A Perše je vedel, v kaj se spušča, navsezadnje gre za veterana Ursiksa in do nedavnega šefa ljubljanskega zapora, razvpite Povšetove. Te sicer kmalu ne bo več, kajti letos bo vrata odprl novi zapor v ljubljanskih Dobrunjah. Perše je v intervjuju spregovoril o kadrovski podhranjenosti svoje uprave, o zapornikih, ki govorijo kar 62 različnih jezikov, o pobegih iz zaporov in o prihodnosti zaporskega sistema z odprtjem Dobrunj.

Koliko je v slovenskih zaporih in v priporu trenutno tihotapcev ljudi in kolikšen delež celotne zaporniške populacije so?

Natančno 38 odstotkov pomenijo zdaj tisti, ki so obsojeni ali pa čakajo na sojenje po 308. členu kazenskega zakonika. To se pravi tisti, ki so storili kaznivo dejanje, povezano z ilegalnim prehodom meje – večina teh je tujcev. Sicer pa je več kot polovica zapornikov oziroma pripornikov v slovenskih zaporih tujcev.

Kdaj se je tako zelo povečalo število tujcev v slovenskih zaporih?

Največji porast je bil konec leta 2023, največje število tujcev v naših zaporih pa smo imeli sredi aprila 2024, ko smo imeli skupno 1800 zaprtih oseb. Sicer že od leta 2019 postopoma narašča število zaprtih oseb, predvsem tujcev, vendar največji porast je bil od septembra in oktobra 2023 pa do aprila 2024. Dejstvo je, da so se takrat odprle meje po kovidu, schengen pa se je prestavil nižje od nas. Težko je sicer natančno opredeliti razloge, ker mi pač dobimo te pripornike, ko so že šli skozi policijski postopek.

Kje pa je največ priprtih tujcev? V Ljubljani?

Da, v Ljubljani so že v krepki večini, lahko rečem, da je tam kar 85 odstotkov priprtih tujcev.

Primož Lavre

Pričakujete, da se bo ta trend kaj obrnil, da se bo začelo zmanjševati število priprtih in zaprtih oseb?

Pri pripornikih zadnji mesec opažamo manjši prihod, vendar se pa dviguje populacija obsojencev, kar je tudi logično. Imamo pa tudi vse več primerov nadomestnega zapora.

Zaradi povečanega števila zapornikov iz tujine naj bi se poslabšala varnostna situacija v slovenskih zaporih, so se v medijih pritoževali tako zaporniki kot pravosodni policisti. Najočitnejša rešitev je zaposlovanje dodatnih pravosodnih policistov, a njihovo število se bolj manjša kot veča.

Absolutno. Tudi sam že zadnji dve leti opozarjam na ta trend odhodov, deloma v pokoj, deloma pa nekateri sodelavci iščejo priložnosti drugje, kjer ugotavljajo, bodo imeli boljše delovne razmere. To vpliva tudi na varnost zavoda, predvsem zato, ker imamo veliko število tujcev iz več kot 60 držav, komunikacija z njimi je otežena, sodelavci s številnimi zaprtimi osebami zelo težko komunicirajo, in ker ni razumevanja, je to lahko nevarno. Dejstvo je tudi to, da število zaprtih oseb v primerjavi s številom zaposlenih presega minimalne normative, vendar je z navodili, ki jih vodje oddelkov za varnost na dnevni ravni podajajo svojim zaposlenim, zmanjšana možnost izrednih dogodkov.

Kako vam gre iskanje nove delovne sile?

Zadnja leta opažamo, da ni več dovolj prijav za delovno mesto pravosodnega policista. Za to je več dejavnikov, sam sem mnenja, da so največji problem delovne razmere. Ko gre za delovni čas, bi predvsem mladi radi delali od ponedeljka do petka, vikende pa imeli proste. A naše delo poteka 24 ur na dan, sedem dni v tednu, in težko se je prilagajati željam posameznikov po prostih vikendih. Gotovo je del problema tudi plača. Novosprejeti zakon sicer zagotavlja minimalno plačo, ampak tu je potrebno poudariti, da osnovna plača ni vse, kar posameznik dobi, ampak lahko pravosodni policist dobi še 14 različnih dodatkov, potem je tu še nadomestilo za prevoz na delo, regres in vse, kar sicer pripada javnim uslužbencem. 

