V pogovoru smo se dotaknili tudi referenduma o interventnem zakonu. Golobova vlada je na začetku mandata odpravila postopen dvig splošne olajšave na 7500 evrov, ki ga je uvedla tretja Janševa vlada, nato štiri leta ni naredila nič, ko pa se je znašla v opoziciji, je prišla na dan s podobno idejo. Sogovornik je pojasnil, zakaj je predsednik vlade v primeru davčnih olajšav benevolentno sprejel ponujeno roko Svobode.

Mnoge je navdušila udeležba na referendumih – rekordna za »navadne« zakonodajne oziroma posvetovalne referendume. Kaj se dogaja z volilnim telesom, da postaja tako politično strastno? Tudi na nekaj zadnjih volitvah je bila udeležba znatno večja.

Pri izrekanju je bila – bolj kot ne – v ospredju (ne)podpora vladi in ne toliko vsebina; referendumi so se pokazali bolj kot test legitimnosti vladne koalicije oziroma kot preizkus moči opozicije, temu primerna je bila tudi volilna udeležba. Zadnjič sem prebiral poročilo kolega Mateja Avblja, v katerem je povzel več različnih mednarodnih anket (v prvi vrsti gre za anketo OECD), v katerih so ljudem zastavili tudi vprašanje o njihovem zanimanju za politiko.

Slovensko prebivalstvo se v primerjavi z drugimi zelo zanima za politiko, so pokazale ankete. Toda ob tem ugotavlja, da slovenska populacija političnim institucijam in pravosodju ne zaupa. Ankete sicer kažejo – če primerjamo več merjenj v daljšem časovnem obdobju – precej mešano sliko; težko je zaključiti, ali je zanimanje za politiko pri nas veliko ali majhno ter katerim dejavnikom in delom populacije to lahko pripišemo.

Primož Lavre

Če se ozremo na aktualno dogajanje v evropskem okviru, predvsem močan izliv ljudskega nezadovoljstva, tudi na nasilnih protestih, bi lahko rekli, da se tudi drugje in drugače zanimajo za to, kaj počne politika. Veliko je neposredno prizadetih, mnogi ne verjamejo, da je politika razmere in krize sposobna reševati. Ljudi skrbi prihodnost, dovzetni so za politični aktivizem, množično odhajajo na ulice mest.

Šestega decembra smo vnovič vabljeni na volišča. Ali bo zakonodajni referendum o interventnem zakonu za razvoj Slovenije še v večji meri referendum o vladi?

Verjetno. Šlo bo za to, kdo ima prav – a ne glede interventnega zakona, temveč bo preizkus legitimnosti koalicije. Seveda bo na udeležbo in potem na izrekanje vplivalo to, katera interpretacija tega zakona bo prepričljivejša, vladna ali oponentska, tj. sindikatov in opozicije.

Ali interventni zakon upravičeno nosi to ime?

Marsikomu ponuja nekaj, vendar je preveč drobnjakarski. Meri na posamezne družbene skupine, s takšnimi ali drugačnimi ukrepi jih razbremenjuje, vendar zelo nepovezano, ne odraža bolj konsistentnega razvojnega koncepta. Drugače niti ni moglo biti, vemo, da je otrok koalicije, ki se je šele oblikovala.

Dejansko je to kratkoročen in situacijsko pogojen odziv in seznam ukrepov, ki pa ne vsebuje bolj strateško zasnovanih pogledov in rešitev v zvezi s prilagoditvami na podnebne spremembe, dogajanji znotraj Evropske unije in širše v okviru globalnih procesov. Od teh dejavnikov je namreč odvisen tudi socialno-ekonomski razvoj Slovenije.

Tu ne gre zgolj za konceptualne in strateške ali celo ideološke opredelitve, ampak so znotraj tega širšega okvira možni (in potrebni) konkretni koraki in ukrepi na podlagi definicije razvojnih prioritet. Na kratko: interventni zakon je le majhen prispevek k razvojnim potencialom in opcijam v srednjeročnem obdobju.

Eden od odzivov na ta zakon je tudi predlog Gibanja Svoboda oziroma njenega predsednika, da bi z novelo zakona o dohodnini razbremenili srednji razred. Predsednik vlade je predlogu naklonjen. Kaj se pravzaprav dogaja?

