Nekateri, tudi nekdanji predsednik države pravijo, da je Rusija vojno v Ukrajini dobila. Drži?

Menim, da Rusija ni dobila vojne v Ukrajini. Cilj predsednika Putina je bil zasesti in si podrediti celotno Ukrajino, nastaviti vodstvo po njegovem okusu. Če bi v vojni zmagal, se danes ne bi pogovarjali o miru, ker bi Rusija že gospodovala po Ukrajini in imela vojsko na poljski meji. Cilji, ki si jih je zastavil predsednik Putin, torej niso popolnoma doseženi. Tudi po treh letih in sto tisočih mrtvih na obeh straneh Ruska federacije vojne ni dobila. Nekaj več kot tri četrtine Ukrajine je ostalo ukrajinske.

Ameriški predsednik Trump je v Ovalni pisarni opomnil predsednika Zelenskega, da nima primernih kart ...

Zato da se Ukrajina uspešno brani, potrebuje voljo naroda. In to ima. Da predsednik Zelenski ima te karte, je pokazal že v prvih treh dneh, ko je ustavil invazijo in odvrnil prvi napad. Teden dni po začetku agresije je bila ruska vojska neprimerno bližje Kijevu kot danes. Razumem, kaj želi v pogajanjih doseči predsednik Trump, uporablja zelo močan besednjak za dosego svojih ciljev, pri tem ne uporablja diplomatskega jezika.

Res pa je, da je Ukrajina odvisna od zahodne pomoči, le tako lahko vzdržuje položaj na fronti. Rusija je druga ali ali tretja vojaška sila, prešla je v vojno ekonomijo. Zato je najbrž predsednik Trump dal vedeti predsedniku Zelenskemu: saj veš, da bo brez naše in evropske pomoči vojna takoj končana. Brez obveščevalnih podatkov, brez satelitov, artilerije, itn. pa ima Zelenski v rokah res slabe karte.

Kakšen je položaj na bojišču?

Težak za Ukrajino. Rusija se je pričakovano opomogla, njena vojna ekonomija je začela delovati, proizvedejo že do deset tankov na mesec. Evropa je še deleč od tega. Kot kaže, imajo Rusija dovolj streliva, tudi letalnikov, zelo dobro so se prilagodili razmeram na bojišču. Na začetku invazije so doživeli številne poraze, ker so bili tako poveljniki kot vojaki nepripravljeni za takšno obliko bojevanja, bili so neizkušeni.

Nenazadnje za rusko stran – tako kot v prejšnjih vojnah – žrtve niso tako pomembne. Na tak način se na Zahodu ne bi mogli nikoli bojevati – razen če bi res šlo za obstoj države kot take. Rusija napreduje po metrih; torej ne govorimo o deset, kaj šele stotih osvojenih kilometrih v zamahih. V treh letih ji ni uspelo »osvoboditi« ozemlja, ki so ga formalno »priznali« za svojega – to pač ne more veljati za zmago.

Koliko časa lahko bi Ukrajina še vzdržala dolgo frontno linijo?

Zelo dolga je, 1200 kilometrov – od tu do Bruslja. Do Beograda, denimo, je približno 600 kilometrov. Če bodo promptno dobivali pomoč, vsa obljubljena sredstva oziroma tisto, kar potrebujejo za obrambo, lahko gotovo še vzdržijo kako leto ali dve. Ne izpostavljajo fantov, ki so v najbolj produktivnih letih, od 18 do 30, mobilizirajo malce starejše generacije. Obdržati voljo po zmagi je ključnega pomena, vendar vedno večji izziv za Ukrajince.

Primož Lavre

Negativno vpliva več faktorjev, kot so močan ruski pritisk na infrastrukturo, predvsem energetsko, kar posebej občuti prebivalstvo, kot tudi domnevna korupcija na ukrajinski strani. Nekateri vojaki so že vsa ta tri leta bolj ali manj na fronti, kar pa pri njih pušča posledice. Ne glede na to pa vendar branijo svojo domovino in svoje družine. Volja za to je še vedno velika. Verjamem, da lahko še nekaj časa zdržijo.

Pomagalo bi jim premirje, o čemer so se pogovarjali v Riadu z ZDA.

Želja vseh je sklenitev premirja in miru, predvsem pa trajnega miru. Da bi bil mir pravičen za Ukrajino, bi morala dobiti nazaj vsa zasedena ozemlja s strani Rusije, saj je bila priznana kot suverena država s strani Združenih narodov. Če se to ne zgodi, potem lahko vseeno pride do miru, vendar ne bo trajen, stabilen niti pravičen, kajti država agresorka Rusija, ki je napadla svojo sosedo, je s tem pridobila novo ozemlje.

