Era (ne)odkritih talentov; kako uspešna je v resnici tovrstna sestrelitev med zvezde

Britanska violinistka Natalie Holt je očitno šele po lastnem udejstvovanju v oddaji ugotovila, da s takimi oddajami nekaj ni v redu, s svojim sicer obsojanja vrednim dejanjem pa je obenem celemu svetu dokazala, da lahko na naslovnicah časopisov pristaneš še hitreje kot zgolj z dokazovanjem svojega glasbenega talenta v oddaji, ki je bolj kot v resnično iskanje novih Beatlov usmerjena v kovanje dobička. Obe vrsti hitre medijske publicitete sta v resnici le posledica hitre slave, ki jo ustvari televizijski medij in ki prej ali slej utone v pozabo.

Nobena skrivnost namreč ni, da so televizije po vsem svetu v kopici takšnih in drugačnih oddaj,v katerih so iskale predvsem glasbene talente, sanje prodajale neštetim naivnežem, na sceni pa se je v resnici obdržalo le nekaj redkih izjem. Tudi to je eden od razlogov, da vse več uveljavljenih glasbenikov vse glasneje javno nasprotuje takšnim oddajam. In kot je po incidentu v oddaji Britain's got talent za medije pojasnila Holtova, je kot glasbenica čutila odgovornost, da se javno zoperstavi temu, kar Simon Cowell predstavlja – instituciji televizijskih resničnostnih šovov talentov, ki je dominirala v glasbeni industriji in ki talentom onemogoča resnično dolgoročno priložnost za uveljavitev.

Po njenem mnenju so tisti, ki imajo največ koristi od teh šovov, prav sodniki. Naj ob tem spomnimo, da Simon Cowell ni le eden najbolj znanih sodnikov v televizijskih šovih talentov, kot so Pop Idol, X Factor, Britain's Got Talent in American Idol, ampak tudi lastnik založniške hiše Syco, ki bedi ne le nad glasbeno usodo takšnih in drugačnih pevskih talentov, ampak tudi nad televizijsko produkcijo resničnostnih oddaj, skozi katere se sprehodi na stotine slave željnih ljudi. Cowell je tudi človek, ki si je po zaslugi svojega očeta, ta je bil eden vodilnih mož založbe Emi Music Publishing, že v mladih letih nabiral izkušnje v glasbenem založništvu in bil v osemdesetih letih tudi profesionalni iskalec glasbenih talentov. Po več bolj ali manj neuspešnih samostojnih poskusih v glasbenem založništvu pa je na začetku novega tisočletja skupaj s Simonom Fullerjem končno odkril zlato jamo v resničnostnih šovih talentov, katerih licenčnine je »razprodal« na vse konce sveta, tudi v Slovenijo. Posel s talenti se mu zelo dobro obnese, saj po podatkih Forbesa zasluži 90 milijonov ameriških dolarjev na leto.

Za ceno slave

Vsem je znano, da je glasbena industrija že dolgo v krizi. Toda televizijske oddaje, v katerih iščejo nove glasbene talente in ki so se v zadnjih letih razrasle kot gobe po dežju, so v resnici le druga stran istega kovanca, zgolj še ena od smernic, ki v glasbeno industrijo ni prinesla novega vetra, ampak je kvečjemu ustvarila še bolj zadušljivo ozračje. Glasbeniki po vsem svetu sprva do oddaj, kot so že omenjena Britain's got talent, X Factor, American Idol, Pop Idol, The Voice ipd., niso kazali le veliko tolerance, ampak tudi naklonjenosti. Navsezadnje je bilo nekaj največjih svetovnih glasbenih zvezd, kot so Beyonce, Justin Timberlake, Rihanna in Christina Aguilera, že v otroških ali najstniških letih odkritih prav na podobnih šovih talentov in to dejstvo v svoj zagovor pogosto navajajo tudi novodobni snovalcih takšnih oddaj.

