Evropski komisar Lewandowski: Slovenija je žrtev lastnega uspeha

Danes ste slišali stališča Slovenije glede sedemletnega finančnega okvira EU za obdobje med letoma 2014 in 2020. Jih podpirate?

Po oblikovanju programa za obdobje 2014-2020 je moja vloga, da sem nevtralen, da le olajšam pogajanja, sem posrednik med nasprotujočimi si interesi. Vendar pa po tem, kar sem slišal od slovenskih predstavnikov, lahko rečem, da se popolnoma strinjamo v dveh temeljnih zadevah.

Ena je, da dogovor o prihodnosti potrebujemo, kakor hitro bo mogoče oz. do konca novembra. Ker je to znak, da lahko v Evropi celo v krizi dosežemo dogovore in kompromise.

In druga bistvena stvar je, da bi morali evropski proračun gledati v kontekstu rasti. Evropa potrebuje obet rasti, ne le varčevanja, ker moramo znova pridobiti zaupanje mlajše generacije, ki je zdaj zelo pesimistična glede svojih možnosti na trgu dela. Tu sicer ne, a obstajajo države z rekordno stopnjo brezposelnosti mladih.

Je pa dobro vedeti, na kaj so države občutljive v teh odločilnih trenutkih pred novembrom. Sicer pa sem že večkrat imel priložnost slišati slovenska stališča, tako da to, kar sem slišal danes, zame ni bilo presenečenje.

Bi lahko rekli, da sta Evropska komisija in Slovenija zaveznici v pogajanjih o večletnem proračunu?

Glede temeljnih vprašanj bi lahko rekli, da sta, ker se Slovenija spričo svojih izkušenj zaveda pomembnosti kohezijskih skladov na regionalni, občinski in lokalni ravni, in sicer ne le pri financiranju projektov, ampak tudi pri spodbujanju oblasti, naj v času pomanjkanja sredstev načrtujejo investicije.

Slovenija iz evropskega proračuna sofinancira 40 odstotkov javnih investicij, vaša soseda Madžarska pa denimo 97 odstotkov. To je glaven vir investiranja v Evropi, kjer banke niso več radodarne s posojili, še posebej za lokalne oblasti ter majhna in srednje velika podjetja.

Slovenija želi ohranitev "varnostne mreže" za regije, tako da bi vzhodni del države v tej finančni perspektivi dobil dve tretjini sredstev. Menite, da je to pričakovanje realistično?

Mislim, da je to kar realistično glede na nedaven predlog komisije, ki podpira varnostne mreže za države in regije, ki se ne morejo več potegovati za najvišjo intenzivnost evropskih skladov. Iz tega vidika je Slovenija žrtev lastnega uspeha. Zdaj je nad 75 odstotki povprečja, torej Slovenija upravičeno pričakuje "varnostno mrežo".

Položaj vzhodne Slovenije je pri tem bolj zapleten od situacije bogatejšega zahodnega dela. Vzhodni del je v slabšem položaju zaradi statistike za celo državo, ki presega 75-odstotni prag povprečne razvitosti EU, zato je bila intenzivnost kohezijske politike zmanjšana. To so pravila igre. Vendar pa to prizadene vzhodni del Slovenije, ki si tega ne zasluži.

Skupina dokaj vplivnih držav želi proračun, ki ga je predlagala komisija, zmanjšati za najmanj deset odstotkov, kakšen bo po vaši oceni končen kompromis glede celotnega proračuna in še posebej glede kohezijskih skladov?

Čeprav smo v svojih načrtih za prihodnost precej skromni, ker potrebujemo primerno financiranje novih pristojnosti unije in nove članice Hrvaške, nekatere države zahtevajo reze. Sicer niso enotne glede tega, katere stroške naj bi znižali. Popolnoma zagovarjam naš predlog, tudi zato, ker je uravnotežen.

In rezi v kohezijsko politiko bi bili vsekakor v nasprotju s političnimi izjavami. Po eni strani prav tisti evropski politiki, ki poudarjajo, da potrebujemo rast, delovna mesta in konkurenčnost, zato bi bilo v nasprotju z njihovimi izjavami, da bi varčevali na tistih področjih, kjer dejansko gre za investicije ter priložnosti za rast in delovna mesta - kohezijo, razvoj podeželja in instrument za povezovanje Evrope, ki spodbuja dolgoročne naložbe v prometno infrastrukturo, energetske mreže in telekomunikacije.

Ali Slovenijo v prihodnjem finančnem okviru vidite kot neto plačnico ali neto prejemnico?

