To je dinastija Kučanovega klana, v katero se je priženila poslanka Mojca Šetinc Pašek (DOSJE)

To je zgodba o očetu in dveh sinovih iz dinastije Šetinc. Zgodba o ljudeh, ki že več desetletij obvladujejo dobršen del slovenskega medijskega prostora in so bili tako v prejšnjem kot sedanjem režimu močno vpeti v politiko, saj so jo ustvarjali in bili tudi njeni neposredni izvajalci. 

Danes sta v ospredju samo še sinova, medtem ko se je sedemdesetletni Franc Šetinc, strah in trepet slovenskega novinarstva v prejšnjem režimu, »potuhnil« v svoji hiši v Murglah in se že vrsto let ne kaže več v javnosti. Izjema je le njegovih osem nadaljevanj spominov o tem, kako je pred desetimi leti kot član predsedstva CK ZKJ reševal kosovsko krizo, ki jih je konec oktobra objavljal Milan Predan v Večeru.

V spominih je mogoče prebrati marsikaj, samo tega ne, kako je oče Šetinc, namesto da bi gasil ogenj med Srbi in Albanci, po gori Šare s kosovskim sekretarjem za notranje zadeve Rahmanom Morino lovil gamse. Uplenjeno divjad so v prtljažniku službenega avtomobila, s katerim so po Kosovu prevažali Šetinca, odkrili srbski policisti in že takrat je bil to velik škandal. Morina je Šetincu pozneje poslal račun za lov, toda madeža ni bilo več mogoče oprati. Franc Šetinc je kmalu zatem izstopil iz centralnega komiteja in se umaknil v ozadje.

Od pregnanca do boljševika. Dvanajstletnega so ga na začetku druge svetovne vojne Nemci izgnali v Šlezijo. Ko se je po vojni vrnil v Posavje, je bil že kot mladenič močno zagret za komunizem. Leta 1947 je v domačem kraju postal poslovodja kmečke zadruge. Nekaj časa zatem je z nepopolno osnovno šolo začel pisati v krškem lokalnem časopisu. Za novinarstvo ni bil ravno nadarjen, kar pa tudi ni bilo pomembno, pomembno je bilo le, da je bil »naš« Takoj so ga sprejeli med komuniste in kot partijski funkcionar je nekaj let deloval v Novem mestu in Trbovljah.

Ko je bil Franc Šetinc še občinski partijski funkcionar v Novem mestu, je spoznal ženo Nado (rojeno Božič), doma iz Trebče vasi pri Žužemberku v Suhi krajini. Nada Šetinc je po starših podedovala zidanico, na kateri so si postavili manjši vikend iz macesnovih brun. Njen mož je tja pogostokrat hodil iskat duševni mir. Danes ni več v njihovi lasti, ker so ga prodali, potem ko je nekdo vanj vlomil. V petdesetih letih sta se jima rodila dva sinova Zlatko in šest let mlajši Mile (v matični knjigi Milenko). Mile je bil že kot otrok zelo navezan na staro mamo po očetovi strani, po rodu Hrvatico. Najbolj so mu ostale pri srcu njene besede: »Milenko otišao po mlijeko.«

Nepismen, toda »naš«! Oče Franc je postajal vse bolj bojevit, njegova partijska kariera se je vzpenjala, z njo pa tudi napredovanje v novinarstvu. Pri slednjem je imel Franc Šetinc velik kompleks, saj ni imel izobrazbe in je bil skorajda nepismen. Pozneje je to celo sam priznal: »Za trboveljskega dopisnika Slovenskega poročevalca so me sprejeli kljub temu, da nisem imel formalne izobrazbe.« Na srečo so kmalu ustanovili partijsko, višjo šolo za politične vede, kjer je ob delu na lahek način prišel do izobrazbe. V tistem času je bil dekan politične šole Stane Dolanc, Šetinca pa je usmerjal na »prava« pota tudi Zdenko Roter. Pozneje je bil na partijski šoli celo predavatelj za predmet sredstva obveščanja tisk.

Novinarska in partijska kariera Franca Šetinca sta potekali vzporedno in samo še navzgor. V tridesetih letih je zasedal ducat partijskih funkcij, tako v zvezi komunistov kot v SZDL. V partiji je imel dolgo vrsto let zelo pomembno funkcijo, saj je vodil komisijo za informiranje in propagando pri CK ZKS. Bil je partijski cenzor ter strah in trepet neodvisnega novinarstva. Obenem je skrbel, da se je po medijih »pravilno« pisalo o komunistični oblasti in pridobitvah socialistične revolucije. V skladu s temi načeli je vzgajal tudi sinova, ki sta kmalu odšla po očetovih stopinjah.