Ena od najbolj pomembnih ugodnosti pa je tako imenovani ODPZ, to je obvezno dopolnilno pokojninsko zavarovanje, ki ga sodelavec po odhodu v pokoj lahko po etapah dobiva kot izplačilo rente. Treba je poudarjati, da je to dejansko dolgoročna služba, vsak začetek je težak, ampak če smo vztrajni, če znamo slediti navodilom nadrejenih in opravljati svoje delo po najboljši moči in tudi s srcem, sem mnenja, da lahko vsak zaposleni kaj kmalu pride do večjih dodatkov, s katerimi se poveča plača.

Vlada je na proteste in opozorila pravosodnih policistov odgovorila z dodatkom za delo s tujci, ki pa ga ne dobijo vsi policisti.

Ta dodatek je bil dosežen že prej, ne kot odgovor na proteste. Dobivajo ga zaposleni, ki neposredno delajo z zaprtimi tujci, če so ti večino časa nastanjeni tam. Zato smo se temu morali prilagoditi, zato pravosodni policisti ter drugi zaposleni, ki delujejo na odprtih oddelkih zavodov, pa v prevzgojnem domu Radeče in na referatih za varovanje sodnih stavb in sodišč, tega ne prejemajo.

Po novem plačnem sistemu so nekateri pravosodni policisti v januarju dobili manjše plače kot pa v decembru.

V preteklosti je posebni vladni projekt prinesel bruto znesek 200 evrov za pravosodne policiste in pa 150 evrov za druge delavce, ki delajo z zaprtimi. Takrat so to dobivali vsi, tudi zaposleni na odprtih oddelkih in v Radečah. Ta dodatek za tujce pa je 10 odstotkov na osnovo plače. Po analizi plač je bilo ugotovljeno, da 81 odstotkov zaposlenih po prehodu v novi plačni sistem dobiva večji znesek kot prej drugi prejemajo manjšega, to drži, med temi zaposleni so denimo inštruktorji, ki so tudi s tem dodatkom res najmanj pridobili. So pa tudi drugi individualni razlogi za manjše plače, kot denimo bolniška odsotnost in podobno.

Neizogibno so nižje plače nekaj, kar demotivira zaposlene.

Lahko rečemo, da gre za demotivacijo, ampak mislim, da smo v dani situaciji iztržili tisti maksimum, ki smo ga lahko. Tudi z določenimi notranjimi resursi poskrbimo za uravnoteženje, da so tisti zaposleni, ki se jim je z ukinitvijo vladnega projekta znižala plača, še naprej praktično na istem znesku. Ne smemo pozabiti tudi, da je v januarju prišla prva tranša novega plačnega sistema, ki je že v načelu bruto znesek plače dvignila za 100 evrov, tako da se to nekako uravnava, nato pa bo letos v oktobru še druga tranša, ki prinaša dodaten denar.

Ob protestih pravosodnih policistov pred zapori v februarju mi je v oči padlo, da gre večinoma za starejše moške, recimo v srednjih letih. Mladih med njimi skorajda ni bilo.

Naš sistem se že kar precej let sooča s to kadrovsko problematiko. Da ne bom govoril čisto na pamet, povprečna starost zaposlenih je več kot 47 let. Mi se tega zavedamo, na vsak način želimo nagovoriti tudi mlajši del populacije, ker je vsako leto težje obvladovati večje skupine ljudi v zaporih. Ob teh zadnjih protestih se mi zdi pomembno poudariti, da ne smemo prezreti tudi pozitivnih vidikov v našem sistemu. Tako da bi tu morda apeliral na vse naše zaposlene in tudi sindikalne predstavnike, da je potrebno delati pozitivno promocijo, ker če bomo ves čas govorili, kako je vse slabo, ne bomo dobili nobenega novega zaposlenega. 