Intrigantna politična intervencija razkriva hipokrizijo koalicije in opozicije. Predsednik največje opozicijske stranke predlaga davčno reformo oziroma dohodninske olajšave, ki zadevajo praktično vso populacijo. Interventni zakon se nasprotno nanaša na posamezne skupine prebivalstva, na upokojence, ki ne bodo plačevali prispevka za dolgotrajno oskrbo, na tiste, ki bodo lahko še naprej delali in prejemali celotno pokojnino, na socialno kapico za tiste z visokimi plačami, na normirance, najemodajalce …

Predsednik vlade Janez Janša je benevolentno sprejel ponujeno roko, meni, da bi bil možen kompromis s stranko nekdanjega premierja. Golobova vlada je na začetku mandata odpravila postopen dvig splošne olajšave na 7500 evrov, ki ga je uvedla tretja Janševa vlada, nato štiri leta ni naredila nič, ko pa se je znašla v opoziciji, je prišla na dan s podobno idejo. Tu vidimo v ozadju dvoličnost in kameleonstvo, ampak živimo v anomični družbi – družbi propadanja moralnih norm, in to ni pojav le v politiki. Je pa najbolj vidno v politiki.

Zakaj tako naklonjen odziv premierja?

V vladni koaliciji so verjetno ugotovili, da tisto, kar so zapisali v interventnem zakonu, ne zadošča v situaciji, ko se o njem odloča na referendumu. Vodja Svobode jih je prehitel. Pričakovali bi, da bi bile te davčne olajšave že v interventnem zakonu. Lahko pa jih napovejo oziroma obljubijo, da bodo sledile interventnemu zakonu.

Vendar so za pripravo takšne davčne reforme potrebni kompleksni izračuni. Ni je mogoče zasnovati iz poslanskih klopi.

Po izračunih ali bolje ocenah fiskalnega sveta ter izračunih Svobode bi uveljavitev tako interventnega zakona kot tudi predloga davčne reforme opozicije vsaj na kratki rok izvrtala skoraj dvomilijardno proračunsko vrzel. S fiskalnega vidika se računi nikakor ne izidejo. Prejšnja vlada je s primanjkljajem šla do konca, zato je njena naslednica ostala brez manevrskega prostora.

Vsako zmanjšanje prihodkov potegne za seboj tveganje preseganja meje še dovoljenega primanjkljaja treh odstotkov BDP. Menim, da bi moral fiskalni svet biti na to fiskalno igranje z ognjem prejšnje vlade bolj senzibilen ter glasneje opozoriti vlado in širšo javnost. Predlogi davčnih olajšav so zdaj na mizi, vendar je vprašanje, ali jih je sploh mogoče izpeljati.

Druga ovira je politika. Ali se lahko pred referendumom o interventnem zakonu največja pozicijska in največja opozicijska stranka dogovorita glede davčne reforme?

Davčna reforma je nujna. Če se bosta glavna stranka opozicije in vladna koalicija pogajali, kako iz te javnofinančne zagate in kakšna davčna reforma je sploh uresničljiva, bi to zmanjšalo politično konfrontacijo, ki je oziroma bo dosegla vrh z referendumi. Kljub političnim računicam in dvoličnemu obnašanju bi to lahko pripeljalo do bolj racionalnih rezultatov. Optimistična napoved, se zavedam.

Z novelo zakona o dohodnini bi vlada v senci, kot rečeno, razbremenila srednji razred. Ji ga je uspelo zajeti? Kaj je zanjo srednji sloj?

Od dohodninskih olajšav, ki jih predlagajo v Svobodi, naj bi imel največ srednji razred, tj. tista večina volivcev, ki naj bi bila gonilo družbenega razvoja. V srednji razred so uvrstili ljudi, ki letno zaslužijo od 30 do 120 tisoč evrov bruto, oziroma od 2500 do 10.000 evrov bruto na mesec. V tako velik razpon ne gre le en družbeni razred – kakorkoli že skušamo opredeliti srednji razred.

Glede na interventni zakon so socialne kapice (ki je načeloma potrebna, saj bo razvojno gledano ob še drugih ukrepih učinkovala pozitivno) deležni tisti z več 7500 evri bruto plače na mesec. Na letni ravni to znese nekaj čez 90 tisoč evrov. Očitno tudi oni spadajo v srednji razred, ki ga Golob zagovarja – pa čeprav razglašajo, da imajo od socialne kapice, opredeljene v interventnem zakonu, korist samo (bogati) privilegiranci. (nasmešek) To odpira vprašanje sprememb strukturiranosti slovenske družbe v zadnjem desetletju.

