Boštjan M. Turk: Šentjošt je slovenska Hirošima v temeljnem pomenu

Objavljamo govor dr. Boštjana M. Turka

IDEOLOGIJA, KI JE BOGA ZAMENJALA S ČLOVEKOM, JE SLEDNJEGA OPOLNOMOČILA ZA VSAKRŠEN ZLOČIN

Spoštovani gostje, dragi prijatelji,

Ko je človek enkrat postavljen pred zahtevno nalogo, da nagovori ljudi, zbrane na prizorišču slovenske zgodovine, ki se mu reče Šentjošt, je v veliki dilemi. Ta zadeva predvsem dejstvo, da gre za elementarno vrednoto civilizacije, katera se tiče spomina. Lahko si v to »opravilo eno« (France Prešeren) posvečen človek pripravi pismeno predlogo ali pa govori po nareku prve od grških Muz, ki jo je isti pesnik v nepozabni elegiji Matiji Čopu, opremljeni z grškim sporočilom: »mlad umrje, kdor od bogov izbran je«, imenoval »umetnosti vseh dojilja«, muza spomina, Mnemozina.

Sami smo se odločili, da bomo mater vseh muz iz spoštovanja do tukaj prelite krvi, vzeli docela resno. Govorili bomo po spominu, natančneje zanj. Šentjošt je  kraj, kjer so se do konca izpolnile pesnikove besede o oni njivi, ki le smrt jo orje (Alojz Gradnik). Dejansko je tu smrt zaorala na široko, posegla je devet klafter globoko, kot bi rekel prvi slovenski pisatelj in sin matere, ki se je rodila v Vrzdencu, v sosednji »fari«. Šetnjošt je prvak med slovenskimi kraji, ki je ob sklepu morije leta 1945 doživel nuklearno izničenje živega: je slovenska Hirošima v temeljnem pomenu. Letnice na pokopališču in na spominski kapeli kažejo, da ljudje, ki so skupaj s Šentjoštom zapustili tudi zemeljsko bivanje, niso prišli niti do človeške dobe, ki se ji reč prag zrelih let. A govorimo o kriterijih onega časa, v katerem je petdesetletnik veljal za človeka na koncu zenita. Presenečata njihovo število in njihova mladost.

Zakaj so odšli, se skriva odgovor tudi v tem kraju. Ivan Cankar je končno spoznanje svojega življenja strnil v zbirki črtic Podobe iz sanj. To je objavil ob sklepu 1. svetovne vojne, nekaj mesecev preden je tudi on odšel tja, kjer je danes večina človeštva. Podobe iz sanj sklepa črtica Konec. Tam umetnik razodene tri zadnje (najpomembnejše) elemente svoje zavesti, mater, domovino, Boga. Prav to geslo ste, dragi organizatorji, postavili v središče današnje prireditve, in razodeva ga tudi na široko razvita slovenska trobojnica, v kateri v vsaki od barv (brez vsiljivega in docela neoriginalnega grba) prepoznamo eno od teh entitet.

Mati, domovina, Bog? To je bil svet, ki so fantje in posledično njihova dekleta branili pred vdorom ideologij, za katere so lahko le slutili, kako pogubne utegnejo biti. Branili so tri primarna zavetja posameznika. In branili so jih pred ideologijo, ki je človeka postavila na mesto Boga, s tem pa ga opolnomočila za vsakršen zločin, kot je pisal v Bratih Karamazovih Dostojevski. V dvajstetem stoletju, v zenitu katerega se je zgodil šetnjoški genocid, je tako opolnomočen človek nastopal v dveh političnih funkcijah iste modalitete. Bil je bodisi rdeč, bodisi črn: v prvem primeru boljševik-komunist, v drugem nacist ali fašist. Kot nas je podučilo svetovno zgodovinopisje (Franôcois Furet, Stéphane Courtois, Ernst Nolte) med enim in drugim zlom ni razlike, je pa nujna podobnost, dodajamo. Med Hudo Jamo ali Šentjoštom na eni ter Treblinko ali tržaško Cukrano na drugi je konvergenca jasna in je nezgrešljiva: to je delovanje zla, hudega duha ali hudiča, kot se to reče v bolj pogovornem jeziku. Če kje, se je to bitje oglasilo človeštvu prek Adolfa Hitlerja in Josipa Visarionoviča, mutatis mutandis in to zelo intenzivno. Posledice čutimo danes: zaradi njih se še sedemdeset let kasneje na krajih zločinov zbiramo z veliko zavzetostjo.

Fantje in dekleta iz Šentjošta so branili elementarne vrednote življenja, ki so tudi vrednote slovenstva. Njihov promotor je bil avtor ideje o višarskem slovenstvu, Lambert Erlih, goreč antinacist, ki je škofa Rožmana obanšlusu prepričal, da je dal zvoniti za nesrečne Avstrijce. Erlih je govoril o slovenstvu kot integralni sestavini evropejstva. Omenimo, da pogled na umetelno izdelanost Brižinskih spomenikov kaže na presenetljivo dejstvo: glede to, da so nastali v osmem stoletju in glede na to, da so Slovani – kot hipotetični predniki Slovencev – prišli v vzhodne Alpe in do najsevernejše točke Jadrana zgolj petdeset let prej – je nemogoče, da bi ljudstvu, ki bi bilo na kulturni stopnji tedanjih Slovanov – ta pa je bila skrajno nizka – uspelo v petdestih letih (a govorimo o srednjem veku) razviti jezik, ki bi bil na ravni prvih zapisov slovenščine. Morali smo tu obstajati že prej.

Erlihovo priznanje, ki ga danes podeljujete, priča za evropsko zavzetost slovenstva, utemeljeno na postulatih zahodne civilizacije. V tem smislu nismo brez moči, ko se borimo zoper nasilje. Onkraj fizičnih meja, ki jih nadzira postbolševistični svet imamo veliko zaveznikov. In jih bomo vedno imeli.

Živimo pa v državi, ki nima svobode tiska in posledično tudi demokracije ne more imeti, ali je ta okrnjena. Živimo v državi, kjer neuki in osebno problematični ljudje v pravosodju pristajajo na hlapčevsko vlogo, ko izločajo politično konkurenco. To pove pravnomončni obsojenec zaradi verbalnega delikta.

Vendar Bog govori po prednikih, kot pravi Sveto pismo, po njih kaznuje. A tudi nagrajuje. Velikansko število mladih, ki ga danes vidimo v naši sredi, je obet, da bo Šentjošt po svoji volji tudi naprej svetilnik resnice in pravice v slovenskem svetu. Sicer ni neposredni sholastični dokaz, da Bog obstaja, je pa vsekakor pokaz na to, da se njegovih pričevalcev ne da uničiti. V svetu na splošno in v Vašem kraju posebej.

Lepa hvala za Vašo pozornost.

Govor, 5. 7. v Šentjoštu: Boštjan M. Turk, zapisal po spominu.