Edvard Oven: mož, za katerim so padali iz omare okostnjaki

Edvard Oven je eden tistih Slovencev, ki so si med tranzicijo najbolj napolnili žepe. Kot vplivni član takratne ZSMS je bil direktor občinskega podjetja Sonce (kasneje je sodeloval pri lastninjenju), njegov prvi posel pa je bila izdaja obveznic za sanacijo ljubljanske termoelektrarne. Vmes je postal poslanec, njegova želja je bila postati predsednik ZSMS. Kaj se je dogajalo ob preoblikovanju mladinske organizacije v LDS, je še danes zavito v tančico skrivnosti, rezultat je bil ta, da je Gregor Golobič na čelo stranke pripeljal Janeza Drnovška, ki je postal tudi ministrski predsednik. Oven ga je sicer dražil s priponami »SlOVENija« in »Drnovšeku, šta nam trebaš«, toda »plačilo«, ki ga je dobil, da se umakne izlaškemu bančniku, je bilo bogato, postal je direktor stanovanjskega sklada in nihče se ni smel vmešavati v njegovo delo.

Takoj je razširil pristojnosti sklada, ustanovil Modro borzno hišo in tudi po »svojih« podjetjih (Sonce, Sončni vzhod) začel obračati posojila na finančnem trgu. »Sklad je dobil pri posojanju denarja višje obresti kot v banki,« se je branil Oven, ki je vmes sodeloval pri privatizaciji BTC. Celo položaj predsednika uprave NLB mu je zadišal, vendar mu je to preprečila politika. Takrat je bilo slišati mnenja, da bi Oven poleg državne NLB postavil še svojo zasebno banko. Tega po špekulativnem borznem nategu SKB banke, na račun katere je zaslužil nekaj milijonov takratnim nemških mark, niso želeli ne bankirji ne politiki.

Ves čas je bogatel. Omislil si je dve stanovanji v Zupančičevi jami, v Ankaranu je kupil nekdanji Iskrin počitniški dom in ga prenovil v vilo z bazenom, odprl gostinski lokal Edoardo in sofinanciral gradnjo poslovne stavbe Eurocenter na Tivolski cesti v Ljubljani, kjer ima sedež Sončni vzhod. Stanovanjski sklad je v tem času posloval na robu zakonitega in komaj še opravljal osnovno poslanstvo, da pomaga državljanom do stanovanj. Rajši je posojal denar, Oven pa si je omislil luksuzno pisarno, ki je bila v državni upravi najrazkošnejša. »Pri prenovi smo se zgledovali po bankah, in bančniki ne živijo v barakah. Zakaj bi mi?« se je zagovarjal.

Ko se je leta 2004 poslovil, so njegovim naslednikom začeli padati iz omare okostnjaki. Bilo je jasno, da v času Ovnovega vodenja sklada ni šlo za zgledno in učinkovito sodelovanje zasebne in javne pobude, kot je trdil, ampak je bil sklad vir nepremičninskih in finančnih malverzacij, kot so trdili kritiki, predvsem pa Ovnovega bogatenja. Ker je večina domnevnih dejanj, zaradi katerih bi ga lahko preganjali, zastarala, ali pa v začetku 90. let sploh niso bila kazniva, je tako okoli mirno razlagal, kako je pri svojih špekulativnih transakcijah zlorabljal notranje informacije. Tudi Banke Slovenije. »Informacije so nekaj pomenile samo zelo majhnemu številu ljudi. Jaz sem si jih upal izkoristiti,« je dejal. Vendar je svojo moč precenil. Zadela ga je 12 let stara zadeva, zaradi katere bo delal družbo Hildi Tovšak, Binetu Kordežu ali Dušanu Črnigoju.