Ali je prišlo do njih?

Gotovo. Če pogledamo mednarodne primerjave (ne)enakosti in za merilo vzamemo t. i. Ginijev koeficient, se Slovenija že vrsto let kaže kot ena najbolj egalitarnih držav ne samo v Evropi, ampak tudi globalno. Razlike med plačami in drugimi rednimi prihodki so relativno zelo majhne. Glede enakosti se uvrščamo takoj za Slovaško.

Primož Lavre

Vendar Ginijev koeficient ne upošteva premoženja, tj. kapitala, delnic, nepremičnin …; merilo so zgolj dohodki, ki jih prejemamo vsak mesec kot plače, pokojnine in dokaj močne socialne transferje. In ravno glede neenakomerne porazdelitve premoženja je prišlo do novih oblik razslojevanja ali, če hočemo, razrednih razlik. Te razlike so v vseh družbah, so bolj ali manj funkcionalne z vidika razvoja in inovativnosti. A to je tema za kako drugo priložnost.

Vlada mora dati na mizo oba izračuna proračuna – glede na to, ali bo interventni zakon sprejet ali zavrnjen –, je v oddaji Politično dejal ekonomist Mojmir Mrak. Se je vlada s tem omnibus zakonom ujela v past?

Past je že v tem, kot rečeno, da se je prejšnja vlada (pa tudi že kaka vlada pred tem) tako tesno približala meji fiskalnega pravila in s tem blokirala reformni zagon aktualne vlade – še zlasti davčno. Pasti Janševa koalicija v oblikovanju ni resno vzela v obzir in je prehitro zagnala mandat z interventnim zakonom. Upoštevajoč dejansko stanje, ki ji ga je zapustila prejšnja vlada, bi morala ravnati drugače.

Recimo, ali je res potrebno, da upokojenec dobiva polno pokojnino in je polno zaposlen? Znano je, da FURS sešteva prihodke iz zaposlitve in pokojnine, kar pripelje do res visoke davčne osnove za dohodnino. Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje namreč priznava bistveno manjšo akontacijo za dohodnino in tudi bruto znesek je drugače opredeljen kot pri plačah.

Gospodarska zbornica napoveduje, da bo v kampanji aktivno podprla interventni zakon. Delodajalce in druge k temu pozivajo tudi privrženci vlade. Se obeta trd spopad med delom in kapitalom?

Verjetno bi agresivnejša prisotnost gospodarstva in njihovih združenj pri volivcih pustila bolj slab vtis. Ne bi bilo dobro, da bi se na soočenjih pretirano konfrontirali s sindikati. Četudi slednji sami zase niso prevladujoča sila, ki bi zlahka obrnila referendum sebi v prid. Pomembnemu deležu volivcev tudi sindikati niso blizu, kot jim niso blizu interesne skupine in lobiji gospodarstva. Bilo pa bi umestno, da bi, kot sem omenil, prišlo do bolj argumentirane konfrontacije in izmenjave stališč in preferenc.

Za proračun oziroma fiskalno in reformno politiko so pomembni prilivi evropskega denarja. Do konca leta naj bi bil sprejet sedemletni proračun (2028–2034). Zakaj tokrat prihaja do še bolj zaostrene politične diskusije med državami Evropske unije?

Države prejemnice iz kohezijskega in drugih skladov oziroma proračuna EU so se s temi finančnimi sredstvi, ki narekujejo tempo domačih investicij pa tudi strukturnih reform, razvojno približale povprečju razvitosti EU. Aktualna nesoglasja glede denarja manj razvitim članicam pretijo, da se bodo ti prilivi v prihodnjih letih zmanjševali.

Neto vplačnice v evropski proračun so same v slabi ekonomski kondiciji (zlasti Nemčija in Francija), soočajo se z javnofinančnimi deficiti in visoko zadolženostjo, da drugih težav niti ne omenjam. Temu sledijo tudi socialne napetosti. Marine Le Pen napoveduje klestenje deleža Francije za kohezijsko politiko. Tudi Nemčija si krčevito prizadeva za zmanjšanje evropskega proračuna v ta namen.