Če to postane realnost v Evropi, potem stopamo v obdobje vladanja velikih sil 19. stoletja, kjer so se močne velike države med seboj dogovorile kako si bodo razdelile svet. Pri tem pa so v najslabši poziciji male države, ki nimajo velike ekonomske, diplomatske ali vojaške moči in so žrtev takega deljenja. Potem bi ne smeli biti presenečeni, če se v naslednjem desetletju kaj takega dogodi pri nas.

Ukrajina je že pristala na premirje in sedaj je na potezi Rusija, predsednik Putin je načeloma za, a postavlja nesprejemljive pogoje. Videli bomo, koliko je komu dejansko za mir. Kakšen mir bomo dobili, to bo tudi odgovor na vprašanje, ali vstopamo v obdobje vladavine prave ali čas, v katerem prevlada tisti, ki je močnejši.

Kako je ta vojna spremenila način oziroma koncept bojevanja? Še vedno se vojaki okopavajo.

Vojna v Ukrajini je spremenila sodobno vojskovanje z intenzivno uporabo brezpilotnih letalnikov za izvidnice, usmerjanje artilerije in napade, pri čemer so FPV- letalniki postali učinkovito in cenovno dostopno orožje. Elektronsko bojevanje in GPS-motenje imajo ključno vlogo pri zaščiti pred brezpilotnimi letalniki in preciznim orožjem. Kljub tehnološkemu napredku se je vrnilo jarkovno bojevanje, vendar s podporo satelitov, letalnikov in umetne inteligence.

Precizni raketni sistemi, kot so HIMARS, omogočajo uničujoče napade, protiartilerijska vojna pa temelji na hitrem lociranju in uničenju sovražnikovih položajev. Kibernetska vojna in informacijske operacije so postale ključne za vplivanje na javno mnenje in destabilizacijo nasprotnika. Pomorsko bojevanje se je prav tako razvilo, saj Ukrajina z letalniki in raketnimi napadi cilja na rusko črnomorsko floto. Skupaj te spremembe kažejo, da sodobno vojskovanje združuje tradicionalne taktike in napredno tehnologijo, kjer prilagodljivost in inovacije določajo izid spopadov.

Primož Lavre

So točni podatki, ki jih sporočata obe strani, da sklatita po 50 ali celo 100 brezpilotnih letalnikov?

Številke so še večje, saj jih Ukrajina uporabi na mesec okoli 200.000. Ne kot vojak, kot enota in kot vozilo nimaš praktično niti trenutka gotovosti, da te ne opazujejo in da te čez dve ali tri minute ne bodo zadeli. Če se premikaš po terenu, si lahko zelo hitro zasut z artilerijskim ognjem ali napaden z letalnikom, to pa bistveno spreminja način bojevanja. Premor si lahko privoščiš le pod zemljo. Ni se mogoče umakniti v gozd ali najti kako drugo primerno kritje. Taktično delovanja večjih enot je povsem spremenjeno. Spet se uveljavlja artilerija, napadi so globinski, ključni so obveščevalni podatki, dobljeni s sateliti.

Elon Musk se hvali, da bi ukrajinska fronta takoj razpadla, če bi ne bilo njegovega satelitskega interneta Starlink.

Starlink je ključnega pomena za ukrajinski uspeh na bojišču. To se je pokazalo v zadnjem tednu, ko do njega niso dostopali in so zato izgubili Kursk. Gre tako za obveščevalne podatke, slike kot za komunikacijo.

Ves čas spopadov poteka informacijska oziroma kibernetsko vojna. Kaj v njenem kontekstu pomeni umanjkanje podpore ZDA?

Brez kibernetske podpore ZDA bi bila Ukrajina veliko bolj ranljiva za ruske hekerske napade na kritično infrastrukturo, vojaške sisteme in komunikacijska omrežja, kar bi lahko povzročilo izpade elektrike, motnje v poveljevanju in oslabitev obrambnih zmogljivosti. Prav tako bi izgubila dostop do naprednih varnostnih orodij, obveščevalnih podatkov in strokovne pomoči, kar bi otežilo preprečevanje in odkrivanje kibernetskih groženj.

