Delov Potič pa še kar laže

Ni naključje, da se ta laž vztrajno širi prav v časniku Delo in da so to v preteklosti posebno zavzeto počeli tisti novinarji, ki so v času vladavine tajkuna Boška Šrota in njegove pribočnice Andrijane Starina Kosem pri Delu izpeljali sramotni politično-tajkunski prevzem in nato likvidacijo tednika Mag. Z vztrajnim laganjem in blatenjem nekdanjih novinarjev Maga, ki s(m)o odšli k novemu tedniku Reporterju, so na najbolj zavržen način poskušali s sebe sprati umazanijo tajkunsko-političnega hlapčevanja.

Najbolj strastno je te neresnice v preteklosti širila Delova novinarka Anuška Delić, partnerica enega največjih prikritih lobistov pri nas – Francija Zavrla (Pristop), ki mu naj bi v tistem času dva konkurenta, Božidar in Marijan Novak (Spem oz. Media Polis), po brezplačnikih speljala precejšen del oglasnega denarja državnih podjetij. Lobisti so politikom različnih opcij vedno ponujali take in drugačne medijske usluge v zameno za dostop do oglaševalskega korita. V zgodbi o brezplačnikih je šlo tudi za spopad za oglaševalskih denar največjih državnih podjetij. Prav zato ni naključje, da je pred kratkim nekdanja poslanka Melita Župevc (Pozitivna Slovenija), predsednica parlamentarne preiskovalne komisije za brezplačnike, našla novo zaposlitev prav na Pristopu, s katerim, kakopak, Franci Zavrl »nima nič«.

V »Šrotovi eri« so pri Delu zaposlili tudi novinarja Zorana Potiča, ki v svoji politični gorečnosti očitno ne premore niti minimalnih standardov novinarskega poročanja, ko piše o ljudeh, ki jih ne mara ali jih celo sovraži, da bi jih vsaj kaj vprašal. Reporter je nastal sredi maja 2008, od tedaj naprej šele obstajajo »novinarji Reporterja«, ki imajo v svojih pogodbah o zaposlitvi tudi konkurenčno klavzulo. Zaposleni novinarji lahko pišejo za druge medije le ob izrecnem dovoljenju delodajalca – podjetja Prava smer založništvo, d. o. o., izdajatelja revije Reporter.

Novinarji Reporterja niso pisali (ne pod svojim imenom, ne pod psevdonimom) za brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres in niso imeli prav nikakršne vloge pri ustvarjanju teh dveh časopisov. Gre za zlonamerne laži. Za oba brezplačnika pa so pisali številni drugi pisci, med drugim tudi iz Delove hiše in z Žurnala. Za Slovenski tednik je denimo pisal nekdanji Delov športni novinar Oto Giacomelli (oče poznejšega predsednika Delove uprave Jurija Giacomellija), krajši čas – med februarjem in aprilom 2008 –je pod psevdonimom za Slovenski tednik o tajkunskem imperiju Boška Šrota pisal še eden od tedaj šikaniranih novinarjev časopisne hiše Delo, ki teh nekaj člankov (ne več kot pet) zaradi lastništva Pivovarne Laško in s tem povezane cenzure seveda ni mogel objaviti v Delovih edicijah. Po nam znanih informacijah je par člankov o zdravem življenju za enega od brezplačnikov napisala nekdanja novinarka brezplačnika Žurnal, ki je nekaj časa v preteklosti sodelovala tudi z Reporterjem.

Upamo, da bo to javno pojasnilo (ki je zaradi večje branosti objavljeno na spletnih straneh Reporterja in ne kot demanti v časniku Delo) zadostovalo, da bodo Delovi novinarji enkrat za vselej prenehali širiti laži o novinarjih Reporterja.