Upravičeno lahko domnevamo, da bo v naslednjih letih manj denarja za države, ki so bile deležne tega evropskega Marshallovega plana. To bo vplivalo na vladne načrte, na to, kaj je s finančnega vidika še realno in kaj ne, kar bo treba upoštevati pri snovanju ukrepov in strategij.

Protesti se iz Španije selijo v druge države. Je Evropa sredi socialne krize?

Nekatere stare članice EU, kot rečeno, bremeni visoka zadolženost, znatno višja je od naše. Glede na maastrichtske kriterije Francija na primer sploh ne bi mogla biti članica EU. Na posameznih segmentih so države primorane zarezati tudi v socialne dajatve, kar izzove ljudsko nezadovoljstvo, najprej določenih skupin, pa tudi tistih, ki znajo revolt izrabiti za svoje cilje.

V Franciji se protestirajoča večina ne strinja z nasilneži, militantne skupine pa seveda vedo, kako široko in globoko je nezadovoljstvo, in na tem parazitirajo. Vrsta držav EU je v ekonomski in socialni krizi – poleg vseh drugih problemov, pogojenih z globalizacijo, z invazivnostjo kitajske tehnologije in industrije na evropski trg. Naj omenim le izpodrivanje evropskih proizvajalcev avtomobilov.

Kako se bo Evropa iz tega izvila?

Jasnega odgovora ni. V kontekstu ekonomskih težav in socialnih napetosti še posebej izstopa energetska draginja z močnim vplivom tako na gospodarstvo kot na gospodinjstva oziroma življenjski standard. To in še druge slabo premišljene politike, kot je denimo stanovanjska, so dober razlog in povod za bolj militantno nastopanje množic. EU mora spremeniti nekatere politike, ima nekaj rezerv, ki jih še lahko izrabi. Evropske družbe so vendarle bogate.

Tudi nove članice so si opomogle (tudi) s prilivi iz bruseljske blagajne. Nemalokrat se hvalimo z našo kvaliteto življenja. Gospod B. Š., predsednik ene od sindikalnih central, je dejal, da je na izjemno visoki ravni. Kako je to mogoče, saj je Slovenija prejemnica sredstev iz evropskega proračuna oziroma kohezijskih skladov? Če bi ga slišal nekdo v Nemčiji ali Franciji, bi se vprašal, zakaj naj še naprej financira izjemno kvaliteto življenja v Sloveniji.

Si predstavljate Francoza, ki bi v teh dneh (ali perspektivno v naslednjih letih) dejal, da ima njegova država visoko kakovost življenja? (nasmešek) Lahko rečemo, da imamo pri nas relativno visoko kakovost življenja, toda ne izjemne. To bi namreč pomenilo, da smo v klubu najrazvitejših in najbogatejših (čeprav se sicer kakovost življenja meri še z drugimi kazalci). Pa nismo.

Protesti v evropskih državah še dodatno slabijo EU kot mednarodnega akterja. Je, ker ni država, obsojena na capljanje za ZDA in Kitajsko?

Na eni strani imamo opraviti s političnimi akterji, ki EU razumejo kot federacijo, stremijo k integralizmu, na drugi strani pa bi suverenisti radi več pristojnosti zadržali v okviru nacionalnih držav. Nekatere članice EU nočejo sprejeti evra. Švedska in Danska sta bogati državi. Tudi nove članice EU, Češka, Poljska in Madžarska, bi lahko že zdavnaj razširile evroobmočje.

Ali res lahko govorimo o večji integraciji Evrope, če ne zvemo, zakaj kopica držav noče prevzeti evra? Na Češkem pravijo, da imajo s svojo valuto več manevrskega prostora. Toda zakaj so v EU? Švedska in Finska sta zavračali članstvo v Natu, zdaj pa sta v njem. Mišljenje držav in ljudi se vendarle lahko spremeni. Velika Britanija se še dolgo ne bo vrnila v EU, a spremembe so mogoče in se že dogajajo, saj je mnogim jasno, da je bil brexit napačna odločitev.

