Pisatelj Jančar se je v Trstu živečemu stanovskemu kolegu z daljšim besedilom poklonil že ob njegovi 90-letnici. Za STA je dejal, da so njegova razmišljanja o Pahorju še vedno takšna, kot jih je zapisal pred desetletjem. Jančar in Pahor sta se prvič srečala pred skorajda pol stoletja, ko je bil Jančar še "študent, začetnik v literaturi in kmalu zatem tudi v političnem sporu s svojo ozkosrčno in doktrinarno okolico".
Jančar je, kot je zapisal, v Pahorju že prvi hip "odkril ne samo pisatelja, ampak tudi svobodnjaškega in upornega človeka". Že tedaj ga je Pahor nagovarjal z "moj mladi prijatelj" in še danes ga tako kliče, čeprav, tako Jančar, "nisem več prav mlad, on pa tudi ne tako star, kot bi lahko sodili po njegovih letih".
Jančar se spominja, kako sta se pred desetimi leti skupaj udeležila knjižnega sejma v Saint Maloju na bretonski obali, kjer sta predstavljala Jančar svoj prvi, Pahor pa že peti ali šesti knjižni prevod v francoščino. Pahor je na predstavitvi dela, ki se je je udeležilo 800 slušateljev, "pozabil na literaturo in svojo slavo in z vso vehemenco spregovoril o pravici do obstoja bretonske kulture in jezika ter ostro kritiziral aroganco centralizirane Francije. Dvorana ga je nenehno prekinjala s ploskanjem".
Ko sta se z vlakom vračala v Pariz, je Jančar Pahorju dejal, da je pravzaprav srečen človek. Ne samo zato, ker njegovo literaturo pozna in ceni velik del Evrope in Amerike, pa tudi ne zato, ker so marsikatere njegove prepovedane misli, recimo o demokratični Sloveniji, postale resničnost. Jančar meni, da je Pahor srečen človek zato, ker je preživel ideološko in totalitarno stoletje kot camusovski "L'homme revolte" in ga veselje do kritike in disputiranja ni zapustilo tudi pri častitljivi starosti.
Pahor pa je na tistem vlaku dejal: "Kaj pa vem? Mogoče imaš celo prav." Potem se je zagledal v blago francosko pokrajino, ki jo je nekoč že gledal, leta 1945 z nekega drugega vlaka, na katerem so se iz koncentracijskega taborišča vozili telesno in duhovno zlomljeni ljudje iz vse Evrope, tako imenovani "nemogoči potniki", se je spominjal Jančar.
Literarna zgodovinarka Tatjana Rojc skupaj s Pahorjem podpisuje knjigo Tako sem živel, Stoletje Borisa Pahorja, ki je izšla pri Mladinski knjigi ob pisateljevem ponedeljkovem 100. življenjskem jubileju. Rojčeva je za STA zapisala, da Pahorjeva življenjska izkušnja, zapisana v njegovem literarnem delu, "predstavlja estetsko in etično pričevanje celotnega 20. stoletja: moderno Odisejo, zgodbo vračanja iz sveta pogromov in senc".
Pisatelja je Rojčeva opredelila kot "nekakšnega modernega Odiseja, ki je zgodbo svojega romanja v svet smrti prežel z intimnim realizmom". Po njeno ni naključno avtorjevo posvetilo Nekropole: "Manom tistih, ki se niso vrnili". Sama ga je označila za "pisatelja onkraj senc": "Sence zatiranih namreč pri njem vzraščajo v osrednje, nevidne junake celotne pripovedi 'mladih brez mladosti'. Vrnitev v 'svet izpred konca sveta' je Pahorju narekovala besede, ki ga združujejo z milijoni taboriščnikov - on pred Nemčijo in po njej. Kdo ve, če se bosta ta dva človeka kdaj srečala?"
To "strahotno vprašanje" boleče in katarzične vrnitve v življenje si je Pahor zastavil v romanu Spopad s pomladjo (s prvotnim naslovom Onkraj pekla so ljudje): "Ta individualna izkušnja, prepojena z obmorsko žlahtnostjo, je zaznamovala tudi Pahorjevo tržaško pripadnost in prerašča v univerzalno izkušnjo, ki se udejanja v upanju, v rešitvi. Katarza pa je za Pahorja mogoča samo preko besede in v ljubezni."
Dodala je, da os Pahorjeve pripovedi ostaja Trst, za katerim stoji Pahor sam s svojo avtobiografsko izkušnjo, obenem pa tudi usoda slovenske narodne skupnosti na Primorskem. "Pahorjeva generacija nas je zavezala spominom, ki sestavljajo našo zgodbo, ker gre za usodo naših staršev, naših družin: zato je Pahorjev opus tudi poroštvo resnice tistih, ki se v velikem številu niso več vrnili iz svojih celic, taborišč, konfinacij. Ali ki so se vrnili, vendar povsem predrugačeni," je sklenila Rojčeva.
Urednik pri Cankarjevi založbi Zdravko Duša, ki je s Pahorjem tudi večkrat sodeloval pri urejanju njegovih del, pa je za STA dejal, da je Pahor "natančen avtor, občutljiv za vsebinske in jezikovne detajle in dosleden, kadar pride do debate ali različnih pogledov".
Duša posebej spoštuje Pahorjevo vztrajanje pri uporabi slovenščine, kakršno je oblikoval v tržaškem okolju: "Ne gre za arhaizme ali lokalizme, temveč za jezik, ki je enako legitimen kot ponavadi nekoliko bolj centralno usmerjena lektorska šola. In on to ve ter zahteva, da se upošteva. Kot rojen pripovedovalec, ki ima poleg vsega še neizčrpen spomin, je ob vsej strogosti seveda tudi izjemno barvit, duhovit, iskriv in piker, kadar se pogovor razplete - v vedno bolj njegov monolog, seveda. In to ni tako redko."