Dežman: Je zgodovinar Jože Pirjevec kolegu Božu Repetu podtaknil fašistično geslo?

Objavljamo Dežmanovo pismo:

Pirjevčeve partizanske jetike, škrbine in golše!

Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec je leta 2012 v Mariboru izjavil: »Jaz sedaj zbiram gradivo za knjigo o partizanih.  In berem poročila enega  ameriškega agenta, ki je bil tukaj pri nas, Vučinič. ki je bil v Sloveniji dolgo časa in opisuje razmere in slovenske partizane.

Pove marsikaj lepega. Takšnega čudovitega stavkam kakršen je pri njem, še nikoli nisem prebral:

Ti ljudje gredo v boj s puško in s knjigo. Lepšega, kar se tiče naših partizanih ni mogel povedati.

Ampak je tudi povedal, kakšni so ti partizani. Kako so vsi jetični, imajo vsi najrazličnejše bolezni, vsi tele pokvarjene zobe, pomagajte mi, kako se reče tem zobem – karies, in šibki in golše. Opazil je, kako imajo naši ljudje, kmetje, vsi so imeli golše. Razumete.

To so bile človeške razmere, ki si jih je težko predstavljati. To patriarhalno družbo je bilo treba razbiti.

 V tem smislu ne morem obsojati revolucije, čeprav prinaša tudi gorje.«

Gornji citat naprej pove, kdo je prof. dr. Božu Repetu naročil naslov S puško in knjigo. Toda če smo Repetu postavili vprašanje (odgovora nanj seveda ni bilo), ali ne ve, da je fašistično geslo libro e moschetto--fascisto perfetto, potem to vprašanje še bolj velja za Pirjevca? V Partizanih se skuša izviti iz zadrege in zapiše, da Wuchinich »verjetno ni vedel, da je bilo to geslo iz Musolinijevega besedišča, ki pa ga v Sloveniji niso uporabljali v propagandne namene.« Aha, Pirjevec je torej vedel o  totalitarni indoktrinaciji, ki jo pomeni geslo s puško in knjigo, pa ga je vseeno podtaknil Repetu, tovarišu v boju?  

Georg Wuchinich  nastopa tudi v Pirjevčevih Partizanih. Pirjevec tokrat nekoliko spremeni diagnozo partizanov: »Zaradi slabe prehrane in pomanjkanja vitaminov so imeli skoraj vsi slabe zobe, številno golšo, trpeli so za revmatizmom, artritisom in bili močno prehlajeni.« Doda pa pomožačenje partizank: »Najbolj so trpele ženske, ki so se jim pridružile v boju, saj so izgubile menstruacijo in dobile moške poteze.«

Sprašujemo se, ali so bili partizani škrbasti še iz gnile kraljevine ali zaradi partizanstva, ali so bili jetični ali prehlajeni? Katere moške poteze so dobile ženske: ali so začele basirati ali so se morale briti?

Kaj pa je dejansko bilo z jetičnimi, škrbastimi in golšavimi partizani in pomožačenimi partizankami? Kot urednik knjige Vojne fotografije: 1941–1945: partizanske enote sem se s fotografskimi upodobitvami partizanov kar precej ukvarjal.  Na tisočih fotografijah ni videti, da bi bila slovenska partizanska vojska jetična, škrbasta in golšava. Tudi njeno stalinistično vodstvo ne kaže posebnih znakov tovrstnega razkroja. Partizanke niso videti niti pretirano robate niti kosmate.

Seveda pa posledice partizanskega trpljenja, travm, ran, invalidnosti segajo v današnji čas. Toda Pirjevca ne zanimajo kaj dosti. Odtujenost od partizanske resničnosti kaže, da Pirjevec živi na domišljijsko napihnjenem neznanem letečem predmetu, kjer se mu prikazuje nujnost revolucije, mirno pa spregleda, da v zgodovinski resničnosti med jetičnostjo, škrbavostjo in golšavostjo ter slovenskimi partizani ni videti posebne zveze.

Odrešenjska misel Pirjevčeva pa namiguje, da je s partizani prišla zlata doba (večkrat pove, da gre po stalinistične fazi titoizma za socializem s človeškim obrazom), saj je bil stari jetični, škrbasti in golšavi svet degenerirane kraljeve Jugoslavije z zmago jugoslovanskega stalinizma zrel za uničenje, s patriarhatom vred.

Toda bolezni, ki so jih stopnjevale prav posledice titoističnega terorja, razrednega boja, boja proti veram in cerkvam, nacionalizacije, kolektivizacije in drugih oblik titoistične državljanske vojne proti prebivalcem Jugoslavije, niso bile v Titovini nič manj pereče kot v kraljevini.

Še vedno so bile prisotne velike zdravstvene travme, ki jih titoizem ni znal obvladati.

Po zemljevidu umrljivosti dojenčkov jasno ločimo demokratični svet od komunističnega bloka. Razen Slovenije, Češkoslovaške in Nemške demokratične republike so stopnje umrljivosti dojenčkov v komunističnem bloku veliko višje kot v demokratičnem svetu.

Če bi Pirjevec poznal Sociologijo bede in pavperizacije Miroslava Radovanovića,  bi zaznal, da je bila v  dolgi zgodovini lakot na Balkanu po 1950, torej v času najbolj agresivne kolektivizacije kmetstva. Govorili so o letu lačnih podgan (godina gladnih pacova). Takrat je eksplodirala obolevnost za pljučno tuberkulozo,  umrljivost dojenčkov je  bila posebno visoka, kasneje na naborih so bili mnogi preživeli moški iz te generacije nesposobni za služenje vojaškega roka.

Kmetu se zlepa ni godilo tako slabo kot v prvih letih Titovine. Preganjanje, ropanje, kolektivizacija so pustili sledove.  V vseh jugoslovanskih republikah so bili kmečki otroci  od vrstnikov nekaj centimetrov nižji, nekaj kilogramov lažji, z manjšim obsegom prsnega koša,   zaostajali so v razvoju za dve do tri leta. Pa tudi sicer si mnogi Jugoslovani niso mogli zagotoviti niti prehranskega minimuma. Leta 1966 si ga v Sloveniji ni moglo zagotoviti 27 odstotkov vseh gospodinjstev.

Radanović opozarja tudi na kritično revščino delavstva. Poseben pokazatelj delavske mizerije je bilo dejstvo, o katerem so govorili v zvezni skupščini leta 1975. Takrat je bila skoraj polovica vseh upokojitev invalidskih, tudi mnogi starostno upokojeni niso delali niti 30 let, po čemer se je »Jugoslavija spet v negativnem smislu ločevala od drugih evropskih držav.«

In še in še bi lahko naštevali, kako so  pod propagandno podobo socializma s človeškim obrazom, na katerega tako prisega Pirjevec, mnogi prebivalci Titovine živeli v  bedi, revščini. Taki, ki ni prav nič zaostajala za ono v kraljevi Jugoslaviji.  

Prav tako Pirjevec ne primerja jugoslovanske komunistične izkušnje  z drugimi komunističnimi revolucijami, kjer je zgodba podobna: komunisti znajo razgrajati in razdirati, vodenje držav v miru jim pa ne gre v rok.

Toda tovrstnega razmisleka v Pirjevčevem domišljijskem balončku ni mogoče zaznati. Akademski slonokoščeni stolp ponosno stoji in molči!

Dr. Jože Dežman

Naslednji teden pa o Pirjevčevi kolaborantski  matematiki.