Toda razlika med takratnim iskanjem pevskih talentov in sedanjim je vendarle več kot očitna in opazna za vsakega laika. Pred leti je bilo glasbenim založbam še v interesu poiskati glasbeni talent, ga podpreti in ustvariti zvezdo, od katere bo na dolgi rok imela koristi tudi založba. Danes so interesi za dolgoročno vlaganje v neki pevski talent zelo majhni ali pa jih sploh ni.

Poplavi resničnostnih televizijskih oddaj so se tako pridružili tudi resničnostni šovi talentov, ki so zaradi želje po ohranitvi obstoja na žalost prevzeli isto tržno logiko kot vse druge resničnostne oddaje, v katerih sleherniki iz vrst navadnega ljudstva doživijo svojih pet minut slave, medtem ko dobičke zaradi gledanosti, oglasov, glasovanj itd. kujejo »ljudje iz ozadja«, ki, tako kot je to v navadi že omenjenega Simona Cowella, pogosto sedejo tudi v ospredje kot sodniki. »To so samo dogovori. Dogovori med glasbeno industrijo in modnimi znamkami, sponzorske pogodbe, posli s parfumi in mili. Resničnostni šovi, grozni šovi talentov z vrsto neumnih sodnikov, neskončni val korporativnega oglaševanja. Vsi sodelujejo v tem plenilskem pohodu, ekshibicionisti in voajerji, vsi sklepajo faustovske pakte z imperiji blagovnih znamk,« je pred nekaj meseci na svojem blogu na Facebooku neposredno zapisala škotska pevka Annie Lennox. V izredno kritičnem zapisu, v katerem se je posvetila predvsem šovom talentov, je zapisala tudi: »Zdaj imamo pop mogule in tajkune, kralje, kraljice, prince in princese. Polbogove. Vratovi nas bolijo od neprijetnega gledanja navzgor proti njihovim Trumanov Show piedestalom.«

Toda tudi tisti tekmovalci šovov, ki v letu ali dveh uspejo okusiti kanček slave, o svojih resničnih zaslužkih ponavadi ne govorijo, saj so ti podatki del poslovne tajnosti, h kateri so zavezani s pogodbo. Glede na različna javna namigovanja glasbenikov, ki takšnih oddaj ne odobravajo, pa naj bi bile v večini primerov v ozadju dokaj oderuške pogodbe, ki mladim talentom odstotkovno gledano prinašajo razmeroma malo denarja. Ironija je, da je po nastopu v tovrstnih televizijskih šovih pogosto za kakšno leto zapečatena tudi usoda tistih talentov, ki se producentom oddaje ne zdijo dovolj zanimivi, da bi financirali njihove profesionalne glasbene začetke, a zaradi konkurenčnih klavzul v sklenjenih pogodbah določen čas ne smejo iti drugam. Ko so razrešeni pogodbenih obveznosti, pa so pravzaprav že nezanimivi, saj so takrat v igri že novi obrazi in talenti.

Ukradeno otroštvo

Med znanimi nasprotniki šovov talentov je tudi glasbenik Sting, ki je že pred leti javno opozoril na to, da so priljubljeni šovi namenjeni predvsem samopromociji sodnikov, medtem ko naj bi po njegovem mnenju večino uspeha željnih tekmovalcev v resnici zgolj izkoriščali televizijski šefi, za katere je pomembna samo čim višja gledanost, večina otrok, ki sodelujejo v takih oddajah, pa po njegovem mnenju ne bo nikoli nikamor prišla. Seveda se v Veliki Britaniji ali ZDA v takšnih oddajah obrne neprimerno več denarja kot v Sloveniji in tam tudi zvezdniški sodniki za svoje sodelovanje v oddaji prejemajo neprimerljivo višje honorarje kot slovenski. Toda dejstvo, da je s tovrstnimi oddajami v Sloveniji povezanih manj finančnih sredstev kot v tujini, licenčni koncept oddaje pa ostaja isti, je na neki način še toliko bolj skrb zbujajoče.

