nekega Diogo Costa. Našim gre slabo, sem ugotavljala. Med odmorom pa je hrvaški komentator začel: bravo, Slovenci! Koliko pozitivnih besed, pohval je izrekel na račun naših tekmovalcev! Upam, da jih je tudi slovenski.
Ko je Oblak ubranil Ronaldovo enajstmetrovko, sem si rekla, prav ti je, nadutež! V Ljubljani te še videti niso mogli podporniki. Skril si se jim. No, ko pa sem ga videla v solzah in še njegovo mamo in se potem spomnila, da je /bil/ res dober, da ima 39 let, se mi je milo storilo. Zasmilil se mi je.
No, potem pa mu je le uspelo pri enajstmetrovkah. Po 120 minutah igre ni bilo gola! Nato pa se je »dvignil« Costa in vse naše poskuse ubranil, Oblak pa je omagal, kar seveda ni čudno, saj se je 120 minut mučil.
Skratka, to evropsko prvenstvo bi lahko potekalo samo v podaljških, največ se je zgodilo prav takrat, po devetdeseti minuti. In mi bi bili potem najmanj v polfinalu!
In še R. Golob se je na zadnji tekmi izkazal, ravnal je, kot se za predsednika vlade spodobi. Sestal se je s portugalskim premierjem L. Montenegrom in si z njim ogledal tekmo. Spodobno, tokrat nič ljubimkanja in razkazovanja intimnih zadev vsemu svetu in nam.
Ljerka Bizilj
Po vrnitvi nogometašev v Ljubljano, je bil Kongresni trg poln, navijači so jih slavili kot zmagovalce. Selektor Matjaž Kek pa je namignil, da ima njegov naslednik dobro reprezentanco. In kot sem razumela moški del družine, bomo o tem, da mora Kek ostati – imeli referendum. Lahko pa uvedemo tudi samoprispevek, da bi Keka nogometna zveza lahko dovolj dobro nagradila in bi ostal doma, so modrovali.
Čisto druga pesem pa je bila pri košarkarski tekmi Slovenije s Hrvaško. Končno bom videla Luko Dončića v celotni njegovi veličini! A kaj se je dogajalo? Dve točki razlike, pet, deset, dvajset!? A ne za naše. Žoga je šla pogosto mimo koša, hrvaška pa v koš. Kot da se naši borijo proti temu, da bi šli na olimpijske igre. Že povsem drugače je bilo potem proti Novozelandcem, vsi skupaj z našim čudežnim dečkom vred so se zbudili.
Zdaj pa počasi nazaj h kolesarjenju, potem pa še k olimpijskim igram in še kam. Ne vem, kaj si bodo izmislile letošnje poletje tiste ženske, ki jih šport čisto nič ne zanima. Komercialne televizije – veliko filmov in serij jim ponudite! Navijačem pa bi premier Golob moral odobriti dodatek za preobremenjenost …
