Kot ugotavlja Jernej Letnar Černič, polpretekla zgodovina še vedno preganja sedanjost v večini srednje- in vzhodnoevropskih držav. Le redke med njimi so se odločile sprejeti učinkovite ukrepe za prelom z nekdanjim totalitarnim sistemom. Njihov namen je, da se »nekdanji nasprotniki demokratičnih načel in varovanja človekovih pravic ne morejo kar nenadoma preleviti v njihove najbolj vnete zagovornike in zasesti pomembnih javnih funkcij«. Kot ugotavlja, je priložnost za sprejetje takšnih ukrepov verjetno zamujena. »Vprašanje je, kakšna bi bila slovenska družba, če bi sprejela takšne ukrepe. Zagotovo pa bi bila njena ustavna demokracija kakovostnejša in zrelejša,« je prepričan Letnar Černič.
Med državami, ki so sprejele lustracijske ukrepe, je tudi Češka. Najprej leta 1991 v zakonu, » … s katerim se določajo nekatere predpostavke za opravljanje nekaterih funkcij v državnih organih in organizacijah …«. Omejitve za voljene funkcionarje so veljale pet let, nanašajo pa se na pripadnike in sodelavce državne varnosti, funkcionarjev komunistične partije od ravni okrajnega organa, pripadnike ljudske milice, tudi študente Visoke šole Feliksa E. Dzeržinskega … Dve leti pozneje je češki parlament sprejel še Zakon o protipravnosti komunističnega režima in uporu zoper njega. V drugem členu so poslanci zapisali: »Komunistična stranka … je bila zločinska organizacija, vredna obsodbe, podobno kot druge organizacije, zasnovane na njeni ideologiji ter usmerjene k zatiranju človekovih pravic in demokratičnega sistema.« Zakon je tudi določil, da je bilo nasprotovanje režimu legitimno, pravično, moralno utemeljeno in vredno spoštovanja. »Vsakdo, kogar je komunistični režim neupravičeno prizadel in preganjal, ne da bi sodeloval pri tem preganjanju, je vreden sočutja in moralnega zadoščenja.« Parlament je vlado pooblastil, da jim poravna krivice.