Včasih se zdi, da se samo pri nas »dogaja katastrofalna politika«, v takšnih primerih takoj pomislim na Donalda Trumpa, a tudi sosednja Hrvaška marsikdaj preseže vse norosti naših veljakov. Predsednika republike Zoran Milanović in vlade Andrej Plenković imata bolj pestro razmerje kot katerikoli par v najbolj neverjetni telenoveli. Nazadnje je Milanović kot vrhovni poveljnik prepovedal vojski oditi na parado v Pariz ob njihovem državnem prazniku, češ da Francija ignorira Hrvaško, da je dogodek politično izkoriščen in škodljiv za ugled Hrvaške. 

Leto prej je Hrvaška organizirala vojaški mimohod v Zagrebu in povabila vse zaveznike. Francija ni poslala niti zastave niti vojakov, niti se ni opravičila. Milanović je to označil kot nespoštovanje strateškega partnerja, še posebej ker je Hrvaška od Francije kupila orožje v vrednosti več kot milijardo evrov. Drugi razlog so letala rafale za Srbijo: Francija po mnenju Milanovića ni prišla v Zagreb, ker je trgovala z Beogradom, prodala jim je enake rafale kot Hrvaški. Na koncu je Plenković mednarodni incident rešil in poslal v Pariz policijo, Hrvati pa so imeli ustavno krizo. 

V Sloveniji se je predsednica Nataša Pirc Musar »razkurila«, ker je slovenska vlada umaknila podporo Tanji Fajon za mednarodno funkcijo, češ da majhne države nimajo veliko možnosti za krepitev svojega vpliva v mednarodnih organizacijah. Vsaka visoka funkcija, ki jo zasede slovenski predstavnik, pomeni večjo prepoznavnost države, več neposrednih stikov pri odločanju in večjo težo slovenskega glasu.

Takšne priložnosti so redke in jih praviloma države izkoristijo ne glede na notranje politične razlike. Nataša Pirc Musar ima prav. A primer Tanje Fajon ni v Sloveniji nič novega, je skoraj pravilo: ko gre za pomembne mednarodne funkcije, notranjepolitični spopadi pogosto prevladajo nad državnim interesom. Državnikov pač nimamo.

Ne glede na to, ali se posameznik s Tanjo Fajon politično strinja ali ne, ostaja dejstvo, da je bila dolgoletna evropska poslanka, zunanja ministrica in dokaj prepoznavna slovenska političarka v evropskih institucijah. Pravzaprav bi takšne reference morale biti izhodišče za presojo, ne pa politična pripadnost. 

A tako to je. Slovenska politika ima dolgo tradicijo nepodpore lastnim kandidatom. Eden najbolj znanih primerov je iz leta 2014, ko vlada Alenke Bratušek ni podprla kandidature Lojzeta Peterleta za generalnega sekretarja Sveta Evrope. Takrat je bila razlaga podobna – politična neprimernost kandidata. Posledica pa enaka: Slovenija je izgubila priložnost, da bi njen predstavnik zasedel eno najuglednejših funkcij v evropski diplomaciji.

Prav zato je težko sprejeti, da gre danes za povsem nov ali izjemen pojav. Ne gre za eno vlado, eno politično opcijo ali enega politika. Gre za vzorec ravnanja, ki se ponavlja že desetletja. Ko je kandidat »naš«, pričakujemo nacionalno enotnost. Ko je »njihov«, se nenadoma najde sto razlogov, zakaj podpore ni mogoče dati. Tako razmišljanje pa škoduje predvsem državi.

Res je, da ima vsaka vlada pravico presojati, koga bo podprla. Vendar bi moral pri najvišjih mednarodnih funkcijah obstajati širši nacionalni konsenz. Državni interes ne bi smel biti odvisen od tega, kdo trenutno sedi v vladi ali kdo je kandidat. Če ima človek znanje, izkušnje in realne možnosti za uspeh, bi morala biti podpora samoumevna.

Slovenija se pogosto pritožuje, da je v Evropski uniji preslišana in da nima dovolj vpliva. Toda vpliv se ne gradi zgolj z govori o nacionalnih interesih, temveč z ljudmi na ključnih položajih. Če država sama ruši svoje kandidate, težko pričakuje, da jih bodo z navdušenjem podpirali drugi.

Primer Tanje Fajon zato ni predvsem zgodba o Tanji Fajon. Je ogledalo slovenske politike. Politike, ki tudi po več kot treh desetletjih samostojnosti prepogosto ostaja ujetnica ideoloških delitev in kratkoročnih političnih obračunov. Dokler bo notranjepolitični obračun pomembnejši od državnega interesa, bo Slovenija izgubljala priložnosti, njen mednarodni vpliv pa bo ostajal manjši, kot bi lahko bil. Največji poraz pri tem ni poraz posameznega kandidata, temveč poraz politične kulture in sposobnosti, da se ob ključnih vprašanjih država poenoti. Funkcijo pač zdaj dobiva Danka.

Po drugi strani je pa res, da Tanjo Fajon desna stran zelo težko podpre, Janez Janša bi se moral ob njeni podpori »pregrizniti«, pa bi to težko storil. Kajti Fajonova se je vrnila iz Bruslja, se podala na pot predsednice Socialnih demokratov z bogatim programom: »antijanša«. Kakšnega zmerjanja je bil deležen Janša, bilo je res neprimerno, in takrat sem o tem njenem zelo vsebinskem pristopu pisala celo kritično kolumno. Kje ima vsebino? Pa jo je, sicer dokaj skromno, v predvolilnem času potem ponudila: samo kakšnih trideset dni čakalnih vrst. 

Kdor hoče na političnem prizorišču delati »velike korake«, se ne more spuščati na tako nizko raven. Ko »zmerjamo« političnega nasprotnika, ko se ga lotevamo, počnimo to z izbranimi besedami, da se bomo ob usodnih vprašanjih z njim lahko pogovarjali in mu pogledali brez slabe vesti v oči. 

Zato mi je všeč Matjaž Han. Jasno pove, da se ne strinja, je proti – a ostaja na ravni, ki vseeno omogoča dialog. »Desničarjem« je kar glasno povedal, da ni bilo spodobno in modro zavrniti Tanje Fajon. Njega bi bilo težko zavrniti, če bi se potegoval za kakšno funkcijo, kjer bi potreboval širšo podporo. In gotovo se ne bi strinjal, da ga predlaga skorajda pod mizo nekakšna Golobova sekretarka, ne pa na primer vlada, četudi ne njegova. 

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.