Pariška listina za novo Evropo je eden ključnih dokumentov konca hladne vojne. Dokument so 21. novembra 1990 v Parizu sprejeli voditelji držav Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, ki se je leta 1995 preimenovala v Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE).

Njene glavne ideje so bile zelo pomembne: Evropa naj ne bo več razdeljena na vzhodni in zahodni blok in obdobje konfrontacije ter delitve Evrope se je končalo. Listino so podpisale ZDA, Evropska skupnost, zahodnoevropske države ter državi pred razpadom, Sovjetska zveza in Jugoslavija.

Vmes sta obe državi razpadli, Litva, Latvija in Estonija so obnovile državnost ter sopodpisale Pariško listino dobro leto kasneje kot samostojne države. Francoski predsednik Mitterrand je to pospremil z besedami: »Končno za Evropo!« Pred tem je britanska premierka Thatcher leta 1990 dejala, da so »Litva, Latvija in Estonija drugačne, ker so bile del Hitler-Stalinovega pakta … zato njihove nezakonite priključitve nikoli nismo priznali«.

Nemški kancler Kohl je v zvezi s tem septembra 1991 dejal, da so »Estonija, Latvija in Litva, ki jih je Stalin v sodelovanju s Hitlerjem nasilno priključil, ponovno pridobile svojo svobodo in neodvisnost«. Z državami, s katerimi ima Nemčija odnose, ki segajo globoko v srednji vek.

Bili so to časi, ko smo imeli v Evropi in na drugi strani Atlantika državnike in ljudi, ki so razumeli, kaj pomenijo demokracija, svoboda, varnost in ne nazadnje tudi spoštovanje pravic malih pri krojenju lastne usode. Zdelo se je, da je za Slovenijo in Evropo nastopil čas večnega miru.

Zakaj ta izlet v zgodovino? Zato, ker nam pomaga razumeti tudi čas, ki ga živimo danes. Zgodnja devetdeseta so tudi Sloveniji po izborjeni vojni prinesla samostojnost ter kasneje pridružitev KVSE. Sanje tistih časov o enotnosti Evrope in preseganju delitev med vzhodom in zahodom pa so se dokončno razblinile z rusko agresijo na Ukrajino februarja 2022. Največjo in najdaljšo vojno na evropskem kontinentu po koncu hladne vojne.

Vojni ni videti konca, prej nasprotno. Vmes so leta 2004 baltske države skupaj s Slovenijo postale članice zveze Nato in Evropske unije. Simbolična zaokrožitev prelivanja zahoda na vzhod in nazaj je največja širitev EU 1. maja 2004 z desetimi novimi članicami in zveze Nato 22. marca 2004 s sedmimi novimi članicami. Vse skupaj smo takrat tudi v Sloveniji dojemali kot konec zgodovine in uresničitev večstoletnih sanj: biti samostojni in enakopravni za veliko evropsko mizo.

Odločanje o širitvi zveze Nato je ameriški predsednik Bush junija 2001 pospremil z besedami: »Vse nove evropske demokracije, od Baltika do Črnega morja in vse vmes, bi morale imeti enako možnost za varnost in svobodo – in enako možnost pridružiti se evropskim institucijam – kot stare evropske demokracije.«

Bili so to časi, ko smo imeli v Evropi in na drugi strani Atlantika državnike in ljudi, ki so razumeli, kaj pomenijo demokracija, svoboda, varnost in ne nazadnje tudi spoštovanje pravic malih pri krojenju lastne usode. Zdelo se je, da je za Slovenijo in Evropo nastopil čas večnega miru.

V Evropi smo imeli vmes tudi vojno proti terorizmu, pa grško dolžniško krizo, migrantske valove in druga tveganja. Vendar je Evropska unija vedno znova našla način, kako naprej. Enako velja za zvezo Nato. Odločen skupni evroatlantski odziv na rusko agresijo na Ukrajino je presenetil tudi Putina.

