Na Teharjah so se spomnili žrtev povojnih pokolov

Po Drobničevi oceni vladajoče leve stranke nikakor niso razumele sedanjega stanja in niso znale odločati o prihodnosti, ker nočejo spoznati resnice o preteklosti. Vztrajale so, tako Drobnič, pri komunističnih partijskih resnicah in navadah iz prejšnjega stoletja in jih utrjevale z novimi lažmi.

"Vsa drugačna spoznanja in dejstva so zavračali kot nedopustno revizijo tiste zgodovine, ki so jo sami postavili. Sedaj je resnica, so gola dejstva revidirala njihovo govorjenje in ravnanje ter jih pogreznila v preteklost brez sedanjosti in prihodnosti," je dejal.

Poudaril je, da je propadla vladna koalicija z vojnimi zakoni žive in mrtve nasprotnike boljševiške revolucije in njihove svojce tudi formalno potisnila med drugorazredne državljane. "Mrtvih niso izkopali in identificirali, niso jim dali javnega groba niti skupne grobnice. Tudi ta spomenik, pod katerimi stojimo, je še vedno brez imen in brez zgodovine," je menil Drobnič.

Vladi je tudi očital, da ni vzpostavila registra vojnih grobišč, ter da je ustavila sondiranje in raziskavo grobišč. Po njegovih besedah številni kristjani nočejo videti in ne spoznati velike laži in hinavščine glede partizanskih grozot, ki so povzročile trpljenje Slovencev do padca komunizma in odrešitve leta 1991.

"V takšni moralni zmedi so zrasli tudi Kučani in Pahorji, Stanovniki in Türki, tudi mnogi demokrati. Zato ne poznajo resnice o preteklosti in ne morejo upravljati sedanjosti. Prihodnosti pa z njimi sploh ne bo, saj vemo, da prihodnost na laži ni mogoča," je še dejal Drobnič.

Spominsko mašo je tudi letos daroval celjski škof Lipovšek, ki je poudaril, da "jo daruje rajnim žrtvam v spomin in zveličanje, nam pa v opomin in vabilo, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da se bo to žalostno poglavje naše zgodovine reševalo na civiliziran način".

"Tukaj smo priromali na to grozljivo prizorišče povojnega zločina, da bi molili za naše rajne, za preživele, za povojne rodove in generacije, za nas in za rod, ki prihaja za nami, da bi kljub vse večji časovni oddaljenosti spoznali resnico o naši polpretekli zgodovini," je dejal škof.

Lipovšek meni, da je za trajen in resničen mir ter za prihodnost našega naroda nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti ali prihodnosti, ne da bi poskrbeli za spravo s preteklostjo. Vendar pa je ta sprava mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati, a odpuščanje je možno, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako težka in obremenjujoča.

Po škofovih navedbah se dobro zavedamo, da je pot do narodne sprave dolgotrajen in zahteven proces. "Dobro vemo, da treba opraviti še zahtevne zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja. Vemo pa tudi, da če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti s preteklostjo," je še dejal Lipovšek.

Na Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno, ponovno pa je začelo delovati konec maja 1945, ko so vanj namestili domobrance in nekatere civiliste, ki so se zatekli v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem. Konec maja 1945 so komunistične oblasti v taborišče na Teharjah pripeljale Rupnikov bataljon, v prvih dneh junija 1945 pa še približno 3000 domobrancev.

Po ocenah je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.