Zlatko očetova senca. Starejši Zlatko, danes urednik Nedeljskega in Dnevnika, je že med študijem psihologije postal novinar. Najprej je delal na občinskem glasilu v Šiški, kjer so takrat Šetinčevi stanovali, bil dopisnik Dnevnika, čez nekaj časa pa so ga zaposlili v centralni redakciji, kjer je kot sin pomembnega partijskega funkcionarja kmalu napredoval v urednika. Danes se rad pohvali, da je moral na delo prihajati ob pol petih zjutraj. Leta 1980 so ga imenovali za odgovornega urednika Nedeljskega dnevnika, od oktobra 1991 pa sedi na štirih stolih je glavni in odgovorni urednik Dnevnika in Nedeljskega dnevnika. V založniški hiši pa naj bi imel 0,36-odstotni lastniški delež. Njegova žena Blanka je zaposlena v ljubljanski podružnici mariborskega podjetja Spem, ki se ukvarja z odnosi z javnostmi.

Od tu tudi bržčas začetek »konflitka« med Dnevnikom in Mobitelom, saj je Spem vodil promocijo za Digitel, ki je poskušal z vsemi sredstvi pridobiti koncesijo za opravljanje mobilne telefonije. Dnevnik se je zato takoj postavil na Digitelovo stran, malo pa je najbrž k temu prispeval tudi predsednik države Milan Kučan, ki je bil prav tako na Digitelovi strani, saj je bil njegova zveza v tej zadevi nekdanji medobčinski partijski sekretar za Dolenjsko Uroš Dular.

Prvi mož Dnevnika se v časopisih javno postavlja v ospredje, saj »si ne upa« z imenom in priimkom podpisati niti svojih uvodnikov v Nedeljskem dnevniku. Že vrsto let je pod njimi podpisan anonimni Dore Tomažič, ki sploh ne obstaja. Zanj je značilno, da deluje bolj v zakulisju in zgolj v vlogi nekakšnega posrednika, ko svojim podrejenim novinarjem zapoveduje tisto, kar so mu naročili »od zgoraj«. V poklicni karieri se je obdal s kopico vdanih in poslušnih sodelavcev. Najpristnejše odnose ima s Tonijem Perićem, Miranom Sattlerjem, Tonetom Fornezzijem in Vladom Miheljakom.

Mile mož za vse primere. Zlatko Šetinc z objavljanjem tedenskih kolumen v Dnevniku omogoča politično preživetje svojemu mlajšemu bratu. Toda pri Dnevniku je zaposlena še Majda Hostnik urednica kulture in nekdanja Miletova žena, ki je že pred leti najmlajšega Šetinca vrgla čez prag. Mile je študiral na nekdanji FSPN, kjer je leta 1979 pri dr. Ernestu Petriču diplomiral iz palestniskega vprašanja. Že med študijem se je močno spoprijateljil z Igorjem Omerzo, poleg Marsovega Kapitala ga je močno prevzelo tudi Kardeljevo samoupravljanje. Oče ga je po odsluženem vojaškem roku že leta 1982 spravil na mesto urednika Mladine, kjer je nekoliko omehčal svoje marksistične iluzije.

Ko mu je potekel mandat, je šel za krajše obdobje na Enciklopedijo Slovenije, kjer nihče ne ve, kaj je natančno počel za svojo plačo. Menda naj bi bil nekakšen urednik. Leta 1977 se je preselil v Delovo notranjepolitično redakcijo, kjer je tudi uradno opravil novinarski »pripravniški staž«, čez leto pa ga je Božo Kovač imenoval za urednika Sobotne priloge. Na Delu so ga dolgo klicali kar »sin«. Maja 1988 se je pridružil Bavčarjevemu odboru za varstvo človekovih pravic, in to naj bi bil začetek njegove »večstrankarske politične kariere«.

Molotovka pred vrati. Na prvih večstrankarskih volitvah spomladi 1990 je Mile Šetinc kandidiral na listi ZSMS in postal poslanec, znan predvsem po ciničnem nasmešku za parlamentarnim govorniškim odrom. Nekaterim je šel celo tako na jetra, da so mu pred vrata stanovanja na Kunaverjevi 1 v Šiški vrgli molotovko. Eksplozija steklenice z vnetljivo tekočino je močno poškodovala vhod v stanovanje in hodnik, dim pa se je valil tudi nadstropja višje. Šetinc je policistom takrat dejal, da naj bi šlo za politično motivirani obračun, saj je pred tem prejel več anonimnih pisem. Policisti so pozneje za napad obtožili Zlatka Krefta, člana Jelinčičeve nacionalne stranke, vendar je tedanja namestnica ljubljanskega javnega tožilca Barbara Brezigar oktobra 1993 zaradi pomanjkanja dokazov ovadbo zavrgla. Storilca še do danes niso našli.