Čeprav je Slovenija presegla 75-odstotni prag razvitosti povprečja EU, bo neto prejemnica, tako kot druge nove članice, ki so se uniji pridružile od leta 2004. Žal na seznamu novih članic ni niti Švice niti Norveške, saj bi bilo dobro imeti tudi nekaj neto plačnic, vendar pa se od leta 2004 unija širi le s članicami, ki so neto prejemnice sredstev iz proračuna. Tudi naslednja članica, Hrvaška, bo neto prejemnica.

Tako lahko rečem, da bi lahko neuspela poraba sredstev, predvidenih za Slovenijo, imela za posledico to, da bi postali neto plačnica. Vendar pa to ni prav verjetno.

Kako Slovenija po vašem črpa evropska sredstva v primerjavi z drugimi državami članicami?

Nihče ni popoln, še vedno mora narediti nekaj domačih nalog, ker ima ponekod zamude. K sreči pa obstaja formula "N+2", ki omogoča porabo sredstev, predvidenih za sedanji finančni okvir, do leta 2015. In verjemite, Slovenija me ne skrbi. V EU so nekatere države, ki potrebujejo tehnično pomoč, da bi povečale sposobnost črpanja. Slovenije ni med njimi, je država z dovolj modrosti in izkušenj tako na lokalni kot državni ravni.

Ste slišali za najnovejši primer suma nepravilnosti pri porabi evropskega denarja, športni park Stožice. Kako to komentirate?

Gre za sum. Formalna stran tega projekta je že razjasnjena z Evropsko komisijo in ta se je odločila, da financiranje nadaljuje. V tem primeru bi morala biti Slovenija odgovorna za razjasnitev primera, mi pa to le nadziramo. Upajmo, da sum ni upravičen, saj potrebujemo pozitivne primere, da davkoplačevalce iz Nemčije, Skandinavije, Nizozemske ali Velike Britanije prepričamo, da je kohezija prava naložba v prihodnost, ki izboljšuje gospodarske zmogljivosti držav.

Ali verjamete, da bo dogovor o prihodnjem sedemletnem proračunu sprejet novembra, kot je predvideno. Kaj se lahko zgodi, če ne bo?

Politični voditelji so se jasno zavezali, da bodo skušali doseči dogovor. Vendar to nikoli ni zelo preprosto in 27 članic od vsega najteže doseže prav dogovor glede denarja. Vem, da je Herman van Rompuy obljubil vrh v obliki konklava, torej če se evropski voditelji ne bodo dogovorili v četrtek ali petek, bodo morali zasedati tudi v soboto ali celo nedeljo, dokler ne dosežejo dogovora. Taka odločnost mi je všeč, saj Evropa čim prej potrebuje sporočilo, da smo se dogovorili glede investiranja do leta 2020.

Če dogovora ne bo, bo prišlo do težav in zamud, kot v tej finančni perspektivi, ko sta bili zaradi prepoznega dogovora praktično izgubljeni leti 2007 in 2008. In potrebujemo čas, da se dogovorimo glede programov za posamezne sektorje, kot so kmetijstvo ter raziskave in razvoj.

Na katerih področjih si EU v trenutnih razmerah po vašem ne bi smela privoščiti varčevanja?

Tu moram biti znova pravičen in braniti vse kategorije evropskega proračuna. Lahko le rečem, da za Evropo z velikimi pristojnostmi en odstotek BND ni veliko. In ko slišim za reze, po mojem ne gre za vprašanje evropskega proračuna, ampak za denar, ki ga potrebujemo za evropski mehanizem stabilnosti ali pomoč. Žal je slabost v tem, da je kriza, ne gre za proračun, temveč za dodatna tveganja, garancije držav članic zaradi gospodarskih težav.

V normalnih časih bi zelo optimistično branil naš predlog. A ozračje za pogajanja o prihodnosti EU nikoli doslej še ni bilo tako zahtevno.

Ali v pogajanjih o večletnem finančnem okviru pričakujete vročo razpravo o britanskem rabatu tako kot v preteklosti?

Razlogi, ki so upravičevali obstoj britanskega rabata, ne obstajajo več. Leta 1984 so bile zgodovinske okoliščine drugačne. Šlo je za državo Margaret Thatcher, ki je bila glede na razvitost pod povprečjem povezave, kar si danes težko predstavljamo. Za kmetijstvo je bilo predvidenih 60 odstotkov evropskega proračuna.

Zdaj velika Britanija presega sto odstotkov povprečja razvitosti, proračunska postavka za kmetijstvo pa znaša 33 odstotkov vsega proračuna. Torej ni več zgodovinske utemeljenosti za britanski privilegij.

Evropska komisija za nadomestilo štirim državam - Veliki Britaniji, Nemčiji, Nizozemski in Švedski - predlaga drugo rešitev. Šlo bi za preglednejši sistem od sedanjega sistema izjem od izjem rabatov na rabate, ki ga nihče ne razume.