Se na slovenski levici lahko kaj zgodi brez blagoslova Milana Kučana? Piše se leto 2025, nekdanji šef partije se je s funkcije predsednika republike poslovil zdaj že daljnega leta 2002, pred 23 leti! A že dobro leto po (politični) upokojitvi se je spomladi 2004 vrnil na politično sceno v vlogi predsednika društva Forum 21.

Jeseni istega leta so sledile parlamentarne volitve, ko je prvič zmagala SDS, LDS pa je po dvanajstih letih vladavine, s polletnim premorom v času vlade Andreja Bajuka, odšla z oblasti. Janez Janša je leta 2004 porazil Antona Ropa, ki je dve leti pred tem od Janeza Drnovška prevzel funkciji predsednika LDS in vlade. Politična kariera velikega političnega upa slovenske levice je bila s tem zapečatena.

Leta 2004 je Kučan s Forumom 21 nehote potopil Ropa, zdaj bi lahko Rop (in Kučan) potopil(a) Vladimirja Prebiliča. Obramboslovca, dolgoletnega župana Kočevja, zadnje leto poslanca v evropskem parlamentu, ki bo do dneva državnosti še naprej iskal čim bolj prazno avtocesto do oblasti. Prebilič zadnje mesece hodi »od Poncija do Pilata« po podporo in nasvete, da bi se na prihodnjih volitvah v državni zbor s svojo novo stranko, ki naj bi jo javno lansiral še to poletje, potegoval za novega mandatarja. Pospešeno nabira tudi kandidate, saj nove politične zgodbe ne more narediti sam. Na avdienci je bil med drugim tudi pri Kučanu in Ropu, pogovori pa še potekajo. V zadnjem intervjuju za Žurnal24 pravi, da še nima jasnih zagotovil tistih, ki ga h kandidaturi spodbujajo, da mu bodo stali ob strani.

Prebilič svoj angažma v nacionalni politiki s pozicije evropskega poslanca pogojuje in na neki način tudi politično izsiljuje. Najprej je na levici želel zagotovila o nenapadanju, zdaj je ves nesrečen, ker (še) ni bil deležen eklatantne in neomajne podpore Milana Kučana, ki je Prebiliča že pred časom označil za stari in ne nov obraz v slovenski politiki. »Občutek imam, da pomembni soodločevalci, ali kot jih nekateri imenujejo, strici iz ozadja, še niso povsem dvignili rok nad aktualnim premierjem.

Nekdanji premier Anton Rop leta 2004 ni mogel rešiti sebe, leta 2026 pa bo Vladimirja Prebiliča?!

Neko preračunavanje z dvema, tremi … to mi ni blizu,« razkriva dogajanje v političnem zakulisju v prej omenjenem intervjuju. Prebilič želi biti prva, ne pa druga ali tretja violina. V nasprotnem primeru, če ne bodo prišli do točke, »ko se res strinjajo, da je to lahko dobra zgodba«, bo ostal v Bruslju, saj, da mu kot evroposlancu ni slabo.

Po prazni avtocesti znamo drveti vsi, na vsa ta pogojevanja in izsiljevanja figurativno v intervjuju v prejšnji številki Reporterja Prebiliču odgovarja minister in predsednik SD Matjaž Han. Križem rok ob vsem tem ne stoji niti premier Robert Golob, ki poskuša pred Prebiličem zapirati politični prostor. Na nedavnem festivalu Gibanja Svoboda v Volčjem Potoku so se začeli povezovati z listo mariborskega župana Saše Arsenoviča.

Golob, za katerega si Prebilič želi, da bi strici iz ozadja nad njim povsem dvignili roke, pa je ob tem izrazil potrebo po povezovanju sil na levi sredini. Predvolilna dirka po levi strani avtoceste, če se vrnemo na Hana, bo očitno tako polna, kot je te dni avtocesta proti Primorski, kjer imamo včasih vsi težave. Vprašanje, kako se bo Prebilič na koncu na tej politično precej divji vožnji znašel, če se mu že pred samim štartom tresejo kolena.

Propadli politik LDS Anton Rop, pri katerem je evropski poslanec očitno naletel na več posluha kot pri Kučanu, najbrž tudi zaradi osebnega maščevanja proti Golobu, ker mu je premier (in vladna koalicija) odtegnil podporo h kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije, mu je lahko prej v breme kot v korist. Prebilič se namreč javno hvali, da mu je Rop dal veliko nasvetov, dobrih napotkov. Pa tudi možnosti sodelovanja nista zaprla: »Ni mišljeno, da bo dobil neko funkcijo, in tudi on tega ne pričakuje, njegova pričakovanja gredo v smeri, da se malo več normalnosti vrne v slovensko politiko.« Nekdanji premier leta 2004 ni mogel rešiti sebe, leta 2026 pa bo Prebiliča?!

Prebilič zadnje mesece deluje precej zmedeno in neodločno. Poleg pogojevanja in izsiljevanja javno sadi rožice, da želi ponuditi svežino, ne pa nečesa, kar že obstaja, drugače zapakirano. Da išče ekipo, ki presega spekter in interese obeh polov. Govori podoben politični jezik, kot ga vidimo pri Anžetu Logarju. A eno so želje in lepe besede, drugo pa je politična realnost.

Kadrovske svežine levo od sredine že dolgo ni več, vse to smo že videli v številnih političnih reinkarnacijah – od Pozitivne Slovenije, SMC, LMŠ in nazadnje Gibanja Svoboda. S Prebiličem očitno prihaja še ena instant politična stranka, ne more biti drugače. Na novo se bodo najbrž prepakirali nekateri odpadniki Gibanja Svoboda, nekdanji kadri LDS, LMŠ in še kake druge levosredinske stranke, ki je že končala na smetišču zgodovine.

Vse to smo že videli in tudi vemo, kako se bo končalo. Samo »stric« Anton Rop tega Vladimirju Prebiliču še ni povedal.