Dimnikova teza je bila, da je Stipe Mesić nosilec bistvenih osamosvojitvenih dejanj v RH, on sam (B. Dimnik ) pa je preko Hansa Dietricha Genscherja dosegel spremembo politike ZRN do Hrvaške (in Slovenije), kar je pripeljalo do dejanske osamosvojitve in kasnejšega mednarodnega priznanja.
Dimnikove trditve so hudo problematične. A temi posvečamo posebno pozornost, ker se v Dimnikovem izvajanju kaže smer, v katero bodo krenile stare partijske strukture na ozemlju nekdanje Jugoslavije v prilaščanju osamosvojitve in v delnem opuščanju mita o enobe. To pa je vredno vsakršne pozornosti.
Da je Zvezna republika Nemčija bila apriorno naklonjena osamosvajanju Slovenije in Hrvaške – in da je bilo Dimnikovo prizadevanje dobesedno nepotrebno – je bilo dosedaj že velikokrat dokazano. A ker bodo odmev Dimnikove teze še mnoga usta na Hrvaškem in v Sloveniji, poglejmo širše za dokazi. Poiskati jih je potrebno tam, kjer jih dosedaj še niso iskali. V Predsedstvu SFRJ v času razpadanja države. Borislav Jović, Miloševićeva figura na tem mestu, je namreč napisal knjigo spominov: Poslednji dnevi SFRJ (Borislav Jović, Poslednji dani SFRJ, Politika, Beograd, 1995). New York Times je o njej zapisal: »Knjiga, ki temelji na dnevniku enega od najbližjih političnih sodelavcev Slobodana Miloševića, je tukaj sprožila senzacijo, ker - za razliko od uradne propagande -, opisuje, kako je srbski predsednik sprožil vojno v Jugoslaviji«.
Stjepana Mesića najbolj bremeni dejstvo, da je bil v času vojne v Sloveniji in na Hrvaškem predsednik tiste države, ki je vojno proti njima vodila. 15. 7. 1991 je na seji predsedstva nasprotoval umiku JNA iz Slovenije. Vztrajal je obvarovanju Jugoslavije. Jović ga izrazito ne mara, vendar v njegovem dnevniku ne najdemo mesta, kjer bi Stipe Mesić napravil eno samo veliko dejanje, v prid Hrvaške, ko se je ta znašla v vojni. Beremo zgolj o taktiziranjih, lobiranjih, preigravanjih znotraj zveznih forumov in v odnosu do JLA. Mesić resda ni zaviral osamosvajanja Hrvaške, vendar ni storil ničesar, da bi Hrvaški v ključnem času pomagal. Še posebej je sporno, da je dopustil, da je znotraj predsedstva prišlo do oblikovanja predloga o zasedbi srbske Krajine (Knin) s strani Združenih narodov, kar je bila ekskluzivna velikosrbska ideja. Oblikovali so jo Slobodan Milošević, Borislav Jović in Veljko Kadijević. Formaliziralo pa jo je predsedstvo SFRJ v času, ko je bil Mesić predsednik.
Iz vseh teh razlogov Mesić nikakor ni mogel biti oseba, ki bi se skupaj z Božom Dimnikom angažirala pri Nemcih, da bi priznali Hrvaško. Tudi je nepojmljivo, da bi se predsednik Jugoslavije v letu 1991 z nekim lobistom (Božom Dimnikom) privatno vozil s privatnim avtomobilom na privatna kosila v Bonn in tam sklepal državniške posle.
A to tudi ni bilo potrebno. V Jovićevem dnevniku je namreč precej mest, ki govorijo o tem, da je bila Zvezna republika Nemčija pravzaprav tista, ki je izrazito podpirala hrvaško (in slovensko) težnjo po osamosvojitvi, in sicer od od samega začetka. Že 4. 7. 1990 zapiše: »Začeli so prekrojevati Jugoslavijo. Tuji faktor se vse bolj vmešava v notranje zadeve (ZDA, Nemčija, Avstrija in Italija)«. 4. 9. 1990 zapiše: »SAD ostajajo pri trdni opredelitvi, da strmoglavijo komunizem, v Jugoslaviji pa vse, kar je od tega ostalo. Pri tem nemško-avstrijski faktor ni popolnoma skladen z ameriškim, ker še zmeraj vključuje, vendar prikrito, tudi interes za razpad Jugoslavije. To pred ZDA prikrivajo, kolikor morejo«. To pomeni: Američani želijo ohraniti Jugoslavijo, Nemci in Avstrijci želijo osamosvojitev republik. 11. 10. 1990 beremo: »Vzporedno s postavljanjem nove Nemčije poteka tudi združevanje delov nekdanjega Avstro-ogrskega cesarstva (Avstrije, Slovenije, Hrvaške...) Vsi ti deli nameravajo, brž ko bo mogoče, vstopiti v Evropsko skupnost. Za tem stoji Nemčija, vendar prikrito, ker jo je strah odkrite podpore«. 21. 11. 90 se Jović dobi v Parizu (KEVS) s Helmutom Kohlom, nemškim kanclerjem. Jović zapiše: »Gleda me v oči in niti ne trene. Misli, da ne vem, kaj vse počne Nemčija za razbijanje Jugoslavije«. V knjigi Poslednji dani SFRJ ni enega mesta, ki bi ga lahko razumeli na način, da je Mesić poskušal pridobiti SRN za podporo Hrvaški. Hrvaško in Slovenijo so osamosvojili ljudje, ki so se z moralo in orožjem zoperstavili Miloševiću in JNA. Nihče drug.
A Dimnikovo provokacijo moramo razumeti širše. Mesić je bil človek, ki je izšel iz partije in v post-tuđmanovski hrvatski igral vlogo režiserja tretjejanuarske diktature. Restavraciji starega sistema je koristil kot malokdo. Komunisti so sedaj ugotovili, da se v zgodovino z njihovim »najslavnejšim dejanjem«, NOP, ne morejo vpisati. NOP je bil dejansko komunistična revolucija s stotisočimi nedolžnimi žrtvami.
A osamosvojitev RS in RH je svet dogodek, ki ni omadeževan s krvjo nedolžnih. Zato si jo hočejo prisvojiti. To je tudi edin motiv, za kaj se je Božo Dimnik lotil tako silovite promocije Stjepana Mesića kot osamosvojitelja Hrvaške. A Dimnikova poteza je šele prva v tej vrsti. Zanimivo bo spremljati nadaljevanje. V Sloveniji je vse pripravljeno na to.