Jaz se ne skrivam, povem tako, kot je: mi smo v stiski, smo v krizi, iz katere se bomo morali nekako potegniti, ampak če ne bomo stopili skupaj, če ne bomo spodbujali ljudi in jim predstavljali sistem in poklic tudi s pozitivne plati, bomo samo še bolj globoko zabredli. Dejstvo je, da je v naši državi ugled uniformiranih poklicev, izjema so gasilci, na nizki ravni oziroma je zaupanje v uniformirance nižje, kot bi si želeli. Država se bo enkrat morala vprašati, v katero smer bomo šli. Temu primerno bo treba urediti sisteme in tudi statuse zaposlenih uniformirancev, pa ne govorim samo za pravosodne policiste.

Primož Lavre

Največja pridobitev Ursiksa je novi zapor v Dobrunjah. Kaj bo pomenil za vašo upravo?

Je odlična pridobitev, predvsem zaradi boljših in pa varnejših delovnih razmer za zaposlene, prinaša pa tudi dobre, človeku dostojne bivanjske razmere za zaprte, ki jim bo ponudil ogromno vsebin. Gre za zelo varovan zapor, ki bo omogočal nastanitev tudi za najbolj nevarne zaprte osebe. Imeli bomo še možnost, da sodniki izvajajo določena procesna dejanja v zaporu, saj bo v Dobrunjah tudi dvorana za sodne obravnave. Tudi športna dvorana je tako v bistvu dvonamenska, ker omogoča aktivnosti za zaprte in zaposlene, hkrati je še prostor za večje sodne procese.

Pa bo ena dvorana dovolj? Zdaj se namreč dogaja, da je treba prestavljati sodne obravnave, ker nimate na razpolago pravosodnih policistov, ki bi na sodišča kot priče ali obtožene pripeljali zapornike in pripornike.

Zagotovo ena dvorana ni dovolj, a je treba biti realen. Tudi sodna dvorana na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je namenjena predvsem večjim procesom, kakršen je denimo sojenje članom Kavaškega klana, ker gre za varnostno zahtevne pripornike. Trenutna lokacija je za take obravnave manj primerna, in ko se bodo te zadeve izvajale v Dobrunjah, bo to bistveno bolj varno tako za sodno osebje kakor tudi za naše osebje, ki bo precej razbremenjeno. Tovrstni primeri zahtevajo ogromen kadrovski napor, novi zapor pa prinaša sisteme, ki razbremenjujejo zaposlene. Dejstvo je, da se z organizacijo dela za velike sodne primere oddaljujemo od našega glavnega fokusa, ki je neposredno delo z zaprtimi. Delovna skupina za selitev s Povšetove v Dobrunje se spopada tudi z izzivom, kako v novi zapor pripeljati čim več vsebin za zaprte. Glede na to, da bo ta zapor zelo varen, bomo poskušali to zaobjeti tudi z drugim strokovnim kadrom, s pedagogi, delovnimi terapevti in tako naprej.

388 zapornikov naj bi sprejele Dobrunje: koliko jih je trenutno na Povšetovi, bodo v Ljubljano premeščeni tudi zaporniki iz drugih zaporov?

Na današnji dan (intervju je bil 4. aprila, op. p.) je na Povšetovi 225 oseb, tako da bomo v novi zapor verjetno pripeljali pripornike še iz drugih zavodov. Ko govorimo o kapaciteti 388 ljudi, se je treba zavedati, da je 60 mest predvidenih za odprti oddelek, tako da je kapaciteta v zaprtem delu zavoda 328 oseb. Vendar je za normalno delovanje zapora dobro, da je od 80- do 85-odstotno zaseden, saj je zaradi izrednih dogodkov, medsebojnih konfliktov in podobnega priporočeno, da imamo prostor za premeščanje ljudi, da se torej razdvojijo osebe, ki so v konfliktu.

Manj naj bi bilo tudi tožb zapornikov zaradi slabih razmer v zaporu. Imate morda podatek, koliko je bilo takih tožb in koliko je država morala plačati za odškodnine?

