Nova Slovenska zaveza je danes na Teharjah pripravila spominsko slovesnost v spomin na žrtve povojnih pobojev. Predsednik zaveze Anton Drobnič je v svojem nagovoru povedal, da letos mineva 20 let, ko se je slovenska vlada odločila postaviti primeren spomenik teharskim žrtvam, ki pa danes že razpada in je potreben popravil.
Celjski škof Stanislav Lipovšek, ki je daroval sveto mašo, je v svoji pridigi dejal, da ko si prizadevamo za spravo, moramo najprej poudariti, da sprava nikoli ne zanika resnice.Po Drobničevih besedah po dolgih letih in velikanskih stroških na kraju nekdanjega taborišča na Teharjah danes stoji betonski kolos, eden največjih spomenikov v državi, ki pa nima vidnega napisa, da je bilo tukaj leta 1945 prisilno taborišče.
"Ni pa samo med največjimi, zanesljivo je tudi na najbolj neuglednem, najbolj onesnaženem kraju med grozečim jezerom strupene industrijske gnojnice in hribi komunalnih smeti. Je tudi na najbolj skritem, povsem neobljudenem kraju, viden samo iz neposredne bližine in od nikoder drugod," je dejal Drobnič.
Po njegovi oceni so Teharje tudi po 20 letih slovenske samostojnosti ostale sramotno anonimne, kot je uradno povsem anonimen tudi Kočevski Rog in 600 drugih morišč po vsej Sloveniji.
Po Drobničevih besedah resnica nikoli ne umre. Zato se moramo še naprej spominjati pomorjenih bataljonov Slovenske narodne vojske, meni. "Samo z resnico o preteklosti bomo razumeli sedanje stanje in bomo znali odločati o prihodnosti," je še dejal.
Lipovšek je dejal, da se za spravo ob zanikanju resnice navdušujejo tisti, ki so povzročili nasilje ali krivice. Prepričan je, da prav ti ljudje poskušajo prikriti trpljenje žrtev, ga ignorirati ali prekriti z betonskimi ploščami, pregradami ali z industrijskimi odpadki.
Dodal je, da je potrebna nova drža, ki ustvarja nekaj novega in preseka začarani krog sovražnosti. In ta novost, to presekanje začaranega kroga sovraštva, je po njegovem mnenju navzoča prav v odpuščanju.
"To ne pomeni pozabljanja in zanikanja tega, kar se je zgodilo, pač pa pogumno odločitev za novo pot, za novo prihodnost. Odpuščanje tako odpira novo upanje in novo prihodnost ter s tem tudi novo kakovost življenja na osebni in družbeni ravni," meni.
Na Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno.
Ponovno je začelo delovati konec maja 1945, ko so vanj namestili domobrance in nekatere civiliste, ki so se zatekli v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem. Konec maja 1945 so komunistične oblasti v taborišče na Teharjah pripeljale Rupnikov bataljon, v prvih dneh junija 1945 pa še približno 3000 domobrancev.
Po ocenah je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.