Primož Lavre

Pred EU je celovit premislek o prioritetah, kako naprej, kako reorganizirati način odločanja, kaj je realno, kar se lahko spremeni in v kaj se nima smisla zaletavati. S tem se tako suvereniste kot integraliste potisne ob stran in pride do kompromisov. Nekatera področja so že plod kompromisa med tema strujama, gotovo pa še veliko manjka. Vse to je nujno ne le zaradi notranjih razmer in rastočega nezadovoljstva, ampak zato, ker se je EU znašla v precepu med ZDA in Kitajsko – ne nazadnje tudi Rusijo.

Po bitki smo seveda vsi pametni, a EU se je glede varnostnega dežnika preveč zanašala na ZDA, od Rusije se je »nalezla« energetske odvisnosti, Kitajski pa je dopustila prodreti na njen trg in ga tako rekoč že osvojiti. Če tega mentalnega, intelektualnega in organizacijskega napora Evropa ne bo zmogla, se ji slabo piše.

EU je vpletena v vojno v Ukrajini, o njej pa odločata poleg ZDA Kitajska in Rusija kot agresor. 

Domnevam, da je Putin začel to vojno, ker je vedel, da je Evropa (še zlasti Nemčija) energetsko odvisna od Rusije. Niso si mislili, da se bo Evropa tako postavila zase in posredno prispevala k obrambnemu potencialu Ukrajine v takem obsegu, da je ustavil rusko invazijo. Vsekakor bi pri mirovnih pogajanjih morali biti prisotni EU in Ukrajina.

Evropa nikakor ni energetsko samozadostna, še bolj bo morala diverzificirati energetske vire. Tudi v odnosu do Kitajske ni manjkalo neprevidnosti. Na Kitajsko je veliko ameriških in evropskih korporacij selilo proizvodnjo, Kitajci pa so s tem dobili vpogled v nove tehnologije in patente. Glede na specifično avtoritaren način organizacije države in družbe so hitro prišli do rezultatov.

Na Kitajskem je manj kontroverznosti, pluralizma in s tem manj rezistence v družbi oziroma vetokracije, kot se je izrazil Fukuyama. Ni interesnih ali političnih skupin, ki bi se zoperstavljale odločitvam centralne oblasti. Vendar ni odločilna avtokracija kot taka, temveč njena povezava z meritokracijo. Komunistična partija privablja talente in ljudi z znanji.

Več je razlogov, zakaj se ti podrejajo avtokratskim pravilom, pomembno vlogo ima kitajski imperialni (Kitajska ni samo nacija) patriotizem. Kitajska je tako bolj konkurenčna in tehnološko uspešnejša od držav EU. EU nima voditeljstva, pogostokrat slišimo in izpostavljamo njene slabosti, obenem pa tudi upanje, da ji vendarle uspe. Druge opcije nimamo.

Ne moremo se odpovedati tudi demokraciji, človekovim pravicam, pravni državi, pluralizmu … Podrejanje avtokratskim pravilom ni opcija.

Načeli ste pomembno poglavje. A koliko od tega je še ostalo v dobri kondiciji? EU je na preveč področjih pretirano regulirana. Kmetje ali raziskovalci v znanosti, denimo, porabijo ogromno časa, da izpolnijo številne obrazce, preden sploh lahko oddajo svoje vloge. Birokratski postopki vplivajo na nivo demokratičnega odločanja in ne nazadnje tudi na človekove pravice. Več ko je birokracije, manj je avtonomije. Demokracija združuje avtonomijo in odgovornost, državljansko in politično, glede teh njenih pogojev pa v EU ne moremo govoriti o napredku – prej o regresiji.

Način, kako je upravljana EU, ne daje pravih rezultatov. Morda bi se od Kitajske vendarle lahko kaj naučili. Tudi tam bi glede na državni kapitalizem pričakovali razrast birokracije z vsemi negativnimi posledicami. A jih, kot vidimo, ni. Mobilizirati velja vse možne vire, tako kognitivne, dobre prakse, organizacijske prijeme, ki so se na nižjih ravneh izkazali za uspešne, in jih uporabiti na ravni odločanja v EU.

Nas pri tem ovira to, da živimo v primežu družbenih protislovij, ki jih povzročajo tudi hitre in nenadzorovane tehnološke spremembe?

Opravka imamo z anomično družbo – tako na nacionalni kot globalno na evropski ravni. Gre za stanje, ko stara pravila ne veljajo več oziroma so predmet protislovnih razlag in zato niso učinkovita, novih pravil pa še ni ali pa so v povojih. Te razmere spremlja še težnja ljudi, družbenih skupin in institucij, da se tej anomiji prilagodijo z dvoličnim ravnanjem.