Poleg tega bi se zmanjšala njena sposobnost izvajanja lastnih kibernetskih operacij proti Rusiji, kar bi oslabilo njen položaj v informacijski vojni. Ukrajina bi morala samostojno razviti in financirati svoje kibernetske obrambne sisteme, kar bi bilo izjemno zahtevno glede na omejene vire in trajajočo vojno.

Poteka tudi bitka za interpretacijo vojne. Rusija se v zadnjem času v nasprotju z Ukrajino predstavlja kot mirovniška. Tudi predsednik Trump je krepil ta pogled in s tem razveseljeval tudi naše »mirovnike«.

Ko se Vladimir Putin odloči končati spopade, lahko napoči mir. Danes! Zelenski tega ne more, Evropa prav tako niti ZDA ali Kitajska. Verjamem, da to dobro ve tudi predsednik Trump in da bodo znali speljati pogajanja in pritisniti na obe strani. Vsi se želimo mir, a do tega ne more priti tako, da ne zagotavljamo več podpore Ukrajini. Te države v tem primeru ne bo več.

Če Zahod preneha podpirati Ukrajino z orožjem, se Putin ne bo ustavil, kajti, kot sem že omenil, prvotni cilj predsednika Putina je bilo zavzetje celotne Ukrajine in rušenje ukrajinske vlade, suverenosti in samostojnosti. Morebiti nekateri tudi tak scenarij vidijo kot sprejemljivo rešitev za mir. Jaz ne.

Za vsako državo so ključna štiri področja: ekonomija, politika oziroma diplomacija in informacijsko bojevanje. Na tem zadnjem področju je bila vsa leta Rusija superiorna. V knjigi Obaveštajno-bezbednostni sistem SSSR iz leta 1982 so jugoslovanske obveščevalne službe razglabljale, kako naj se odzovejo na tako močan vpliv sovjetske agenture na življenje v Jugoslaviji. Eden od avtorjev se čudi, kako je lahko Sovjetska zveza prikazana v (mednarodni) javnosti kot tista, ki ji je za mir, četudi je ena najbolj agresivnih držav na svetu – tako kot ZDA.

Primož Lavre

SZ je povzročila enako število vojn ali državnih prevratov kot Amerika. V Rusiji so zelo spretni v grajenju tega mirovniškega narativa; ne čudi, da je v našem prostoru tudi danes dobro sprejet. Po mojih podatkih za propagandno dejavnost potroši več kot milijardo evrov.

Putin bi Ukrajincem milostno dovolil članstvo v EU, ne dovoli pa jim v Nato. Jim to lahko prepreči?

Državljani Ukrajine imajo tako kot državljani drugih držav pravico sami odločati o tem, kakšno prihodnost si želijo, v kakšnem družbenem oziroma političnem sistemu bodo živeli v lastni državi, pa tudi o tem, s kom se bodo mednarodno povezovali. Če si torej želijo članstva in povezave z EU in Natom, jim tega tretja država ne sme preprečiti! Tudi mi leta 1991 nismo dovolili Američanom, da bi nam preprečili pot v našo samostojnost. 

Pred leti je ruski predsednik tesno sodeloval z Natom. Zakaj se je ta obetajoča zgodba tako krvavo končala?

Ko smo se na referendumu odločali o vstopu v EU in Nato, je domala povsem poenotena politika bila za sloganom Doma v Evropi – varni v Natu. Kar še vedno velja. V tistem času sta tako Ruska federacija kot Ukrajina z Natom sodelovali v t. i. Partnerstvu za mir. Ustanovljen je bil Svet Nato - Rusija. V mednarodnih vodah je veliko govora o tem, da predsednika Putina in Rusije niso spoštovali kot enakopravne oziroma partnerske države.

Verjetno je to doprineslo k obratu Rusije v mednarodnem prostoru proti Zahodu in zaostritvi odnosov. Vendar je treba upoštevati tudi to, da predsedniku Putinu demokracija znotraj države ni niti malo blizu, koncept odprte družbe je grožnja režimu, ki ga je vzpostavil. V Rusiji ni svobode govora, kar je diametralno nasprotno od vrednot Evropske unije. 

Je bil cilj Nata varnostno ogrožati Rusko federacijo?

Nikakor, zagotavljam vam, toliko stvari le poznam, bil sem zraven, da se NATO ni nikoli ukvarjal s kakršnimkoli poseganjem na ozemlje Ruske federacije. Pod obrambni dežnik Nata smo stopili, ker si nismo želeli vojne. Pri tem nismo posebej mislili na Rusijo. Baltske države so seveda imele v mislih prav njeno potencialno agresijo. Da pa bi v Natu preigravali načrt napada na Rusijo, tega, kot rečeno, ni bilo.