Mislim, da je bilo okoli 160 tisoč evrov izplačanih na podlagi sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ampak to je neformalni podatek, ker za komentiranje tovrstnih odškodnin je pristojno državno odvetništvo. Na podlagi sodb slovenskih sodišč pa je bilo doslej izplačanih več kot 200 tisoč evrov odškodnin. Skupaj torej več kot 360 tisoč evrov. Skoraj vse odškodnine pa se glasijo na neustrezne razmere v ljubljanskem zaporu.

Ko smo ravno pri denarju: cena zapora v Dobrunjah je bila leta 2022 ob začetku gradnje ocenjena na 73 milijonov evrov, zdaj pa se omenja številka 86,5 milijona evrov – od kod ta razlika?

To lahko bolje komentira ministrstvo za pravosodje, ki tudi financira in vodi projekt, uprava ni pristojna za ta vidik. Je pa na mestu, da se pove, da ne gre za podražitev. Nižja številka so samo gradbena in obrtniška dela za objekt, ki ga vidite rasti v Dobrunjah, kjer so izvajalci CGP, Kolektor in druga gradbena podjetja. Višja številka pa zajema celotno vrednost projekta, ki vključuje več vidikov: natečaj, umestitev v prostor, komunalni prispevek, geodezijo, projektivo, inženirska dela, tudi varnostne sisteme v novem zaporu. Imamo več pogodb, prva, najvišja je za gradbeno-obrtniška dela, druge pa vključujejo še druge zahteve. V to drugo ceno so torej vključena čisto vsa dela. Bistveno je, da vrednost investicije ostaja v okviru načrta razvojnega programa.

V minulih tednih sta se v Ljubljani pripetila dva odmevna pobega zapornikov – mislite, da je prvi pobeg navdihnil drugega?

Mi sicer formalno moramo oba obravnavati kot beg, vendar je med obema primeroma razlika. V prvem primeru se je oseba na tako imenovanem namenskem izhodu v spremstvu inštruktorjev oddaljila. Mi imamo namreč zaprte osebe, ki koristijo zunajzavodske ugodnosti, če se iz takšnih ali drugačnih razlogov ne vrnejo, to obravnavamo kot nevrnitev, ampak pravnoformalno gre za beg, ker se za to osebo tudi razpiše tiralica. Kaj je dotičnega obsojenca takrat spreletelo, je težko govoriti, odprta so mu bila praktično vrata, bil je na tisti prvi stopnici, ko bi lahko pridobil tudi nekaterezunaj zavodske ugodnosti. V našem procesu dela pride do nekega momenta, ko za posameznika na podlagi ocene oddelčne strokovne skupine ugtovimoimo, da je prišel na tisto točko, ko lahko začnemo testirati, ali je zmožen zdržati z manj nadzora. Postopoma gre to naprej in na koncu pride do pozitivnega predloga za pogojni odpust. 

Primož Lavre

V drugem primeru pa gre za klasičen beg iz zapora, in to kljub hitri reakciji naših pravosodnih policistov. A s pomembno okoliščino, da je šlo za osebo v nadomestnem zaporu, ki ga ureja zakon o prekrških. Sam sem si tudi ogledal posnetek bega, našla se je luknja in je posameznik prišel do zunanjega zidu in ga preskočil. Po naših informacijah se je nato z zunanjo pomočjo odpeljal neznano kam.

Malo nenavadno je, da je šlo pri drugem primeru za osebo, ki je prestajala nadomestno zaporno kazen, ko gre nekdo raje v zapor, kot pa plača denarno kazen.

Tako je, imel je tudi še zelo kratek čas do izteka kazni. Nimam še podatka, ali se je že vrnil, tudi ne, če je mogoče vmes že plačal globo. Ker ko to plača, se tudi prekine prestajanje nadomestnega zapora oziroma se mu v zapor ni potrebno več vrniti.

Torej v primeru plačila ne bi bil sankcioniran za pobeg? Ta se mu ne šteje?

Ne, ker je kazen prestajal po prekrškovnem pravu, drugače bi bilo, če bi bil obsojen na podlagi kazenskega zakonika. Takrat se po pobegu uvede disciplinski postopek in na podlagi tega se potem sankcionira posameznika. Sicer pa sam beg iz zapora ni kaznivo dejanje, je pa to pomoč pri njem.

