Gospod Cvikl, verjetno vas za zdaj še ne smemo naslavljati z nadškofom. Kaj vse vas še čaka do 26. aprila, ko morate biti najprej posvečeni v škofa?
Zaenkrat sem le še novoimenovani nadškof. 26. aprila pa je četrta velikonočna nedelja, ki je tudi nedelja dobrega pastirja, pred njo pa je vsako leto molitvena osmina za nove duhovne poklice. Zaključek slednje bo ravno moje posvečenje, kar zagotovo gre skupaj, saj je škof pastir, po drugi strani pa vemo, da danes primanjkuje duhovnikov in se to vse bolj čuti. Zato se pogosto dogaja, da mora duhovnik bdeti nad dvema župnijama, ali pa poleg župnije opravlja še kakšno drugo delo, kakor sem zadnja štiri leta počel tudi sam. Sem pa hvaležen za to izkušnjo, saj sem bil v Vitanju, kraju, ki je precej specifičen in netipičen za slovenske razmere. Gre za oazo, kjer so ljudje še skupaj in so še vedno prisotne določene vrednote, ki so marsikje že izginile.
Boste letošnjo veliko noč preživeli že v novi vlogi?
Ne še. Preživel jo bom v Vitanju. Danes odhajam za osem dni na duhovne vaje k patru Marku Rupniku v Rim, saj potrebujem malo umika iz vsega skupaj, da novo vlogo tudi notranje sprejmem, potem pa se vrnem in veliko noč bom preživel v svoji dosedanji župniji.
Ko ste pred leti na hitro prišli v Maribor pomagat gasiti razmere po finančnem polomu, si verjetno niste predstavljali, da boste nekaj let pozneje kar sami prevzeli nadškofijo?
Ne. Ko sem prišel prvič, so mi rekli, da odhajam za nekaj tednov. Takrat sem bil že čisto drugje. V Rimu sem namreč zaključil devetletno poslanstvo kot rektor papeškega kolegija in ker je navada taka, da ko zaključiš neko težje delo, imaš pravico do nekaj počitka in osvežitve, sem že sanjal o počitku. A je nato izbruhnila zadeva v Mariboru in so nujno potrebovali nekoga, ki bi se lotil tega zaradi poznavanja jezika in razmer. Po drugi strani pa sem bil človek od zunaj, saj sem Maribor zapustil leta 1974 po končani gimnaziji. Še nekaj dni pred imenovanjem nisem imel pojma, da se bo tako razpletlo in sem sanjal o tem, da bom končno malo izpregel. Dve leti praktično nisem imel časa zase.
Verjetno to, da so vam naložili novo nalogo, pomeni, da ste svojo dosedanjo opravili dobro?
Po svoje razumem, zakaj so me dali v to službo. Naše delo namreč še zdaleč ni končano. Sporazum z bankami pomeni še kar lep čas reševanja težav. Če bi zdaj prišel nekdo čisto o zunaj, bi potreboval kar nekaj časa, da bi se vživel v vse skupaj. Tudi sam sem to doživel in še danes ne poznam vsega. Izziv ni lahek, a verjamem, da z ekipo, ki je nastala, lahko gremo v boljše čase.
Nahajava se v prostorih sedeža mariborske nadškofije. Čigava je pravzaprav v tem trenutku ta zgradba?
Ta je zdaj še naša. Ampak sporazum predvideva, da to kar imamo, damo za poplačilo dolgov. In tudi ta stavba bo šla. Na srečo so nam na pomoč priskočile bratske škofije, ki so ustanovile Slomškov sklad in ta je že dal ponudbo, da bi stavbo odkupil, tako da bomo potem dejansko najemniki v svojih prostorih. Računamo pa na to, da nam bodo vsaj za nekaj časa oddali prostore po zelo simbolični ceni. Posebej v času, ko bo naša škofija delovala v zelo omejenem finančnem obsegu. V šali sem že dejal, da nas lahko pride obiskat papež Frančišek, saj bomo zdaj živeli najbolj v njegovem slogu in s sredstvi, ki so nam na voljo.
Od česa danes pravzaprav živi mariborska nadškofija. Prihodki so se nedvomno po zlomu njenega gospodarstva precej zmanjšali?
Vračamo se desetletja nazaj, saj bomo živeli od dobrote vernikov in župnij. To je preprosta logika in sam si predstavljam, da bo glede na prejšnje čase zelo skromno. Nisem pa zaskrbljen v tem smislu, čeprav se zavedam, da marsikaj ne bo mogoče v taki meri kot v prejšnjih časih.
V dolgotrajnih pogovorih z bankami ste si "kupili" nekaj let miru. Ali je sanacijski načrt za poplačilo starih grehov realen in uresničljiv?
Miru si nismo kupili, pač pa smo le uredili stvari. Sporazum je realen, drugače ga niti ne bi sprejeli. Gotovo pa je nekaj neznank, ker ne vemo, kako se bodo razmere razvijale. Če bi razmere ostale vsaj takšne kot so, potem bi nam moralo uspeti, upam pa tudi, da bomo ohranili partnerski odnos. Upam, da bo tudi Slovenija šla navzgor ter da se bo neka rast le videla. Posebej še v Mariboru, kjer ni delovnih mest, ni alternativ. Če se tukaj ne bo nič premaknilo, potem je težko pričakovati, da bodo nepremičnine imele neko ceno.