Prav tako evropska odločenost, da pomaga in podpira Ukrajino ob stalnem Trumpovem sejanju dvomov o uporabnosti 5. člena Washingtonske pogodbe: napad na enega je napad na vse. Prva in druga svetovna vojna ter balkanske vojne devetdesetih so bile na evropskih tleh končane šele z intervencijo ZDA.

ZDA so tudi Putina vnaprej opozorile, naj ne napade Ukrajine, ker vedo, da ima to v načrtu. Predsednik Biden je poslal šefa Cie Burnsa novembra 2021 v Rusijo, da jih odvrne od agresije na Ukrajino. Obveščevalne službe ZDA so razpolagale z natančnimi podatki, kaj Rusija pripravlja. Kljub temu so njeni vidni predstavniki v medijih do napada samega lagali, da izvajajo zgolj manevre in vaje, ne pa priprave na agresijo.

Slabih pet let kasneje, konec avgusta, je predsednik Trump poslal v Rusijo direktorja Cie Ratliffa, da opozori Rusijo, naj ne povzroča dodatnih eskalacij s hibridnimi grožnjami (npr. napadi z droni po Evropi) ali s teritorialnimi vdori v baltske države.

Seveda so to ocene, natančne vsebine pogovorov niso javne. Je pa dejstvo, da je Trumpov napad na Iran Rusiji in Kitajski pokazal, kako lahko prizadeneš bolečino pri zaveznikih na drugi strani in na globalni ravni.

Iranski napadi na zalivske države so bili točno to, kar sedaj morda preigrava Rusija. Povečanje hibridnih kinetičnih in nekinetičnih aktivnosti v evropskem prostoru Nata ter morda celo vdor na ozemlja treh članic zveze Nato, baltskih držav. Cilj: preizkusiti trdnost zavezništva Nata na vzhodnem krilu in odziv ZDA.

Trump je prav ob iranski vojni javno kritiziral Nato, da ga ni bilo ob ZDA v Zalivu. Torej se postavlja logično vprašanje, ali bi bile ZDA ob Baltih v takem primeru. Evropske države, članice EU, in Velika Britanija lahko pričakujejo ruske povračilne ukrepe za pomoč Ukrajini.

Iranski napadi na zalivske države so bili točno to, kar sedaj morda preigrava Rusija. Povečanje hibridnih kinetičnih in nekinetičnih aktivnosti v evropskem prostoru Nata ter morda celo vdor na ozemlja treh članic zveze Nato, baltskih držav.

Britanske obveščevalne službe so o teh možnostih opozorile predsednika vlade. Kaj je Putinov cilj? Povzročiti gospodarsko škodo, sejati paniko in strah po Evropi, preizkusiti trdnost zveze Nato s končnim ciljem prisiliti Ukrajino, da podpiše premirje.

Ob tem ne pozabimo, da ima tudi Slovenska vojska v Latviji, v bazi Ādaži, 73 pripadnikov v Natovi večnacionalni brigadi v okviru okrepljene prednje prisotnosti. V vseh treh baltskih državah je približno od devet tisoč do deset tisoč pripadnikov vojsk držav članic zveze Nato. Dronski napad na eno izmed takšnih baz ni torej samo napad na državo, temveč na vojake držav članic zaveznic.

Kakšna je verjetnost, da pride do eskalacije, danes ne vemo. Nedvomno pa lahko ocenjujemo, da smo morda najbližje temu v zadnjih letih. Zato je zelo pomembno, da smo poenoteni z zavezniki pri vseh temeljnih varnostnih in zunanjepolitičnih vprašanjih. Trdnost enotnosti in odpornosti bo vedno znova na preizkušnji.

Zadnje, kar si želimo in je škodljivo za slovenske interese, je soliranje proti Evropski uniji. Prihajajo časi za odgovorno državništvo devetdesetih, še posebej ker bo čez zimo ponovno na testu naša skupna energetska, kibernetska ali celo obrambna pripravljenost in odpornost.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.