Na ta način se je post mortem uresničila tudi želja Majde Širca, ki je leto, dve nazaj s spremembami medijske zakonodaje na vsak način poskušala disciplinirati še tisto malo neodvisnega razuma, ki ga je v domovini ostalo. Na vseh referendumih, ki so sledili »ideji« »kulturne ministrice« o urejevanju razmer v medijih, so ljudje z dvotretjinskim kvorumom sporočali, da se z njo ne strinjajo. S še odločnejšo večino so iz politike izločili tudi osje gnezdo, ki sta ga do 4. decembra 2011 predstavljali LDS in Zares.
Likvidacijo odgovornega uredništva MMC RTV SLO so idejno spočele skupine blizu klana Šetinc (Franc Šetinc je bil eden od stebrov totalitarnega sistema v sedemdesetih in osemdesetih letih in bi moral v zrelih demokracijah pred sodiščem odgovarjati za svoja dejanja), v povezavi s Majdo Širco in »zainteresirano javnostjo« tranzicijske levice. Operativno je to – po direktivah Mileta Šetinca – izpeljal direktor Filli, najverjetneje je vse skupaj pozdravil tudi Milan Kučan. To so tudi ljudje, ki danes urejajo posle na nacionalni televiziji: tisti, katerih misli premnogo krat beremo za besedami voditeljev ali za podobami celoluidnega traku. V tem smislu je TV še najprej »Šetinčeva«: v domovini se ni prav nič spremenilo.
Partija je imela leta 1941 nekaj tisoč članov, ki so zavladali Jugoslaviji. Ob osamosvojitvi je bilo članov zveze komunistov v Sloveniji manj kot deset odstotkov prebivalstva. To je tudi število volivcev, ki so na referendumih podpirali kulturno politiko posodobljene partije.
Na dan pred praznikom, v torek, 7. februarja, je jutranji program RTV SLO gostil štiri predstavnike kulturnega, univerzitetnega in političnega življenja. Med njimi je bil tudi podpredsednik društva pisateljev, Vlado Žabot, ki si je goreče prizadeval javnost prepričati, da je z ukinjanjem ministrstva konec slovenske kulture. Ob njem je bilo slišati še besede drugega predstavnika, češ, da so ogroženi slovenska identiteta, prihodnost, rast in razvoj naroda in »kar je še takih besed« (Cankar).
Šlo je za mimobežen dogodek, za srečanje mnenj zagovornikov in nasprotnikov ukinjanja ministrstva za kulturo. Po tem je sledilo glasovanje gledalcev. Vprašanje se je glasilo: naj se ministrstvo za kulturo ukine ali ne. Prisotni smo bili nekako vdani: mediji so v obrambi privilegijev ene od najpomembnejših kast post-partijske države napravili takšno promocijo, da rezultat ne bi mogel izostati. Ampak kljub temu je: dve tretjini ljudi sta glasovali za ukinitev, ena sama proti. Vmes so dobili priložnost tudi gledalci: nekaj jih je lahko sporočilo v eter, kaj si je potrebno misliti o takšni »kulturi«.
Presenetljivo dejstvo je, da so ob vsej medijski podpori zagovornikov »kulturnega« ministrstva rezultati pokazali prav nasprotno. Kulturni »establishment« je po mnenju ljudi zaznan kot leglo klientelizma, korupcije, klanskih povezav: slovenski »kulturi« gre za napajanje iz državnih jasli: resničnih umetnikov je malo, večina jih deluje po poetiki »Anti-songa (v stilu straniščne poezije«, ki jo je duhovito ubesedil Janez Menart nekaj desetletij nazaj:
»Anti-pesem je potiskan,
Malo trd klozet papir.
Anti glasbo rit nam piska,
Če zdravnik nam da klistir.
Anti-kip je kar razstaviš:
čevelj, muha, drek, mravljinc.
Anti-sliko pa napraviš,
če v okviru kažeš klinc«
(Janez Menart, »Anti-song«, Statve življenja, 1979).
Predsednik društva pisateljev, Veno Taufer, ki je skupaj z Vladom Žabotom istega dne prižigal svečke za slovensko kulturo, gotovo ni imel v mislih likvidacije enega zadnjih stebrov kulturne disidence v medijih. Ni si niti zamišljal, da bi mu partijski brat v obupu, Doro Hvalica, lahko kaj slabega prišepnil o kulturi, ki jo je vzdrževala partija, da bi poneumljala slovenski narod. Nenazadnje: sanjalo se mu ni, da je podpisani avtor teh vrstic na prav isti dan svoj februarski dohodek na ljubljanski Filozofski fakulteti – sklenil podariti tistemu kulturnemu strokovnjaku, ki bo dokazal, da pričujoči verzi Vena Tauferja:
»030271
Komar kri kristus letni časi v jezi
kih in narečjih osemenjevanje
Lakote v črni zemlji pederasti
ja črvov figurae veneris kaplje
Ko obkoljuje rezilo ali kamen
Internacionalna patetika
Zraka zemlje vode ognja ostanem
A kroženje ne zadošča skomina
Dno posode ne prst v zraku niti prst….
(Veno Taufer, 030271 v Pesmi, DZS, 1980, str. 48)
Nimajo nobene zveze s prvim citatom iz Menartove poetike:
»Anti-pesem je potiskan,
Malo trd klozet papir.
A pripomoček slovenskih »kulturnikov« niti malo ni tršega formata. Življenje je večini od njih potekalo zelo udobno, če so le godli po partijskih vižah. Večina od njih je tudi partiji pripadala, formalno, ali kot ovaduhi njene tajne službe, Udbe.
Ob zori osamosvojitve je prvi kulturni minister postavil anamnezo slovenske kulture. Dejal je, da si ji (ob vseh »klozetih, pederastijah, drekih, figurah veneris, osemenjevanju« …«in kar je še teh besed« (spet Cankar), toži po oltarju. Pojme v odstavku smo preprosto potegnili iz tega, kar bi se imenovalo diagnoza »kulturnega« stanja v domovini. Takšno pač je.
A to ni pomembno: če bi Trubar, Prešeren in Cankar prišli pred današnje »kulturnike«, bi jih le-ti zavrnili s podobnim nelagodjem kot pričujoče vrstice. Tisti govor v Cankarjevem domu 21. let nazaj je Andrej Capuder zaključil z besedami: »Za to ceno je življenje in z njim kultura«.
Cena slovenske kulture ob današnjem prazniku je poziv k vrnitvi v življenje. K vrnitvi v čas, ko kulture ni določala partija.
Nastop dr. Boštjana M. Turka v oddaji Dobro jutro TV Slovenija si lahko ogledate na spodnji povezavi:
http://tvslo.si/#ava2.128208527;;