Tudi predsednik ZDA Obama je že leta 2008 govoril, da sta mir in stabilnost v Evropi zagotovljena, zato se umikajo iz Evrope; torej ni bil cilj se širiti ali vojaško ogrožati Rusijo. Rusija se obnaša, kot da Nato že desetletje kopiči orožje z namenom invazije na Rusijo! Če bi to bilo res, bi bile danes zaloge in zmogljivosti Evrope mnogo večje. Realnost je obratna, Rusija je do zob oborožena, Evropa pa se začenja oboroževati, da se bo branila v primeru potrebe. 

Evropa se potemtakem ne militarizira, kot smo lahko brali v osrednjem komentarju osrednjega slovenskega časnika?

Kot rečeno, v zadnjih desetletjih Evropa sploh ni uvidela, da obstaja možnost za vojno znotraj EU, zato je opustila gradnjo vojaških zmogljivosti. Že to dejstvo kaže na našo željo po miru. Z vsem, kar se dogaja v Ukrajini, spet prihajamo v obdobje hladne vojne, ko je oboroževanje med dvema poloma, Vzhodom in Zahodom preprečilo vojno.

Poglejmo Jugoslavijo, ki je bila neuvrščena in ni imela širitvenih pretenzij, a je kljub temu vlagala v oboroževanje in s tem druge odvračala, da nas napadejo. Cilj oboroževanja je bil preprečiti vojno! Danes vnovič živimo v razmerah, v katerih je grožnja vojne izredno velika. Na žalost vojno odvrača prav oboroževanje. Ne vidim sile, gibanja ali še tako velike želje, ki bi dosegla, da bi velike države odvrgle orožje in s tem dosegle mir na zemlji.

Slovenija je v zadnjih dneh od visokih predstavnikov ZDA prejela dvoje opozoril glede neizpolnjevanja zavez Natu. Je zdaj izgovorov konec?

Slovenska politika ne more javnosti prepričati, da potrebujemo svojo vojsko – zase. Vse prevečkrat se sklicuje na Bruselj in Nato, ker od nas zahtevata več denarja za obrambo. A kaj nam mar Nato! Mi potrebujemo dva odstotke BDP za Slovensko vojsko, le tako bomo zgradili takšno vojsko, da bomo lahko obranili naše interese in našo državo.

Primož Lavre

Država gradi vojsko zase, primarno za svojo varnost. Imamo srečo, da smo zavezniki z državami, ki imajo iste vrednote – mir, sožitje in skrb za svoje državljane. Kar zadeva slovensko članstvo v Natu, pa morda samo en nauk: eno palico je lahko zlomiti, 32 palic v snopu pa zelo težko.

Omenili ste sklicevanje na Bruselj. Mar s tem ne razkazujemo svoje majhnosti?

Brez potrebe. Slovenija je enakovredna članica, spoštujejo nas kot vojake, nismo nepomembni. Moramo biti odgovorni. Za državo smo se borili in dali življenja, zdaj pa je na nas odgovornost, da zanjo poskrbimo – tako ekonomsko kot varnostno. Obrambni resor je državotvorni resor vsake države.

Za to smo se odločili, si izborili našo samostojno državo in zato nam Nato nič ne govori in zahteva, ampak se samo po sebi pričakuje razvit obrambni sistem, zanj pa je treba nameniti okoli dva odstotka BDP – za plače pripadnikov, za operativno delovanje vojske, za nove nakupe tehnike ter za raziskave in razvoj. Kdor nima vzpostavljenih vojaških zmogljivosti (kot jih nima velika večina evropskih držav), potrebuje več kot dva odstotka BDP za obrambo. V tej smeri potekajo danes razprave.

Izid teh razprav je znan?

Bolj ali manj. Kot sem dejal, najboljši način za mir in odvračanje od vojne je ravno grajenje vojaških zmogljivosti v celi Evropi, pa naj se to sliši še tako protislovno. Če ne pride do tega, potem jaz ne podpišem, da vojne ne bo. Še enkrat: ta dva odstotka BDP za obrambo nista za Nato – sta za nas, za našo obrambo, NATO kot tak nima nobene enote, v katero bi mi investirali – vlagamo izključno v naš obrambni sistem.

Po letu 2010, ko je udarila finančna kriza, smo vojsko zdesetkali. Bolj ali manj je ves denar, namenjen obrambi, šel le še za plače. Če se vojaki ne usposabljajo, če ne delujejo, ne odhajajo na misije, jih vsaka vojna krepko preseneti. Prav zato je ruska vojska v dneh po invaziji na Ukrajino kolapsirala. Ni imela pravih izkušenj.