Bo kdaj dokončno jasna ocena, kako globoko je dejansko zabredla mariborska nadškofija?
Tukaj je treba zelo jasno ločevati nadškofijo samo, kjer luknja ni neobvladljiva, kar kaže tudi to, da nam je uspelo podpisati sporazum. Ko govorimo o drugih finančnih družbah, pa so to bila samostojna podjetja s svojimi poslovodstvi in nadzornimi organi. Gospodarstvo Rast in Zvonova so bili povezani z nadškofijo, a tam škofija že prej ni imela velikega vpliva, po stečaju pa vpliva sploh nima več. Tudi dokumentacije teh podjetij pri nas ni bilo nikoli. Za škofijo je zdaj jasno, kakšna luknja je nastala, za ostalo pa je težko ugotoviti kako in kaj. Počakati bo potrebno na poročila stečajnih upraviteljic.
Začasni upravitelj Stanislav Lipovšek v najinem pogovoru ob prevzemu začasnega položaja ni zavrnil možnosti, da bi nadškofija vsaj deloma skušala popraviti krivice do malih delničarjev Zvonov, ki so ostali brez vsega. To zdaj ni več opcija?
Za kaj takega je bilo največ možnosti, ko je škofija na pomoč poklicala Rotschild. Takrat je bilo več možnih scenarijev reševanja, tudi dokapitalizacija in prestrukturiranje, po kateri bi mali delničarji lahko dobili nekaj. Žal pa ni bilo volje vseh udeleženih v pogovorih. Predlog imam še danes spravljen in zelo si želim, da bi ob svojem času pripravili nekakšen študijski dan in vse te stvari položili na mizo. To je bil namreč zame najboljši predlog za vse.
Kdo torej ni bil za to?
Nasprotovali sta obe največji banki, medtem ko je bilo ostalih 90 odstotkov upnikov za. Vsak sporazum pa zahteva neko aktivno sodelovanje, na kar pa nekatere banke sploh niso bile pripravljene, saj to zahteva čas in ljudi. Eden od primerov je recimo prodaja Heliosa, pri kateri je bilo sprva mišljeno vsaj dvakrat ali trikrat toliko denarja, kot je bilo na koncu dobljenega.
Bo pa verjetno še kar nekaj časa potrebnega, da si bo nadškofija povrnila zaupanje vernikov. Kako se boste lotili te težke naloge?
Naša zgodba je le ena med takimi zgodbami, saj jih je v slovenskem prostoru še kar nekaj in Slovenija je danes tam, kjer je, prav zaradi takih zgodb. Zdaj je potrebno skupaj priti ven iz tega. Razočaranje je med ljudmi gotovo veliko, da je tudi nadškofija podlegla istim apetitom, čeprav se je sama zadolževala za konkretne projekte, kot je gradnja šole in podobno. A vseeno se zdi, da danes skupaj iščemo neko svetlobo. Tudi zato sem si za svoje škofijsko geslo izbral geslo Iz teme bo zasvetila luč. Preteklosti ne moremo spremeniti, narediti moramo kar se da, potem pa iti naprej.
Cerkev se je te dni precej angažirala tudi glede zbiranja podpisov za referendum proti izenačitvi pravic istospolnih. Zakaj je to prioriteta?
Osebno se zavzemam za to, da se vprašanje reši, saj ima vsak pravico, da so stvari zakonsko rešene in opredeljene. Ampak tukaj se mi zdi napaka, da se to rešuje na silo in pri zadnjih vratih. Taka hitrost in s preglasovanjem bosta spet povzročila delitev naroda. Mi smo majhen narod in vsaka delitev se pozna še leta. Stvari bi morali rešiti bolj kulturno in strpno. Ni dobro, da rešimo eno stvar na tak način, da porušimo drugo. Z referendumom smo šli že zelo daleč, ampak napaka je bila narejena že prej, iz tega pa ne bomo izšli močnejši, ampak revnejši.
Kaj bi Slovencem sporočili pred letošnjo veliko nočjo?
To je praznik upanja in če ljudje tega upanja nimamo, nam nekaj manjka. Velika noč govori prav to, da bodo na koncu zmagali dobrota, poštenje in iskrenost. Želel bi si več upanja in pozitivnega pogleda med Slovenci.
Papež Frančišek je velik nogometni navdušenec, vi pa prevzemate nadškofijo v najbolj nogometnem slovenskem mestu. Boste postali navijač domačega kluba?
Ko sem v mladosti obiskoval gimnazijo v Mariboru, sem redno hodil na tekme. Ker denarja nismo imeli, sem skozi luknjo v ograji hodil na tekme zastonj. Tudi v Rimu sem večkrat hodil na tekme in imam rad nogomet, zato upam, da Mariboru spet uspe priti v ligo prvakov in bomo lahko tukaj videli še kakšno dobro tekmo.