Primož Lavre

Zadnji lep primer pri nas je prav zavzemanje dveh največjih parlamentarnih strank za davčne olajšave, o čemer sva govorila. Politiki se vedejo dvolično. Nočem reči, da je takšna hipokritičnost specialnost politike. Gre za širši pojav, značilen v obdobju »prevrednotenja vseh vrednot«. Pomislimo samo na umetno inteligenco.

Na obeh političnih polih je, kot razkrivajo tudi referendumi, veliko populizma. Lahko populizem povezujemo s hipokrizijo?

Populizem je eden od načinov odzivanja na anomične razmere. Obljublja trdna pravila, močno voditeljstvo, poenostavljene svetle cilje. Tipičen primer je ameriški predsednik, njegov krog oziroma režim, ki ga je vzpostavil predvsem v drugem mandatu. Seveda se tudi populisti anomiji ne morejo izogniti, hitro padejo v isto brezno dvoličnosti. V zadnjih letih v politiki pri nas lahko izbiramo le med levim in desnim populizmom.

Algoritmi krepijo spiralo ogorčenja in ekstremizem.

Krepijo, da, a človeški dejavnik ostaja in bo tudi ostal. Kot rečeno, v izrazito anomični situaciji ljudje iščejo rešitve in prilagoditve. Populistični voditelji jih ponujajo, a jih kajpada ne morejo uresničiti. Čeprav je predsednik Trump za mnoge države uvedel številne carine in reduciral pomoči, ki jih je vlada dajala raznim nevladnim organizacijam, zadolženost ZDA narašča. Od Orbanove napovedi demografskega preporoda ni bilo nič. Glede natalitete je Madžarska še na slabšem od Slovenije.

Opraviti imamo s populističnim ciklom. Kaj bo vzniknilo za njim in njihovimi voditelji? Odziv na ekstrem Trumpa je demokratični socializem. Župan New Yorka Zohran Mamdani je kot član Demokratske stranke tudi privrženec progresivnega krila stranke, gibanja Demokratični socialisti Amerike. Če ti prevzamejo sicer ideološko raznoliko Demokratsko stranko, bomo po Trumpu dobili še konfrontacijo med dvema ekstremoma.

V Franciji se nam že obeta spopad dveh ekstremov. V odločilni drugi krog bi se lahko uvrstila voditeljica skrajne desnice Marine Le Pen in vodja skrajne levice Jean-Luc Mélanchon.

Pa ne le v Franciji, kjer je fragmentirana politična sredina praktično izginila. V dveh nemških zveznih deželah je na volitvah zmagala Alternativa za Nemčijo, v Berlinu Levica. En ekstrem spodbudi drugega. Les extrêmes se touchent, skrajnosti se stikajo, je zapisal francoski mislec Pascal. Ne poznamo le ekstremnih vremenskih dogodkov, polarizacija povzroča ekstremne politične dogodke.

Pri ekstremnih vremenskih dogodkih se moramo prilagoditi, to je pač narava. Deloma jih lahko ublažimo, povzročeni so tudi s človekovo dejavnostjo. Podobno bi se morali odzvati na ekstremna politična dogajanja, se po eni strani nanje navaditi oziroma najti prilagoditve, po drugi strani pa sprejeti nove načine obnašanja, nove standarde, ki bi zavrli tako ekstremno polarizacijo. Če se bo ta le še poglabljala, je izhod precej črnogled.

Kitajska in Rusija sta zunaj fenomena ekstremnega političnega dogajanja – znotraj držav seveda. Ko so šli ruski državljani na volitve, je bilo vnaprej vse jasno, Putinova stranka je presegla dvotretjinsko ustavno večino, druge politike, ki bi mu lahko resneje konkurirali, je Putin odstranil ali kar likvidiral. Je v Rusiji polarizacija morda latentna, bi se lahko vprašali.

Primož Lavre

Na Kitajskem vlada avtokratizem drugega tipa, deluje na drugačnem ozadju. Kakorkoli, ekstremnih političnih dogodkov, značilnih za ZDA in Evropo (v Aziji jima je podobna Južna Koreja), v teh dveh globalnih igralcih ni.

