Njegova študija z naslovom Is Yugoslav President Tito Really a Yugoslav? (Je jugoslovanski predsednik res Jugoslovan?) je leta 1978 izšla v 'interni' reviji ameriške obveščevalne službe NSA Cryptologic Spectrum, zadnja leta pa je dostopna tudi javnosti in jo najdemo na internetu.
Poljščina in ruščina (tako kot večina zahodnih in vzhodnoslovanskih jezikov) razlikujeta med mehkimi in trdimi soglasniki, srbohrvaščina (in tudi slovenščina) pa ne (gre za tako imenovano palatizacijo oziroma mehčanje soglasnikov). Tito naj bi tako srbohrvaške besede, kot so ličnost, gledište, godine in kretanje (sl. osebnost, zorni kot ali stališče, leta in gibanje) izgovarjal kot l'ičnost, gl'edište, god'ine in kr'etanje.
Po mnenju anonimnega jezikoslovca naj bi do zamenjave pravega Broza z lažnim ruskim ali poljskim Brozom najverjetneje prišlo v poznih 30. letih prejšnjega stoletja, ko je pravi Broz živel v ilegali in ni bil toliko poznan. Lažni Tito je bil mogoče tudi mlajši od pravega, to, da ni Jugoslovan, pa naj bi bil vzrok njegove nepristranske obravnave različnih etničnih skupin v Jugoslaviji, še piše v študiji.
Študijo NSA so že leta 2013, ko je prvič dvignila precej prahu v javnosti, pod drobnogled postavili v srbskem mediju Blic. Tako je Andrej Tarasjev, upokojeni lektor ruskega jezika na Filološki fakulteti v Beogradu takrat dejal, da Tito ni bil Rus, da ni znal rusko in se ruščine ni nikoli naučil oziroma je ruščino zelo slabo govoril.
Profesorica poljskega jezika na isti fakulteti Mirjana Kostić Golubičić pa je dejala, da Tito ni bil Poljak, saj ni imel poljskega naglasa in poljske besedne melodije oziroma intonacije in tudi ne poljske izgovarjave.
NADALJEVANJE JUTRI