Morda razmišljate, kdaj bo prišlo do prvega pobega iz novega zapora?

Če sem malo sarkastičen, je prvi že bil.

Pa reciva, da ta ne šteje.

Sem kar prepričan, da če ne bo prišlo do človeške napake, do pobega iz Dobrunj skorajda ne more priti. Novi zapor je namreč tako zelo varovan, da je težko govoriti o klasičnem pobegu.

Glede prostih izhodov zapornikov – kako pogosto se zapletejo v kriminalno početje? Vprašam zaradi primera Ivana Perića, ki zaradi trojnega umora družine prestaja 30-letno zaporno kazen, že sedem let ima proste izhode in opravlja delo, ravno zdaj pa se na sodišču zagovarja zaradi domnevnih groženj.

Odprti kazenski postopek niti ni tisti glavni razlog, da nekomu ne podelimo zunajzavodske ugodnosti ali mu jih odvzamemo. Pa zdaj ne komentiram primera Perić, ker ga ne smem, ampak govorim iz prakse: mi imamo primere, ko imajo zaprte osebe odprtih več kazenskih postopkov, vendar so tudi same prišle na prestajanje kazni, in to je že pomemben moment, ki pokaže, da lahko človeku toliko zaupamo, da lahko na obravnave hodi sam. To je zelo individualna obravnava, odvisna od odprtih kazenskih postopkov, pa od tega ali gre za časovno oddaljeno kaznivo dejanje. Pred leti smo imeli tudi primere, ko so žrtve, sostorilci ali neke čisto tretje osebe iz hudobije klicale v zavod in trdile, da naj bi jim neki obsojenec grozil. V takih primerih se nemudoma prekinejo zunajzavodske ugodnosti do razjasnitve okoliščin.

Ob nedavnem pobegu zapornika z gradbišča je javnost izvedela, da pri delih za ta zapor sodelujejo tudi zaporniki. Koliko jih je, so vsi iz ljubljanskega zapora, kakšna dela opravljajo in koliko so plačani?

Različno število jih dela na gradbišču, običajno delajo trije ali štirje. Na Povšetovi niti nimamo več zaposlenih obsojencev, ki pomagajo pri montaži različnih delov, več se jih vključuje v to delo z odprtega oddelka na Igu. Glede na to, da določeno opremo izdelujejo v zaporih, bodo tudi pri montaži te opreme še naprej sodelovale zaprte osebe.

Zaporniki delajo še na Dobu, pa še kje?

Praktično v vseh zavodih, v vseh oddelkih so zaposleni. Res je, da imamo na Dobu, ki je tudi največji zapor, največ delovišč, eno od teh je podjetje JMV Fire, kjer izdelujejo gasilsko opremo, potem imamo hišna dela, kjer zapornike zaposlujemo v kuhinji, pralnici, kot čistilce prostorov in tudi hišnike. Zaposleni so tudi pri delovni terapiji, v mizarskih in gradbenih delavnicah, tako pač ta zavod deluje. Zaposlujejo se tudi v kmetijski dejavnosti v okviru Javnega gospodarskega zavoda Rinka. 

Primož Lavre

Imamo pa še primere, ko zaprte osebe delajo pri zunanjem delodajalcu na Dolenjskem. Nekaj jih z Doba odhaja na delo v podjetja na Mirni in pri okoliških samostojnih podjetnikih. So pa osebe, ki delajo pri zunanjih izvajalcih, se pravi izven ograje, bolj ali manj nameščene na odprtih oddelkih. Potem imamo pa še tako imenovani vikend zapor, ko so skoraj ves teden zunaj, tudi ostajajo v rednem delovnem razmerju, dvakrat pa morajo prespati v zavodu. Slednjim se pogodba o delu ne prekine z nastopom zaporne kazni, kar je zelo pomembno za njihovo socialno varnost.

Kako preprečujete, da zaporniki delavci, ki imajo pri delu stike z običajnimi ljudmi, v zapor ne vnašajo prepovedanih stvari – droge, alkohol, morda celo orožje.

S pridobivanjem operativnih informacij se potem izvajajo pregledi s tehničnimi sredstvi in pa z osebnimi pregledi zaprtih oseb, ki vsak dan hodijo iz zaprtega dela zavoda na delovišče.

