Drago Kos "sesul" poročilo Gorana Klemenčiča

Portal Svet24 je sicer že septembra poročal, da je ljubljanski župan, ki se je zaradi poročila prav tako znašel v nemilosti, najel nekdanjega predsednika KPK (in tudi evropske skupine za boj proti korupciji GRECO) Draga Kosa, da analizira Klemenčičevo poročilo. Njegovi zaključki so za verodostojnost predsednika KPK Gorana Klemenčiča zelo uničujoči, toda analiza (za zdaj) še ni bila javno predstavljena.

Drago Kos v 18 strani dolgi analizi ugotavlja, da komisija poročila „ni izdala na eksplicitni pravni podlagi“, da javnosti ni bilo razloženo, da katerih procesnih predpostavkah so izdali poročilo in da je komisija „preverjala premoženjsko stanje zavezancev tudi za obdobje, za katerega tega ne bi smela storiti“. Že samo te tri ugotovitve so dovolj, da poročilo padem na kar so sicer že pred meseci opozarjali ugledni tuji in domači pravni strokovnjaki, toda Kos gre še dlje. „Komisija ni sledila zakonski obveznosti obveščanja obravnavanih oseb o svojih ugotovitvah", prav tako je za dva zavezanca (Janeza Janšo in Zorana Jankovića) objavila „podatke o premoženjskem stanju, ki jih ne bi smela objaviti“.

„Poročilo je dokument, namenjen slovenski javnosti, ki iz tega razloga vsebuje tudi besedilo, ki ga v podobnih dokumentih drugih državni organov običajno ni mogoče zaslediti,“ navaja Drago Kos in ugotavlja, da je komisija „preveč ekstenzivno obveščala organe pri katerih zavezanci opravljajo funkcije oziroma organe, pristojne za imenovanje in izvolitev zavezancev“. Povedano drugače. Kosova analiza napeljuje na zaključek, da je poročilo KPK namenjeno in napisano izključno za diskreditacijo dveh predsednikov strank, saj je bilo izdano brez natančno določene pravne podlage.

„Analiza ugotovitev obeh zavezancev (…) pokaže, da komisija nesorazmemo in nepojasnjeno povečanje premoženja očita samo enemu od njiju. Drugemu namreč očita „le“ sistematično in večkratno kršitev zakonske obveznosti poročanja o premožnjskem stanju,“ ugotavlja Kos. Da pa je imelo poročilo namen diskretitacije, lahko razberemo iz ugotovitve: „Ravno tako kot vrstni red postopanja je neobičajna tudi sama objava poročila: v slovenski praksi se bolj redko dogaja, da bi državni organi kar tako, sami in brez posebnih iniciativ od zunaj tako detajlno objavljali svoje ugotovitve.“