nevihta, obala, izola Svet24.si

Na jadranski obali bo zavladala močna burja, ...

452803833_18075698440507522_5044648601770371521_n Svet24.si

Izjemen uspeh slovenskih dijakov na evropski ...

rt konj smokvica vela rogoznica Necenzurirano

Našli smo lastnika jahte, ki jo je potopil pijani...

situla nepremicnine bobo Reporter.si

Oče in sin: Iztoku Seljaku očitajo goljufanje ...

Jaka Bijol Ekipa24.si

Ooooo Jaka Bijol ... Morda bo tale napev grmel s ...

Slash Revija Stop

Slash - doživel nepopisno tragedijo

roglic Ekipa24.si

Roglič z zlomljenim vretencem, iz Nemčije pa ...

Kolumnisti

Ne depolitizacija, prevzem novinarstva! (KOMENTAR)

Deli na:
Ne depolitizacija, prevzem novinarstva! (KOMENTAR)

Ljerka Bizilj - Foto: Primož Lavre

Politiki očitno nimajo dovolj svojega dela, zdaj v svoj delokrog vedno bolj dodajajo še novinarstvo. Politične stranke in politiki – ne le da imajo svoje programe, oddaje, časopise, zdaj postajajo že voditelji oddaj, podkastov.

Boštjan Lajovic, novinar in voditelj na nacionalki in na POP TV, vodi vladne podkaste kot že dolgoletni uslužbenec vladnega urada za komuniciranje. Predsednica republike N. Pirc Musar je bila novinarka, no, bolj voditeljica, in zdaj poleg predsednikovanja vodi še kar svoje oddaje na spletu. Zakaj pa ne? Pa jih bo označila, kot se označujejo oglasi v drugih medijih?

Predlog zakona o medijih tovrstnih medijsko političnih hibridov – ne vključuje v pravila igre. A gre za izrazito oglaševanje oz. samooglaševanje politikov. Sprejemniki različnih medijskih vsebin sčasoma ne bodo več vedeli, kaj je novinarstvo in kaj politična propaganda. Čeprav moramo biti pošteni in priznati, da je že brez tega novinarstvo v krizi in pogosto igra vlogo političnega propagandista – levi ali desni strani.

Predlagani zakon o medijih, torej, še ne vključuje tovrstnih praks, je pa na nekoliko višji strokovni ravni, kot je sicer že sprejeti zakon o RTV, ki ni rešil skorajda nič, pustil pa je kar veliko odprtih vprašanj in tudi težav – predvsem novemu vodstvu. O nekaterih predlogih bo treba še korenito razmisliti in najbrž tudi kaj korigirati. Nova zakonodaja bo širše opredelila medije in vključila tudi umetno inteligenco, njeno vključevanje bi bilo treba javno označiti. Snovalci zakona z ministrstva za kulturo zatrjujejo, da hočejo krepiti avtonomijo, neodvisnost uredništev in medijsko pluralnost, hkrati pa povečati preglednost lastništva medijev.

Sprejemniki različnih medijskih vsebin sčasoma ne bodo več vedeli, kaj je novinarstvo in kaj politična propaganda.

Na t. i. politični desnici predlogu zakona očitajo, da hoče v imenu omejevanja sovražnega govora omejiti kritiko, svobodo govora. Ta nevarnost obstoja, a bilo bi nedopustno, da država ne poseže v zatiranje oz. »ukinjanje« sovražnega govora v medijih, tudi na spletu, forumih … Lahko da nekateri vidijo tanko mejo med kritiko in sovražnim govorom, a meja je in treba bo prepoznati, kam kaj sodi. Seveda je odgovornost tistih, ki o tem odločajo, velika.

