Je bil ob življenje, ker je delal za narodne pravice Slovencev mimo partizanov in domobrancev?

V razpravi, moderirala jo bo Erika Jazbar, bo sodelovalo sedem predavateljev. O osebnih spominih na strica bo spregovorila Majda Jazbec Maček, Renato Podbersič bo predstavil Jazbečeve mladostne dnevniške zapiske, Peter Černic bo spregovoril o krščansko-socialni organizaciji na Primorskem, Jože Možina o revolucionarnem ekstremizmu KPS, poseg Miroslave Cencič bo imel v ospredju delovanje na področju šolstva, Martin Brecelj bo odbil obtožbe glede njegove vpletenosti v trojni umor v ulici Rossetti v Trstu, Ivo Jevnikar pa bo spregovoril o njegovi aretaciji, deportaciji in izginotju.

Jevnikar: »Pisno se oglasi svojcem, 18. maja je zabeležen v seznamu preživelih jugoslovanskih internirancev. Kaj sledi, še ni razčiščeno, kakih dokumentov ni bilo mogoče najti, tako da ostajajo le namigi in govorice. Tudi razlogi za njegovo aretacijo niso jasni: delo za narodne pravice Slovencev mimo partizanov in domobrancev, protinacistično delo v povezavi s probritanskimi krogi?«

Ernest Jazbec je bil pravnik in organizator šolstva na Primorskem, po značaju trd Kraševec, načelen, oster in zaveden Slovenec.

Ernest Jazbec je bil pravnik in organizator šolstva na Primorskem, po značaju trd Kraševec, načelen, oster in zaveden Slovenec. Rojen je bil 16. aprila 1913 v Svetem pri Komnu, oče Vincenc, kmet, mati Ivana Kavčič. Osnovno šolo je obiskoval doma in v Gorici, gimnazijo je končal v malem semenišču v Gorici. Na univerzi v Padovi je leta 1941 diplomiral iz prava, leta 1943 pa še iz političnih ved.

Delal je v Gorici in Trstu, kjer je imel v Ul. Commerciale 3 odvetniško pisarno. Že kot visokošolec se je pridružil goriškim politikom in bil pristaš Besednjakove in Ščekove skupine znotraj goriške krščansko-socialne skupine. Fašistične oblasti so ga nadzirale kot »antifašista« in Ščekovega pristaša; oktobra 1942 so ga aretirale, od novembra 1942 do septembra 1943 pa je bil zaprt v goriškem zaporu. Po izpustitvi iz zapora se je javil pri partizanih, a je med njimi ostal le krajši čas.

Jeseni 1943 je začel na Tržaškem organizirati slovensko šolstvo s pomočjo Karla Živica, študenta prava iz Trsta. Ustanovil je šolski svet, ki pa je pod vplivom OF sklenil, da je treba počakati na popolno prostost. Veliko je hodil po deželi in ustanavljal šole. Osebno je s šolskih stavb odstranjeval italijanske table z napisi »Scuola«. Prof. Alojzij Geržinič je o njem zapisal, da »je deloval pridno in odločno, a premalo previdno in preveč ukazovalno. Ljudje so bili nezaupni, ker niso vedeli, kdo stoji za njim.« Brat Bernard je pričeval, da ni bil »nikjer organiziran, ampak je vse delal iz narodne zavesti. Hodil je tudi k škofu Santinu in se potegoval za slovenske maše in pridige. Bil je preveč krščansko vzgojen, da bi delal kaj slabega, in tudi v taborišču je vlival pogum drugim, čeprav je sam trpel.«

Ko je gestapo odkril tržaško podružnico Vauhnikove obveščevalne organizacije, ki jo je vodil časnikar Jože Golec, so Nemci 14. oktobra 1944 zaprli tudi Jazbeca, zato nekateri oba dogodka povezujejo. Odpeljali so ga v taborišče Mauthausen, nato v njegovo podružnico Ebensee. Umrl je že po koncu vojne maja 1945 v nikoli pojasnjenih okoliščinah, saj je po osvoboditvi taborišča pisal domov, da se vrača. Toda domači ga niso nikoli več videli.