Omerzovo raziskovanje je – kot rečeno – prikaz žalostne preteklosti, po drugi strani pa razkriva nekatera pomembna protislovja slovenske politike.
Češkemu Havlu ali poljskemu Wałęsi podobnega slovenskega oporečnika Jožeta Pučnika je na predsedniških volitvah 1990 porazil predsednik slovenske komunistične partije Kučan, ki je nato v prvem delu svoje kariere podpiral politiko Pučnikove koalicije Demos, ki je sicer zmagala v parlamentu.
Klasični pisatelji so se največkrat ukvarjali z zmagovitimi junaki, s kralji in polbogovi (kot je npr. Odisej), s katerimi so se njihovi podložniki in poznejši bralci lahko poistovetili; meščanske avtorje pa so večinoma zanimali problematični posamezniki, ki so se bojevali in padali v spopadu z vladajočo miselnostjo.
V novejših časih so se pisatelji ukvarjali s pozitivnimi in negativnimi junaki, ki so jih spremljali različni svetovalci, pomočniki, verniki, občudovalci … Lev Tolstoj je v veleromanu Vojna in mir opisoval ene in druge.
Slovenski junaki so nekaj posebnega. Omerzov najnovejši junak (Kučan) je bil sicer vladar, vendar je bil tudi prilagodljivec, politični partner koalicije in posameznih strank, ki jih je večino svojega življenja doživljal kot opozicijo.
Zanimiv dodatek k razumevanju slovenskega protislovnega značaja je prispeval aktualni predsednik vlade Golob. Devetega maja 2024 je v govoru na proslavi 20. obletnice članstva Slovenije v EU – v okviru osebnih spominov na življenje ob slovensko-italijanski meji – kot značilno slovensko zgodbo označil Levstikovo zgodbo o Martinu Krpanu. Slovenci, je rekel, smo bili od nekdaj »švercarji«. Z drugimi besedami: podložniki s figo v žepu. Z maršalsko palico v nahrbtniku?
CELOTEN RUPLOV TEKST LAHKO PREBERETE V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
