Tam, kjer je oblast razpršena med upravnika, hišnika, dva hiperaktivna soseda in zbor stanovalcev, ki se ga skliče dvakrat na leto – in se takrat marsikdo spomni, da ima neodložljive druge opravke. Kot volitve! Vsi kritiziramo oblast, na volitve potem ne gremo ali pa spet volimo iste!

Včasih se mi zdi, da bi se moral Janez Janša priti učit k nam v Koseze, kako se vodi resna politična drama. Pri nas se dogaja vse: od infrastrukturnih projektov do zunanje politike. Predsednica republike Pirc Musar se zagovarja zaradi prometne nesreče, pri nas pa se lahko zagovarjamo, zakaj smo na balkon postavili tri lonce bazilike. Ona ima državo, jaz imam blok.

Dve desetletji sem že v tem rastlinsko-betonskem kraljestvu. Prej sem bila podeželanka – tam, kjer odpreš vrata in greš ven, ne da bi moral preveriti, ali imaš soglasje nadzornega sveta. Če si hotel posaditi drevo, si ga pač posadil. Nihče ni zahteval zapisnika. Nihče ni glasoval. Nihče ni predlagal, da se ustanovi komisija za drevesne zadeve. Psi, mačke in kure so svobodno tekali okoli in nihče se ni razburjal. Zdaj nas pa vse iztiri.

A človek je res prilagodljivo bitje. Da se navadiš tudi na to, da je menjava radiatorja organizacijski projekt, ki zahteva več usklajevanja kot evropski proračun. Pokličeš mojstra, upravnik ti pa razloži, da moraš zapreti vodo. Ne samo sebi – vsem. In izveš, da se voda zapira dvakrat na leto, v prisotnosti treh prič in upravnika, ki je včasih videti, kot da smo mi tukaj zaradi njega, ne on zaradi nas.

Nad vami je sosed. Za steno je sosed. Skozi vaše stanovanje tečejo cevi, ki so povezane z drugimi stanovanji, nekje pod vami je skupna elektrika, nad vami streha, o kateri odločate vsi. Takrat prvič razumete temeljno zakonitost blokovskega življenja: vaše stanovanje je sicer vaše, vendar ne čisto. In potem je tu še bitje, ki ga prebivalec hiše praviloma ne pozna: upravnik.

Upravnik je posebna vrsta politične živali, bi rekel Žan Mahnič. Prejšnji je bil izvrsten, dokler ga nista dva stanovalca tako temeljito izčrpala, da je odšel. To je blokovska zakonitost: dva nezadovoljna imata več energije kot štirideset zadovoljnih. Demokracija v praksi! Zdajšnji pa nas hitro odpravi. Je korekten, a hladen kot Antarktika.

Potem so tu zbori stanovalcev – naš parlament. Načeloma se tam odločamo o nujnih obnovah. Hitro ugotoviš, da se je lažje uskladiti o novih držalih na stopnišču kot npr. za novo električno napeljavo. Držala so vidna. Elektrika ni. Dokler ne zagori. Ali dokler si nekdo ne kupi električnega avtomobila in vam upravnik zabrusi: prej se pozanimajte, preden kupite tak avto. In prav ima.

V garažnem koridorju imamo sto garaž. Polnilnic pa približno toliko kot v Sahari vodnih izvirov. Nič. Nekateri so si jih uredili še pred prepovedjo, drugi bolj po partizansko. Sistemskih rešitev pa ni. Morda bodo prišle pred volitvami. Takrat se nenadoma da vse: asfaltirati cesto, postaviti pločnik, zgraditi most, ki ga prej ni bilo mogoče niti narisati. Morda se župan Zoran Janković spomni tudi nas, električnih revežev.

Sicer pa smo se v Kosezah že marsičesa navadili. Parkiranje? Včasih smo parkirali drug prek drugega! Pa je župan Janković vse uredil. Parkiranje je zaračunal. Šestdeset evrov na leto. Kar pa ne pomeni, da boš parkiral. To je kot gledališka karta, pri kateri sedež dobi tisti, ki pride prvi. Ampak smo se navadili.

Mi nismo kot »štepanjci«. Mi nismo nič protestirali, malo smo nergali in šli naprej. Enako, ko nam je zaprl naselje za avtomobile. Prej si šel enkrat na teden v trgovino, zdaj greš trikrat, ker lahko neseš samo toliko, kolikor ti roke dopuščajo. Fitnes ni več potreben.

Miru pa zato ni več. Dobili smo kolesarje, mopede in električne skiroje, ki drvijo mimo s samozavestjo, ob kateri se prometni znak počuti kot dekoracija.

Blok ima tudi mehkejše plati. Balkoni so botanični vrtovi. Nekateri imajo toliko zelenja, da se bojim, da bo kakšno betonsko korito nekoč odšlo na samostojno pot proti tlom. Mačke pa so posebna zgodba. Lastnike imajo, zemljiške knjige ne priznavajo. Atriji so zanje stranišča. Lahko jim pokažeš hišni red, zemljiškoknjižni izpisek, mačka bo pokimala in opravila svoje.

A tudi odločnost pri nas nekaj pomeni. Jaz sem bolj poslušna. Imeli smo npr. afero z vodo. Nekdo je trdil, da zamaka v klet. Prišli so strokovnjaki, prekopali teraso, ker je bila očitno najbolj kooperativna. Sosed svoje ni dovolil razkopati. Pri njem ni teklo. Pri meni pa je, četudi najbrž ni. Blokovska modrost: kdor je bolj odločen, ima teraso. Kdor je bolj prijazen, ima gradbišče.

A imamo nekaj dragocenega: hišnika. Hišnik Milorad je institucija. Ve, kdo, kje, kako, zakaj. Je naš notranji minister, krizni štab in terapevt. Daje občutek varnosti, ki ga ne moreš zapisati v pogodbo.

Po dvajsetih letih vem: blok je majhna država. Ima vlado (upravnika), parlament (zbor stanovalcev), opozicijo (dva glasna soseda), proračun, infrastrukturne težave, volitve, zunanje odnose (predvsem z mačkami) in ima, na srečo, Milorada. In neskončne razprave predvsem o tem, kar je manj pomembno – dokler ne teče, ne gori …

Največja lekcija? Skupnost ne pomeni, da se vsi strinjamo. Pomeni, da kljub temu živimo skupaj. Malo godrnjamo, malo glasujemo, včasih popustimo, včasih vztrajamo. In se prilagodimo. Pri nas bi se politiki naučili marsičesa – solidarnosti, kompromisov, vljudnosti …

Samo radiatorja nikar ne menjajte brez dovoljenja. In električnega avta ne kupujte, preden ne preverite, ali lahko postavite polnilnico. V naši državi – pardon, bloku – je to strateško vprašanje nacionalnega pomena.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.