Slovenija ali Velika Britanija, princip je povsod isti; tekmovalci kot gladiatorji »krvi željni« javnosti in zvezdniškim sodnikom na pladnju ponudijo svojo osebnost, zasebnost in talent. Če imajo srečo, tako zmagovalci kot poraženci, iz te igre pridejo neomadeževani, a s precej debelejšo kožo; spet drugi klonejo pod težo nenadne vsesplošne prepoznavnosti ali neuspeha. Pri odraslih je takšen koncept še sprejemljiv, a žal tudi po tem, kar smo do sedaj videli v slovenskih različicah šovov talentov, oddaje ne delajo razlik med odraslimi in otroki. Šovi talentov, tudi tisti, v katerih nastopajo otroci, imajo sicer tako dolgo zgodovino kot sam televizijski oziroma radijski medij. Res je, da so otroci od nekaj peli in plesali, toda v oddajah, v katerih so sodelovali njihovi vrstniki. Danes pa obstajajo šovi z vabljivimi finančnimi nagradami, v katerih z ramo ob rami tekmujejo »talenti« vseh starosti. Kako umazano in neizprosno je lahko tekmovanje med odraslimi, ko gre za nekaj deseti tisoč evrov, najbrž ni treba posebej poudarjati. Kako moralno pa je v takšen boj poslati mladoletno osebo, po možnosti še rosno mlado osnovnošolko? Sploh ob dejstvu, da je recimo po porazu v finalu oddaje Britain's got talent leta 2009 psihiatrično pomoč morala poiskati celo takrat skoraj 50-letna Susan Boyle?

Dejstvo, da je recimo v prvi oddaji Slovenija ima talent zmagal otrok – 7-letna deklica Lina, ki brez vsakega dvoma premore neverjeten glasbeni talent, samo po sebi ni sporno. Tisto, kar v tem kontekstu precej bolj zbuja skrb, je to, da tovrstni šovi dajejo otrokom zelo napačno predstavo o tem, kako preprosto je vstopiti v svet zabavne industrije in uspeti. Hitro lahko precenijo svoj talent, imajo nerealna sanjava otroška pričakovanja in lahko celo, kot se je pred leti zgodilo v primeru 11-letne indijske deklice Nehi Sawant, zaradi prepovedi staršev, da ne smejo nastopiti v televizijski oddaji, naredijo samomor. V številnih podobnih oddajah po svetu otroci jočejo in doživljajo velik stres. Primer 10-letne Hollie Steel, tekmovalke na Britain's got talent leta 2009, ki je pela pesem Edelweiss, pozabila besedilo in vpričo vseh na odru doživela pravcati živčni zlom, pa je celo britansko vlado spodbudil k razmišljanju o tem, da sprejme ustrezno zakonodajo, ki bi bolje zaščitila otroke, nastopajoče v takih šovih: tudi tiste, ki čez noč kot zvezde zasijejo na nebu, potem pa prav tako čez noč poniknejo neznano kam.

V Sloveniji smo v vrsti šovov talentov, ki jih je slovenskemu občinstvu v zadnjih letih predvajala predvsem televizija Pop TV, poleg otrok in odraslih videli tudi na desetine bolj ali manj nadarjenih najstnikov. Marsikomu od njih je sodelovanje v takih oddajah z za slovenske razmere visoko gledanostjo povsem spremenilo življenje. Tudi zato, ker so jih zaradi sodelovanja v oddaji tako mediji kot širša javnost obravnavali pravzaprav kot odrasle. Lepo je gledati televizijske prizore, ko recimo 15-letnica zmaga v šovu X factor ali ko skupine razposajenih najstnikov na oder prinesejo zvrhano mero pozitivne mladostniške energije. Tisto, kar ostane od njihove televizijske slave potem, ko zastori na tekmovalnem odru že zdavnaj padejo in ko jih tudi občinstvo pozabi, pa je v resnici pravo, četudi včasih očem nevidno bistvo resničnostnih šovov talentov.