Podnebna kriza, povezana z ekstremnimi vremenskimi dogodki, je ob drugih temah in krizah stopila v ozadje. Neupravičeno?

Ne bi smeli zanemariti širših vidikov razvoja, pogojenih s podnebnimi spremembami in okoljevarstvenimi standardi. Vendar z manj poudarka na ideoloških opredelitvah in apelih okoli zelenega prehoda, ki ne upoštevajo realnih razmer in pogojev – finančnih, tehnoloških, pa tudi mentalnih. Tu imam v mislih preseganje kratkoročnega načina mišljenja.

Človeško dojemanje sveta namreč ni prvenstveno usmerjeno v naporno iskanje rešitev za spremembe in tveganja, ki trenutno niso aktualna, ker presegajo obzorja trenutnih preokupacij in kratkoročnih koristi oziroma »racionalne izbire«.

V Nemčiji so se zaletavo in povsem nepotrebno odpovedali jedrski energiji, kar povzroča velik šok v cenah energentov in posledično na drugih področjih. Po eni strani sicer lahko rečemo, da je bilo miselno ozadje dolgoročno naravnano (denimo pri stranki Zelenih), toda ni upoštevalo realnih posledic ali se je pragmatično naslanjalo na idejo, da bo možno v nedogled uvažati cenejše energente (zlasti takrat iz Rusije).

Obenem je to pripeljalo do tega, da so se v Nemčiji povečali obnovljivi viri energije (kar je samo po sebi pozitivno), toda s tem se niso osvobodili fosilnih goriv. Znano je, da so vnovič zagnali termoelektrarne, ki uporabljajo premog.

So potrebni novi prijemi?

Gotovo, sicer se bomo vrteli v začaranem krogu. Novi prijemi bi bili preplet tehnoloških in socialnih inovacij, novi načini komunikacije z javnostmi, združevanja, kooperacije – v povezavi s tehnologijami, ki se sicer razvijajo, vendar v Evropi vse prepočasi.

Pripomogli bi k temu, da pridejo bolj do izraza prilagoditvene strategije soočanja s posledicami podnebnih sprememb in ekstremnih vremenskih pojavov, ter vplivali na redukcijo toplogrednih emisij, ki so eden od vzrokov (ne pa edini, upoštevati velja tudi naravne cikle) podnebnih sprememb. Sam bi dejal, da te spremembe vsi občutimo in vsi potrebujemo celovitejše pristope na različnih področjih in ravneh, ki bi delovali preventivno in lajšali posledice segrevanja zemlje in morij.

Kakšne bi bile v praksi te prilagoditvene strategije?

Bolj bi morali skrbeti za ohranjanje čistih vodnih virov, ki so pomembni za več namenov. Ne bi jih smeli zanemariti, kot se je zgodilo letos, ko je bilo v precej jezerih (in tudi morju) ugotovljeno, da so onesnaženi s škodljivimi bakterijami. S tem v zvezi je pomembno vzpostaviti namakalne sisteme. Mnogi predlagajo oziroma že izvajajo ozelenitev mest in naselij (terciarni gozd). Več bo treba vlagati v civilno zaščito in druge dejavnosti in stroke, ki se angažirajo pri ekstremnih vremenskih dogodkih.

Po drugi strani bi bilo treba z manjšimi ukrepi z multiplikativnimi učinki in relativno majhnimi investicijami okrepiti javni promet. V mislih imam t. i. električne minibuse, ki bi bili povezani v sistem krajevnega, znotrajmestnega in medkrajevnega prevoza. Pri nas imamo zelo problematično prometno politiko in situacijo, ki je povezana z avtomobilizmom, tovornim tranzitom.

Na to vpliva še nenadzorovan množični turizem (turistifikacija), kar vidimo tudi v drugih državah EU (recimo v Španiji). Bistveno bolj kot do zdaj bi morali podpirati in pospeševati ekološki oziroma regenerativni model kmetijstva in pridelave. Tudi Eko sklad bi moral dobiti večjo vlogo z izdatnejšimi subvencijami ali krediti za tehnološko naprednejše rešitve v okviru ogrevanja, da se zmanjša prisotnost drobnih PM-delcev.

Tramvaj najbrž ni rešitev?

Sam menim, da je. V Ljubljani obstajajo iniciative, ki imajo za cilj pospešitev javnega prevoza in njegovo elektrifikacijo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.