Spet se bo zgodil baby boom v marsovski Sloveniji. Največji val rojstev se bo začel aprila 2011. Pričakovanje je veliko. Preračunal sem si, da je v tej deželi dovolj kisika za vse, ki se bodo letos v mesecu juliju imeli zelo zelo radi.
Podalpska klima za naraščaj sicer najbolj godi Romom in »izbrisanim«, samo njihove ženske so še pripravljene zaradi socialnega sistema z veseljem brezpogojno rojevati in obdržati svoje otroke za vsako ceno. S cmokom v grlu se pa tudi domorodci v teh vročih poletnih dneh množično odrekajo vsem kontracepcijskim sredstvom v odnosih s svojimi ženskami, vendar so žal v ozadju komercialni razlogi. Svoje nezaželene otroke, ki so tako ali tako samo strošek in breme pogoltne države, bodo potem, ko jih bodo njihove Klotilde donosile, preprosto kot suvenir ponudili najbolj trpečim osebam v deželi, ki imajo istospolna nagnjenja. S tem se bo končno polegel prah, ki se dviguje za dobrimi paradno ponosnimi konji. Končno bo lahko Nobelovo nagrado za mir prejela tudi kakšna Slovenka, ki bo pripravljena pomagati dvema atijema, ki se močno ljubita, da bosta po devetih mesecih njene nosečnosti prejela največji in najdragocenejši dar narave, ki mu rečemo otrok. Vsi trije bodo za devetimi gorami in devetimi vodami srečno živeli do konca svojih dni.
Te pravljice iz Absurdistana ne razumem. Jaz živim svojo resnično zgodbo: ko sem se nekoč zaljubil v Rahelo, si nihče ni postavljal takšnih absurdnih vprašanj in izzivov. Takrat še nisem vedel, da bo moj bodoči tast, zvit kot lisjak, preizkušal mojo vztrajnost in trpežnost. Sedem let sem mu zastonj služil za roko njegove najmlajše, potem pa mi je na poročno noč podtaknil starejšo hčer za ženo. Ne verjamem, da bi se danes še našla kakšna dama, ki bi bila sposobna čakati sedem polnih let na ženina. Hkrati tudi ni junaka, ki bi sedem let živel za prvo poročno noč. Čudno, da me ni kap, ko sem po poroki, omamljen od alkoholnih hlapov, šele drugo jutro spoznal, kdo pravzaprav leži poleg mene. Še enkrat toliko časa bom moral garati za svojo ljubljeno Rahelo. Spoznal sem, da me ta ženska mora imeti resnično rada, saj je pripravljena name čakati celih 14 let.
Matere svojih otrok pač ne menjavaš kot spodnje perilo. Zakaj jaz gorim samo za eno, je razlog v enkratni in nezamenljivi osebnosti moje drage Rahele. V njej se prepletata milina in lepota. Prevzet nad njeno postavo sem se prvi trenutek zagledal v njene sinje oči. Njeno elegantno dolgo krilo mi je takrat zbudilo spoštovanje do njene ženskosti, njena sramežljivost se je ujemala z mojimi pričakovanji, ko so prameni njenih las govorili o notranji spodobnosti in urejenosti. Njeno drugo ime naj ostane sveto in še za trenutek skrivnost.
Bolj izpostavljena je njena starejša sestra, Lea po imenu, ki jo poznam na račun svojega tasta iz tiste prve noči. Njen oče je poskrbel za njeno medijsko prepoznavnost. S svojim vplivom ji je omogočil dostop do vseh televizijskih hiš, njen glas odmeva po valovih radijskih postaj, rumeni tisk jo obožuje, dnevni časopisi ne morejo brez njene poceni modrosti. Name pa ni napravila prevelikega vtisa, ob njej sem ostal hladen kot »špricer«. Moje nezanimanje zanjo izvira iz njenega drugega imena, SLAVA. Med njene otroke štejemo večino politikov, mnoge odvetnike, nekatere zdravnike, 580 novinarjev, ne malo duhovnikov in učiteljev bi si želelo napiti njenega materinega mleka. Te svoje otroke je Lea vzgojila po logiki DAJ DAM. Obnašajo se kot višja kasta oziroma prvokategorniki, ki si lahko privoščijo nekoliko več kot vsi drugi. Ker jabolko ne pade daleč od drevesa, upam, da bodo ti njeni sinovi in hčere prišli nekoč k pameti. Težko mi je, ker je tako očitna njihova najbolj šibka točka: postajajo prodane duše, brez občutka za sočloveka in polni samih sebe, utapljajoč se v laži in dvoličnosti, preračunljivosti, ki se pogosto hrani z drogo in alkoholom. Zapisali so se dvojni morali, ki jo izražajo v prevarah, svingerstvu, sodomiji in celo pedofiliji. Sposobni so te utopiti v žlici vode ali pa prodati za golobčka. Vredni so pomilovanja. Pozabljajo, da je slava tega sveta minljiva. Crkovina, ki za njimi ostaja, smrdi kot tisti zlorabljeni pes, ki so ga februarja policisti nakrmili z naboji. Zadnji izum trgovcev z dušami je posiljevanje z novo obliko »bratstva in enotnosti« balkancev, ki bo v Ljubljani v Stožicah kmalu rojena. V tej zmedi časa izgubljeni sinovi mojega naroda še kar naprej masturbirajo z rdečo zvezdo, ki je zadnji spomin na izgon iz raja na zemlji.
Temu primitivizmu se lahko zoperstavijo le delavski emigranti, posebno kosovski Albanci. Moje globoko spoštovanje do albanskih delavcev v Sloveniji izhaja iz dejstva, da so bili v nekdanji Jugoslaviji edina nacija, ki je bila uradno drugorazredna, in so to drugorazrednost premagali ne z orožjem, ampak s kulturo življenja. Pri njih ženske nimajo maternice za lepotni okras svoje notranjosti. Pri njih je mama nekaj svetega, je življenje, in oče je kri, ki je pogoj za življenje. Tem tujim delavcem je izpod časti, da bi jim država Slovenija živela njihove otroke preko socialnih služb, zato ob delu prenašajo vročino dneva. Oni so bili dobesedno zidarji in graditelji nekoč Jugoslavije, danes samostojne Slovenije, naše skupne domovine, ki jo vrli voditelji naroda zapravljajo in podirajo z vsakim dnem svojega obstoja. Jugoslovanski Albanci so edini, ki jim Tito ni nikoli sedel na dušo in jih v svojem predolgem življenju ni mogel prepričati, da je dober človek. Tito bi bil popoln diktator, če bi ne imel Kosova, ki ga ni nikoli spravil na kolena na takšen način, kot to delajo Kitajci v Tibetu. Očitno je nekdo potreboval recept za kitajski čaj, da ga na letošnji dan državnosti ni bilo v domovini. Voda pa vre za prištinski čaj, ki ga bodo v naši metropoli lahko pili za lažjo prebavo.
Zdaj grem na delo. Prišel pa bo čas, ko bom počival ob svoji Raheli, ki ima drugo ime, Domovina. Njena zvestoba me prepričuje, da bom dobil njeno roko za nagrado na koncu ponovnega sedemletnega služenja neizprosnemu tastu. V poročni noči bom Raheli zaupal, kdo mi je dajal moč, da se nisem nikoli naveličal osvajati njenega srca. Povedal ji bom za obljubo, ki sem jo prejel v sanjah, ko sem videl božje angele hoditi po lestvi gor in dol, od zemlje do neba. Nebo bo podarilo Rešitelja, ki bo sicer usmiljen, še bolj pa pravičen.
{jomcomment_lock}