Seveda nihče ni pozabil poudariti tistega »never again« (nikoli več), ki ga marsikje izrekajo z nelagodjem, saj zagotovil, da so se Nemci dejansko spremenili, sami v sebi poboljšali, ni, niti jih nihče ne more dati. So se res spremenili? Res ne skrivajo več tistega germanskega občutka večvrednosti v sebi, zaradi katerega so v 20. stoletju razdejali Evropo? Rekel bi, da je po treh, štirih »pirih« vsak drugi Nemec potencialni agresor.

Na prvi pogled, vsaj če gledamo skozi politično prizmo in izobraževalni sistem, so se Nemci spravili k sebi. Politične stranke v najštevilnejši in gospodarsko najmočnejši evropski državi so pod budnim nadzorom ustavnega sodišča in posebnega urada za varstvo ustave. Zaradi tega ima radikalna Alternativa za Nemčijo (AfD) hude težave in teoretično ji grozi celo prepoved, kar bi bila prelomna odločitev najvišje nemške sodne instance in bi pomenila doslej nepredstavljiv poseg sodne v zakonodajno vejo oblasti. 

AfD je namreč druga najmočnejša stranka v nemškem parlamentu, zanjo je na zadnjih volitvah volil vsak peti Nemec, podpora pa ji še narašča, sploh v vzhodnih državah, v nekdanji Nemški demokratični republiki, kjer je leta 1945 po brezpogojni kapitulaciji nacistične Nemčije ostala Sovjetska zveza kot vrhovna oblast. Vzhodni Nemci so iz nacističnih uniform zgolj odstranili kljukaste križe in jih zamenjali z rdečimi zvezdami, potem pa marširali dalje. En totalitarizem je nadomestil drugega, ena ideologija drugo.

45 let je vzhodna Nemčija prenašala sovjetsko mentaliteto, ki je pustila trajne sledove. Podobno kot pri Vladimirju Putinu, ki je kot mladi kagebejevec služboval v vzhodnonemškem Dresdnu, je totalitarna ideologija izbrisala tiste vrednote, na katerih je zgrajena moderna povojna Evropa: demokracija, človekove pravice, vladavina prava, svoboda govora itd. 

Zaradi tega ni naključje, da skrajno desna Alternativa za Nemčijo uspeva v nekdanji Nemški demokratični republiki, tako kot ni naključje, da se zadnjih dvajset let, odkar se v Rusiji čuti svinčeno roko Vladimirja Vladimiroviča, odkrito propagira vse tisto, s čimer naj bi demokratična Evropa zaključila že leta 1945. Desničarski ekstremizem, simpatiziranje z nacizmom, šovinistična in nacionalistična literatura in predvsem indoktrinacija mladih so pod Putinom ruski vsakdan, nova normalnost.

Zaradi tega je svojevrsten cinizem, da ruski avtokrat, čigar vzornik je Stalin, ob 80-obletnici zmage nad fašizmom, kot v Moskvi radi imenujejo drugo svetovno vojno, ali tudi veliko domovinsko vojno, govori o neonacističnem režimu v Kijevu, degenerirani Evropi ali moralno izprijenem Zahodu, sam pa je spremenil svojo državo v tipično totalitarno državo, v kateri si ljudje ne upajo izražati svojega mnenja, v najslabšem primeru pa so le topovska hrana na ukrajinski fronti. Putinovo zmerjanje Evrope spomina na nacistično propagando proti Judom in kapitalizmu.

Počastitev 80-letnice konca II. svetovne vojne v Veliki Britaniji in na Zahodu je temeljila na hvaležnosti generaciji mladih fantov, ki so se v obdobju 1939–1945 borili proti Hitlerju in njegovim zaveznikom. Brez odvečne ideologije, simbolov ali gromovniških besed so se spomnili temačnega obdobja evropske zgodovine. Kmalu med nami ne bo več pričevalcev medvojnega dogajanja, zato bo vse odvisno od zgodovinske literature in izobraževalnega sistema. Kaj bodo mladi Evropejci vedeli o najstrašnejši vojni, o zavržnih ideologijah, ki so jo sprožile in o grozljivi naivnosti ljudskih množic, ki so že skoraj desetletje pred izbruhom spopadov korakale za karizmatičnim, a skrajno radikalnim firerjem?

Človeštvo ima neverjeten talent, da se iz zgodovine ničesar ne nauči. Ostaja edinole upanje, da bodo najmlajša generacija in tisti, ki prihajajo, vseeno pametnejši, modrejši in da se ne bodo pustili zapeljati populistom in demagogom z leve ali desne. Nemško ustavno sodišče, ki bi teoretično lahko prepovedalo AfD, je v preteklosti to brez pomislekov naredilo v primeru komunističnih strank, za katere so ugotovili, da pozivajo k nasilju in nasilni spremembi družbenega reda. Boj za oblast, ki je imanentni temelj vsake politike, je dovoljen le v okvirih zakonov in ustave, sicer je nezakonit.

Slovenci smo 80-letnico konca vojne bolj sramežljivo in bledo počastili. Da je domobranska stran vsaj tokrat modro tiho, ni presenetljivo. Pametno. Zgodovino pišejo zmagovalci in poraženci se morajo sprijazniti s tem, da kakšnih posebnih pravic, sploh pa spoštovanja ne bodo deležni. Naši poraženci se očitno tega zavedajo, njihova največja bolečina ostajajo nepokopani mrtvi, množična grobišča in kosti, ki čakajo na dostojen pokop. Mrtvi imajo sveto pravico, da so pokopani. Tega jim nihče ne more odrekati, še najmanj ateistični župan najlepšega mesta na svetu, ki ne razlikuje niti med nagrobno ploščo in spomenikom.

Bolj čudi mlahavost zmagovalcev, partizanov, ki so vedno govorili, da so bili del zavezniških naporov za osvoboditev Evrope. Ob tako pomembni obletnici bi pričakovali več veselja in poudarjanja slovenskega prispevka k osvoboditvi Evrope. Roko na srce, ta res ni bil velik, vendar smo vsaj organizirali odporniško gibanje, medtem ko ga marsikatera okupirana evropska država ni imela (zaradi različnih razlogov, tudi geografskih).

Naš problem je drugje: odpor je bil po letu 1943 izključno v rokah komunistične partije, ki je vojno izkoristila za revolucijo in obračun z notranjimi sovražniki. Zato je pri nas v letih 1941–1945 umrlo manj kot 1000 nemških okupatorjev, državljanska vojna pa je skupaj s povojnimi poboji terjala dvajsetkrat več žrtev. Konec državljanske vojne je na seji skupščine spomladi 1990 slovesno razglasil šele France Bučar. To je bilo pred 35 leti, ampak za nekatere to še premirje ni bilo. Njihov boj se nadaljuje, vojna v njihovih glavah še kar traja.