Pogorel v Fužinah. Potem je prišlo zanj usodno leto 1992, ko se je moral proti svoji volji za dalj časa posloviti od visoke politike. Poleg tega je dr. Janez Drnovšek ukinil ministrstvo za informiranje, česar mu Šetinc ne bo nikoli odpustil. Predsednika vlade je pozneje okrivil, ker ni bil vnovič izvoljen na volitvah leta 1992. LDS ga je postavila za kandidata v ljubljanskih Fužinah, toda kljub temu je na volitvah pogorel. Čez dve leti pa so ga spravili tudi z mesta predsednika programskega sveta LDS. Leta 1994 ga je na tem položaju na blejskem združitvenem kongresu zamenjal dr. Dimitrij Rupel. Zaradi vsega tega Drnovška Šetinci niso mogli nikoli »prebavljati« in so ga krivili tudi za svoje neuspehe. Po mnenju političnih poznavalcev pa je Mile Šetinc bolj kot predsedniku svoje stranke Drnovšku podrejen Milanu Kučanu. Je eden od glavnih članov zsmsjevske frakcije v največji slovenski stranki.

Politični poligon v svetu RTV. Miletu Šetincu se je v nekaj letih podrl svet, saj je iz prve lige politikov padel v tretjo. Edina tolažba mu je ostala funkcija v svetu RTV Slovenija, kjer zastopa liberalno demokracijo. Je oče zakona o javni RTV in se rad pohvali, da je prek sveta na nacionalko pripeljal civilno družbo. »Ni važno, kakšna je, važno, da je naša,« pogosto neformalno zavrača kritike na njen račun. V svetu je bil največji zagovornik Vojka Stoparja in eden najbolj zaslužnih, da se je na mesto predsednika pred meseci povzpel Janez Kocijančič. Zanj je v svetu RTV dolgo časa vztrajno lobiral.

Pred leti je nasprotoval izvolitvi Janeza Čadeža za direktorja, prav tako je bil proti imenovanju Miše Molk za urednico razvedrilnega programa. Toda na koncu, kot pravijo njegovi dobri znanci, je vedno spremenil mnenje in se postavil na stran tistega, ki je bil izvoljen, čeprav ni bil »njegov«. Pravijo, da je zaradi preživetvenega nagona vedno na strani močnejših. Z Mišo Molk se je na primer po imenovanju takoj spoprijateljil, pa čeprav ji je v zakulisju dalj časa metal polena pod noge.

Parker iz Ovnovega sklada. V LDS danes prijateljuje le z redkimi. Z Miho Kovačem se menda ne razumeta najbolje, v ožji krog njegovih prijateljev pa sodijo Tone Anderlič, Zoran Thaler, Mojmir Ocvirk in Edvard Oven. S slednjim imata v zadnjem času še posebno pristne stike, saj mnogi v Šetinčevih rokah na sejah sveta RTV pogosto opazijo zlat peresnik parker z napisom republiškega stanovanjskega sklada. Danes, ko je Mile Šetinc v Drnovškovi LDS že popolnoma pogorel, dela v Studiu 3S, pri prijatelju Ivanu Sušniku, ki je prav tako eldeesovec. Toda tudi v Studiu3S večina zaposlenih ne ve, s čim si Šetinc služi kruh. Menda naj bi za oglaševalsko agencijo zbiral klientelo.

Sušnik pravi, da pri njih ni redno zaposlen, da zgolj pogodbeno sodeluje pri posameznih projektih. Po ločitvi živi sam, na ljubljanskih ulicah pa ga je mogoče videti s še ne desetletnim sinom. Na zadnjo slovesnost, ob 70-letnici RTV, je prišel sam, brez spremljevalke. Toda tudi po ločitvi Mile ne velja za samotarja, saj je skorajda redni udeleženec raznovrstnih slovesnih sprejemov. Na njih najraje zbija šale o Podobnikih, v prejšnjem mandatu pa se je pogosto v družbi norčeval iz Peterleta. Nekaterim je ostala še zlasti v spominu zgodba, ko naj bi Bavčar ob osamosvojitvi iz pisarne nagnal Peterleta.

Kako je Mile priskrbel frekvenco. Toda najmlajši Šetinc ni samo član sveta RTV, temveč tudi sveta za radiodifuzijo, ki med drugim podeljuje frekvence. Septembra jo je tako dobil, predvsem po Šetinčevi zaslugi, novi radio Antena 1, ki naj bi začel oddajati še pred koncem leta. Lastnik radia je njegov sedanji pogodbeni delodajalec Ivan Sušnik (ta ima v lasti tudi podjetje Pavliha, ki med drugim izdaja revijo Antena). Frekvenca je bila podeljena v dokaj nenavadnih okoliščinah, čeprav se je Mile iz glasovanja izločil. O dodelitvi so glasovali kar dvakrat, prvič predlog za dodelitev frekvence radiu Antena 1 ni bil izglasovan. Ker je manjkal zgolj en glas, se je na seji kmalu pojavil velik Šetinčev prijatelj Mojmir Ocvirk, lastnik oglaševalske agencije Imelda 8000, in podprl dodelitev frekvence. Za Ocvirka je znano, da na seje sveta ne hodi ravno pogosto, tokrat pa je očitno naredil izjemo in seveda veliko uslugo prijatelju Šetincu.