Da vojska deluje, mora imeti sredstva za primerne plače pripadnic in pripadnikov, za ustrezno opremo, oborožitev in bojno tehniko, za ustrezno vzdrževanje le-te, za redno posodabljanje, za izobraževanje in usposabljanje, za vaje … Za to sta potrebna najmanj dva odstotka. Tako piše v vseh učbenikih – vzhodnih in zahodnih.

Ali nista dva odstotka preveč za število vojakov v Sloveniji?

Ne. Če si ogledate današnjo strukturo vojske oziroma strukturo, ki se postavlja, je treba sešteti, koliko ljudi potrebujemo, katera sredstva potrebujemo za delovanje takšnega sistema. Dva odstotka sta absolutno tista, ki zagotavljata, da je vojska plačana, da ima sodobna sredstva, ki preverjeno delujejo: omogočata, da imamo tudi primerni razvojni delež, s katerim sledimo trendom razvoja naprednih tehnologij.

Naborništvo zavračate?

Trenutno o naborništvu ne razmišljamo. Vsakdo ima o tem svoje mnenje, tako kot smo vsi, ko gledamo metanje kladiva, trenerji metalcev kladiva, četudi tega orodja nihče od nas še videl ni od blizu. Če bi prešli v naborništvo – veljalo bi tako za fante kot za dekleta – bi se morali odločiti, da delamo to zato, ker se s tem krepi odpornost družbe. Razmišljati bi bilo treba o povsem drugih temah, kot smo jih poznali, takšnih, ki bi pritegnile mlade, jim ponudile dodano vrednost.

Primož Lavre

Vsekakor bi to ne bilo naborništvo, kakršnega smo poznali v prejšnji državi pa tudi v samostojni Sloveniji. Ogromno novih tem je: računalništvo, umetna inteligenca, sateliti, vesoljska tehnologija, brezpilotni letalniki, predvsem pa domovinska vzgoja in kaj nam pomeni domovina … vse, kar mladim odpira nova obzorja. Še kot načelnik generalštaba Slovenske vojske pa tudi zdaj kot predsednik Zveze slovenskih častnikov opažam, da je veliko staršev, še zlasti mater, ki bi pozdravili naborništvo, a kot rečeno, na drugih temeljih.

Nabornikov bi ne imeli za to, da da stražijo naše objekte. Poudarek je na novih znanjih, da bi tudi z njimi znali preživeti v družbi, v kriznih razmerah, kako zavarovati svojo družino, nenazadnje – ne glede na to, ali bo vojna ali ne.

Lansko jesen je potekala vaja kriznega upravljanja in odzivanja Odpornost 2024. Niste je kaj dosti komunicirali, v njej je aktivno sodeloval tudi politični vrh oziroma varovane osebe. Kot sem razumel, bo tudi iz izkušenj te vaje sprejet poseben akcijski načrt. Kaj bo vseboval?

Vajo bi morali izpeljati že kdaj prej, a smo živeli v prepričanju, da se nam nič ne more zgoditi. Smo ena redkih držav, ki je z njo preverila odpornost celotne družbe; pravkar smo vladi predali akcijski načrt za krepitev celotne družbe. V njem bo podrobno opredeljeno, kateri segmenti družbe se morajo okrepiti, kateri pa so dovolj dobri. Pokazalo se je, da je kar precej zakonodajnih okvirov, za katere smo mislili, da so že preživeti (nekateri še iz časov prejšnjega režima) in bi jih bilo treba nujno menjati, še povsem ustreznih.

Velikokrat je bilo rečeno, kako zastarel je zakon o obrambi in bi ga bilo treba temeljito prevetriti, a se je izkazalo, da ima zelo dobre nastavke za delovanje v okolju, ki ga lahko pričakujemo. Ko bo vlada akcijski načrt sprejela, bo tudi jasno komunicirano, kaj in do kdaj mora kdo postoriti, da bi bila naša družba bolj odporna. Vaja Odpornost 2024 je bila uspešna, vseobsegajoča, marsikomu je odprla oči tudi na drugih ministrstvu.

Odprla oči, zakaj?