Koliko se Ursiks zgleduje po vzorih iz tujine, izkušnje iz katerih držav so najbolj uporabne?

V Sloveniji se nam vsaj v tretmanskem delu niti ni treba zgledovati po drugih, ampak se oni po nas. Mislim, da smo unikum v Evropi, mogoče še kje drugod, tako zelo dobro imamo sestavljen proces dela na področju obravnave zaprtih oseb. Priti varnosti je pa tako: moj pogled je, da se v zadnjih letih zelo malo vlaga v varnost, pa ne govorim o opremi ali zaposlenih. Predvsem gre za tehnični nadzor. Ogromno je govora o zaščiti z brezpilotniki, pa o nabavi specialnih vozil, saj imamo v zadnjem obdobju opravka tudi s hujšimi kriminalnimi združbami. Vizija Dobrunj je bila navdihnjena z zaporom v Leobnu v Avstriji, na tak način je gradnja tudi potekala. S sodelavci hodimo po obiskih v tujini, tudi na Zahodu, v zadnjem času pa sem bil v več državah bivše Jugoslavije, kjer bistveno več vlagajo v varnostni sistem države, kamor sodi tudi zaporski sistem.

Menim, da bi morali iti v tej smeri, saj se populacija zapornikov spreminja. Mi smo imeli že v preteklosti, kakih 10 ali 12 let je tega, podobno veliko število zaprtih kot v začetku lanskega leta, vendar s to razliko, da so bili takrat zaprti več ali manj ljudje, s katerimi smo se mi lahko sporazumevali, to se pravi bodisi Slovenci bodisi prebivalci republik bivše skupne države. Takrat smo lažje obvladovali tako število zaprtih, danes, ko imamo zaprte osebe iz več kot 60 različnih držav, ki govorijo številne tuje jezike, pa je to zelo težko in pomeni morebitno tveganje. Naši zaposleni morajo biti še toliko bolj pazljivi, samozaščitniško ravnanje je vedno v ospredju.

Obstaja nevarnost organiziranega upora zapornikov, predvsem tihotapcev ljudi?

Ne bom rekel nevarnost, tveganje je vedno in mi se moramo s tem vsakodnevno spopadati in se zavedati, da delamo v okolju, ki je drugačno, specifično. Vedno poudarjam, da naše delo nikoli ne sme postati rutina, saj ko enkrat delamo rutinsko, pademo na vsej črti. Vselej opozarjamo zaposlene, dajemo navodila in jih obnavljamo. Če nekdo ne dela rutinsko, potem je manjša verjetnost, da pride do kakšnih izrednih dogodkov.

Kako kaže z obnovo zapora na Igu? Kje se najbolj zatika?

Tam se nič ne zatika, obnova je bila samo odmaknjena. Oba projekta, to se pravi Dobrunje in Ig, sta bila pripravljena na izvedbo, vendar se je obnova oziroma dograditev Iga zaustavila, predvidevam, da zaradi pomanjkanja denarnih sredstev. Vendar letos s projektom nadaljujemo in prvi poseg bomo naredili že letos. Na območju Iga bomo uredili dovozno pot, ki je del projekta, s čimer bomo zagotovili, da gradbeno dovoljenje ne poteče. Imamo pa tudi dogovor, da investicijo obnove in dograditve na Igu uvrstimo v naslednje proračunsko leto.

Bi bilo namesto obnove bolj smotrno zgraditi nov, moderen ženski zapor? Kot ceno obnove se je leta 2021 omenjalo slabih 43 milijonov evrov – glede na to, da je zapornic v njem manj kot 100, bi bilo to verjetno tudi ceneje?

Imamo dve lokaciji, kjer smo tudi najemniki – na Igu sicer nismo najemniki – in se tudi iz tega vidika jaz večkrat vprašam, ali ne bi raje nekje dobili svoje nove prostore, ki bi bili funkcionalni in rentabilni dolgoročno. V moji predstavitvi pred uradniškim svetom sem predlagal, da poskušamo skozi leta iti v smer pridobivanja lastnih kapacitet, saj nam potem ne bi bilo več potrebno plačevati najemnin. Lokacija na Igu pa je edinstvena in odlična za žensko zaporsko populacijo, zato bi bilo skoraj nerazumno, da ne bi šli v obnovo.