Največ očitkov leti na določilo, da lahko medijski inšpektor izda ukrep, s katerim zahteva prepoved oz. umik sporne vsebine in da ministrstvo prevzema vlogo sodišča. Toda v predlaganem zakonu tudi piše, da mora inšpektor takoj, ko izda ukrep, o njem obvestiti upravno sodišče, ki lahko ukrep potrdi, spremeni ali zavrne. Za kršitelje so predvidene tudi globe, česar zdaj v bistvu ni. Seveda bo to področje t. i. sovražnega govora – karkoli bo v zakon vključeno – vseskozi predmet kritik in razprav.

Drugi očitek predlogu zakona je, da išče obvode, kako sofinancirati medije, ki so po meri oblasti. Katere oblasti? Zakonodaja mora biti dobra za »vsako« oblast oz. za javnost ne glede na to, kdo je na oblasti. Če oblast snuje zakonodajo, ki bo zanjo dobra, misli, da bo večno na oblasti; zasnovati mora zakonodajo, ki bo sprejemljiva tudi za vsakokratno opozicijo, če že »merimo« medijsko zakonodajo po politični primernosti.

O tem, kdo bo lahko dobil državna sredstva, bo odločal minister za kulturo – na predlog strokovne komisije, ki jo bo sam imenoval. Morda je to le preveč zaprt krog za presojanje delitve sredstev. Bi pa sredstva po zdajšnjem predlogu lahko dobil širši krog kot doslej – predvidene so subvencije za nova medijska podjetja, celo za tiskarne. In javnosti naj bi bili dostopni podatki, koliko sredstev bodo podjetja, občine namenili temu ali onemu mediju.

V koncentracijo lastništva za nazaj se snovalci nove zakonodaje ne vpletajo, naj bi pa bilo v prihodnje drugače in tudi – lastniki oz. izdajatelji naj bi bili javno navedeni. T. i. medijsko enoumje, ki ga lahko povzroči prevelika koncentracija medijev, morda lahko država »premaga« s subvencijami, s katerimi spodbuja npr. pluralizem in tiste vsebine, ki so v javnem interesu. Seveda pa ima lastnik številnih medijev v majhni državi lahko velik vpliv - tudi na politiko.

Prav potrebo po pluralnosti medijev snovalci zakona najbolj poudarjajo. Glede na dogajanje in izjave vladnih predstavnikov in samega premierja Goloba, ki govori o čiščenju janšistov v policiji, na RTV …, se takšno glasno zavzemanje za medijski pluralizem ne zdi prav iskreno in navaja k iskanju prikritih določil v predlogu zakona, ki bi omogočile večje podrejanje …  

Nad medijskim pluralizmom in tudi nad koncentracijo lastništva naj bi bedel po novem nacionalni svet za medije. Kompetentne člane naj bi na predlog vlade imenoval z večino glasov vseh poslancev državni zbor. Če bi bil svet sestavljen iz raznolikih medijskih strokovnjakov – bi lahko bil ena svetlejših točk novega medijskega zakona – če si seveda oblastna večina ne bi sestavila sveta povsem po svoji meri.

Foto: Primož Lavre - Ljerka Bizilj

Člen, ki zadeva oglaševanje državnih podjetij in občin v medijih – bo težko ostal v zdajšnji obliki. Vse državne ustanove, agencije, občine bi morale redno poročati o medijskih izdatkih, državna podjetja pa bi morala dobiti dovoljenje vlade za oglaševalske kampanje nad 50 tisoč evrov. Državni nadzor nad občinami? Najbrž ne bo šlo.

Morda bi lahko nadzirali državna podjetja, v katerih ima država večinsko lastništvo? Je pa jasno, zakaj je vlada vključila v predlog zakona ta člen, ki ga mnogi razlagajo kot poseg v avtonomijo občin, gospodarskih družb … V preteklosti in gotovo tudi v sedanjosti se je in se precej denarja pretaka iz podjetij prek medijev, agencij in politike …

Glede na to, v kakšno smer gredo mediji, kako se razširjajo informacije, med katerimi je vedno več lažnih in posredovanih s strani politike, je zakonodaja, ki ureja medije v svetu in tudi slovenski predlog zakona – že zastarel.