Med nekaterimi člani sveta je ob tem prišlo do velikega negodovanja, saj zakonodaja predpisuje, da član sveta za radiodifuzijo ne sme biti zaposlen v RTV organizaciji. Mile Šetinc je pozneje sicer dokazoval, da je pri Studiu 3S le pogodbeno zaposlen, toda v zakulisju je dalj časa lobiral za podelitev frekvence radiu Antena 1. Dr. Jure Zupan je pred glasovanjem opozoril na načelno vprašanje konflikta interesov, ki se lahko izraža kot neposreden vpliv na glasovanje ali pa v obliki lobiranja, in ocenil, da gre pred vem za moralno odgovornost oziroma ravnanje posameznika kot člana sveta za radiodifuzijo. Kljub podeljeni frekvenci radio še ne oddaja, ker še čaka na upravno dovoljenje.

Politični sovražniki ali nasprotniki? Svoj finančni položaj si Mile Šetinc krepi tudi z objavo komentarjev pri bratu Zlatku v Dnevniku. Kadar v njih piše o Janezu Janši, nikoli ne pozabi omeniti, da gre za njegovega nekdanjega stanovskega kolega, s katerim sta se pozneje politično razšla. V politiki pa za Šetince ni nasprotnikov, so le sovražniki. Janšo je v eni zadnjih kolumen, kot predlagatelja druge ustavne obtožbe proti dr. Janezu Drnovšku, obtožil sadizma. 

Toda Šetinc in Janša se nista razšla le na politični, ampak tudi na osebni ravni. Mile Janši ne bo nikoli odpustil, ker ga je ta v neki televizijski oddaji poimenoval Milenko.

O teh in še nekaterih drugih stvareh smo se z njim hoteli pred objavo dosjeja pogovoriti tudi mi, a nas je po telefonu nadrl, da se nima o čem pogovarjati in naj pišemo, kar hočemo, ter da naj še naprej preganjamo četnike. Nekoliko bolj prijazen je bil njegov starejši brat Zlatko, ki nam je poslal svojo biografijo, ni pa hotel pod nobenim pogojem dati naslova in telefonske številke svojega očeta Franca.

INFO

Franc Šetinc

Rojen: 1929 v Mihalovcu pri Dobovi

Umrl: 2016

Izobrazba: študij ob delu in diploma na visoki šoli za politične vede

Politične funkcije: se­kretar in predsednik komu­nistične mladine za krški in trboveljski okraj, zvezni po­slanec v skupščini SFRJ, član centralnega komiteja ZKS in ZKJ, vodja komisi­je za informiranje in propa­gando pri CK ZKS, predsednik repu­bliške konference SZDL

Zaposlitve: poslovodja kmečke za­druge, novinar lokalnega časopisa v Krškem, dopisnik Slovenskega poro­čevalca iz Trbovelj, predavatelj za tisk na visoki politični šoli, dopisnik Dela iz Novega mesta, odgovorni urednik Dela, novinar in urednik slovenske izdaje Ko­munista

Zlatko Šetinc

Rojen: leta 1950

Izobrazba: diplomirani psiholog, di­ploma iz klinične psihologije

Zaposlitve: Že med študijem novi­nar fotoreporter in urednik občinske­ga glasila. Javna tri­buna v Šiški, štiri teta Dnevnikov ho­norarni dopisnik, redaktor v central­ni redakciji, pomoč­nik urednika cen­tralne redakcije, le­ta '1980 imenovan za odgovornega urednika Nedelj­skega dnevnika, le­ta 1991 prevzame še mesto glavnega urednika tako Ne­deljskega kot Neodvisnega dnevnika.

Mile Šetinc

Rojen: 1956

Izobrazba: diplomant FSPN, diplo­miral pri dr. Ernestu Pet­riču iz palestinskega vprašanja

Zaposlitve: urednik Mladine, Sobotne pri­loge Dela, Republike, vodja urada za informi­ranje v prvi Drnovško­vi vladi, urednik pri En­ciklopediji Slovenije, po­godbeni sodelavec pod­jetja Pavliha

Politične funkcije: funkcionar v ZSMS, po­slanec v prvi večstran­karski skupščini, minister za informira­nje, predsednik programskega sveta LDS, član sveta RTV in sveta za radi­odifuzijo