Saj ste v medijih lahko zasledili prispevke o klavrnem stanju zaklonišč. Imeli smo postavljen res zgleden sistem, pa je razpadel. Iskati krivca nima smisla, treba je narediti popis, pogledati vsako (nekdanje) zaklonišče in ukrepati. Gre za odpornost celotne družbe od prehrane naprej, zagotavljanje energije, kdo je za kaj odgovoren. Marsikdo razmišlja, da če že pride do vojne, bo vse breme prevzela vojska. Seveda ni tako in tudi ne sme biti tako. Vojska prevzema le majhen segment odgovornosti za odpornost neke družbe.

V državi, ki je v vojni že tri leta, je žal seveda drugače, a ne povsem. Je članstvo v Natu edino učinkovito varnostno jamstvo za obstoj Ukrajine?

Ne. Varnostno jamstvo ji lahko ponudijo tudi posamezne članice Nata. Zato je tudi prišlo do srečanja voditeljev držav koalicije voljnih, ki bi nadzorovala izvajanje morebitnega mirovnega dogovora med Ukrajino in Rusijo. Američani dobro poznajo takšne koalicije, spomnimo se t. i. koalicije voljnih, ki jo je ZDA leta 2003 oblikovala in vdrla v Irak ter mimo mednarodnega prava uveljavila zakon močnejšega. 

Danes vidimo, kako je v tej državi. V nastajajoči koaliciji voljnih so se pogovarjali tudi o tem, kolikšen je lahko prispevek posameznih držav. Mir v Ukrajini z močnimi evropskimi obrambnimi silami bi pomenil, da zagotavljamo mir tudi tu v Evropi. A naj ponovim: predsednik Putin lahko že danes prekine vse vojaške aktivnosti.

Primož Lavre

Ukrajina je bila že večkrat prinesena naokoli. Bili so druga država po številu jedrskih konic, odpovedali so se jim v zameno za celovitost in varnost države. Vendar se to ni zgodilo. Za vse nas je pomembno, da dosežemo pravičen in trajen mir. Jasno, pravičnost si vsakdo razlaga po svoje, za nekatere bo pravičen mir napočil le v primeru, če se Rusija vrne na svoje mednarodno priznane meje pred letom 2014. Realisti pravijo, da se ne bo umaknila, pesimisti pa napovedujejo, da bo Rusija zahtevala vsaj pol Ukrajine.

Za nas kot malo državo je zelo pomembno, kakšen bo ta mir, ali bo temeljil na mednarodnem pravu. Danes uveljaviti »zakon« močnejšega na račun mednarodnega prava pomeni, da se lahko začnemo spraševati, kdo je v zgodovini že gospodoval na našem ozemlju. Po tej logiki močnejšega, v vsej brutalnosti jo gledamo v Ukrajini, ima »pravico« vzeti oziroma povrniti tudi kak naš del ozemlja. Tako kot so počeli kolonizatorji in zavojevalci. Kdo pa smo mi, da rečemo ne predsedniku Trumpu, predsedniku Putinu ali predsedniku Jinpingu, če nam kateri od njih morda celo kar urbi et orbi napove, da naša slovenska zemlja ni več naša. In še prida: vam kaj ni jasno!?

Lahko tudi: »Nimate kart v rokah!«

Da imaš v rokah karte, potrebujemo odporno, močno družbo, postavljeno obrambo – predvsem zaradi sebe, za primer, če nekdo zahteva del Slovenije pod pretvezo zaščite svoje manjšine na našem ozemlju.

Bi bili pripravljeni voditi kontingent slovenskih vojakov v Ukrajini? Vodili ste 15. slovenski kontingent v Afganistanu (ISAF).

Prav tako sem poveljeval petnajstemu kontingentu na Kosovu (KFOR). Seveda bi peljal tudi kontingent naših vojakov znotraj mirovnih sil v primeru zagotavljanja miru v Ukrajini – če bi bil izbran, seveda. Vsi upamo, vojaki še najbolj, da se bo trpljenju Ukrajincev in Rusov kmalu naredilo konec.

Na predsedniku Trumpu je veliko breme. Morda do miru, ki bi bil kolikor toliko sprejemljiv za vse, vendarle ni tako daleč?

Vsi upamo, da bo predsedniku Trumpu uspelo postaviti temelje za mir in da se s tem zaustavi žrtve na obeh straneh. Predsednik Trump uporablja vzvode ameriške moči, da obe strani pripravi na potrebne kompromise. To počne a na nekonvencionalen način za ameriškega predsednika. Mogoče je na obzorju premirje, trajen mir pa bo Amerika zelo težko dosegla samo kot posrednik med Ukrajino in Rusijom brez EU, Kitajske in druge  mednarodne skupnosti.