Primož Lavre

Katere investicije v prihodnjih nekaj letih še načrtuje vaša uprava?

Prvo je seveda dokončanje Dobrunj, potem je Ig, poteka tudi obnova sodne stavbe v Novem mestu, kjer je tudi dislocirani oddelek ljubljanskega zapora. Tam imamo zdaj namen urediti zunanjost oddelka, kjer bomo pridobili dodatne površine za bivanje na prostem za zaprte. Še ena večja investicija bo v Celju, kjer nas čaka prenova glavnega vhoda, ki je trenutno neprimeren, pa še nekaj drugih sprememb se pripravlja znotraj Celja. Lotiti se moramo tudi kar precejšnje prenove odprtega oddelka na Rogozi, ki je bila dolgo zapostavljena, in pa seveda bomo po vseh lokacijah poskušali čim več vlagati v infrastrukturo, jo morebiti tudi energetsko sanirati. Tu upam tudi na podporo države oziroma predvsem na možnost pridobivanja evropskih nepovratnih sredstev in tudi povezavo z različnimi službami.

Kako pa kaj spremljate dogajanje v zaporih po svetu, recimo v teh dneh je dokaj aktualen Salvador s svojim velikanskim zaporom, v katerega zdaj premeščajo zapornike in izgnane migrante iz Združenih držav Amerike.

V teh ameriških, južnoameriških, azijskih primerih ne vidim dodane vrednosti in jih tudi ne spremljam prav veliko, le po medijskih objavah in mogoče še na kakšnem televizijskem kanalu, ki predstavlja tovrstne zapore. Meni je predvsem pomembno, da imajo zaprti normalne razmere za bivanje in pa seveda tudi, da imajo delavci zapora primerne prostore in pa varne razmere za delo. Zato se moramo bolj zgledovati po zahodnih in skandinavskih državah, še enkrat pa moram izpostaviti tudi države bivše Jugoslavije z ogromnimi vlaganji v infrastrukturo. Te so pomembne tudi z vidika geostrateške politike, saj je dejstvo, da je v njih vse več radikalizacije, zato prihaja tudi do velikih vlaganj sredstev iz Evropske unije. Na Hrvaškem so se zavestno odločili za krepitev varnosti države v vseh segmentih, to se pravi policije, vojske in tudi pravosodne policije.

Kako bo v Dobrunjah urejeno za obiskovalce? Predvsem ob vikendih gre pričakovati njihov naval. Kje bodo parkirani vsi ti avtomobili?

Parkirnih površin bo dovolj, urejenih bo okoli 160 parkirišč. Večji del za zaposlene, pa tudi za obiskovalce. Ob tem bomo imeli na odprtem oddelku tudi možnost, da zaprte osebe tam parkirajo svoj avto. To je tudi ena od bonitet novega zapora za zaposlene, saj je v Ljubljani danes težko dobiti parkirno mesto, v Dobrunjah pa bo to zagotovljeno.

Kakšna pa bo usoda zapora na Povšetovi?

Zazdaj ostaja v naši lasti, morali pa se bomo dogovoriti z ministrstvom za pravosodje, kaj se bo s starim zaporom zgodilo. Po občinskem prostorskem načrtu je lokacija predvidena za zdravstvene dejavnosti, tako da predvidevam, da bo v prihodnosti vse to verjetno prodano bodisi mestni občini bodisi komu drugemu. V preteklosti se je omenjalo, da bo lokacija namenjena za razširitev onkološkega inštituta.

Povšetova je postala že tako slavna, da so jo opevali glasbeniki, denimo Adi Smolar v pesmi Gremo na Povšetovo. Kdaj bodo prepevali o Dobrunjah.

Glede na to, kakšno populacijo zaprtih imamo na Povšetovi, bodo imeli kar težavo, kako to upesniti v vseh teh različnih jezikih, ki jih zaprti sedaj govorijo tam.