»Jaz pa poznam nekoga, ki ima dolgo politično kilometrino, ki je bil minister, ki je bil premier, ki ima izkušnje, ki ima ugled v EU in svetu, ki je nazadnje kot edini Slovenec doslej vodil EU. To ime je tisto, ki bi dalo kredibilnost slovenskemu komisarju. A v tem trenutku gospod Janez Janša, čeprav po vseh merilih najboljša izbira, ni izbira tistih, ki imajo pravico imenovati slovenskega komisarja. Ta čas še ni prišel,« je pred zbrano tri tisočglavo množico privržencev 24. tabora SDS dejala Tomčeva.
A kdaj bo napočil ta čas, v SDS vedno bolj priljubljena poslanka, ni razkrila. Spodbujajoče je dodala: »Ampak – vendarle – prišel bo tudi ta čas.« »Gotovo bo prišel čas, ko bo stranko vodil kdo drug kot Janez Janša, vendar zdaj ta čas še ni prišel,« se je pred kongresom SDS v pogovoru za STA leta 2013 z nedoločnim časom nekje v prihodnosti ukvarjal podpredsednik Zvone Černač. Upoštevaje obe izjave, je odgovor vsem, ki jih tako ali drugače bremeni Janševa prihodnost, naslednji: Čas, ko Janez Janša ne bo več vodil SDS, bo napočil, ko bo postal evropski komisar.
O horizontu časa je v govoru razmišljal tudi sam predsednik SDS Janez Janša. Bil je bolj določen. »Čas, ki je pred nami, je čas tlakovanja poti za našo deseto zmago, ki bi morali biti velika, da bo prihodnost Slovenije takšna, v kateri bomo izrabili priložnosti, ki se ponujajo doma in v svetu.« Bo Janša po deseti zmagi izrabil priložnost in postal evropski komisar?
Milan Zver je posredno priznal, da ima stranka, ki sicer slovi po enotnosti in disciplini, v zadnjem času nekaj težav. Nekaj so jih razkrile evropske volitve oziroma samostojna/odcepitvena frakcijska pot radikalnih suverenistov Bernarda Brščiča in Lucije Ušaj.
Kako torej še do desete zmage? Bi morali biti kaj drugačni, kaj spremeniti, da bi jih po volitvah in še eni zmagi spet ne prinesli naokoli razni šarci? Ne, ostati morajo enotni in ne razdeljeni, je članom in članica, simpatizerkam in simpatizerjem, na srce položil evropski poslanec Milan Zver in s tem posredno priznal, da ima stranka, ki sicer slovi po enotnosti in disciplini, v zadnjem času nekaj težav. Nekaj so jih razkrile evropske volitve oziroma samostojna/odcepitvena frakcijska pot radikalnih suverenistov Bernarda Brščiča in Lucije Ušaj.
Zvera ljudje pogosto sprašujejo, zakaj je SDS tako drugačna od drugih strank. Odgovori jim, da gre za politično stranko, kjer so člani in članice zelo tesno povezani in enotni. »V začetku devetdesetih let so glavni mediji poročali, da morajo biti stranke navznotraj pluralne, da so frakcije v stranki nekaj dobrega, in to resnico so nekateri konkurenti vzeli resno, med njimi SKD in LDS in obe stranki sta do danes propadli,« je dejal trikratni poslanec evropskega parlamenta Zver in dodal, da člane SDS ne druži interes, ne slast po oblasti, niti kakšni materialni razlogi, temveč »vrednote in cilji, ki smo si jih skupaj zastavili in to je tisto, kar je delalo našo stranko vedno močno.« Po njegovih besedah, bomo, če bomo dovolj enotni, in ne razdeljeni, v prihodnosti tudi ponovno prevzeli odgovornost za vodenje naše države.
Henrik Tuma: nekdanji liberalec in vodilni strogi socialdemokratski ideolog
Sigmund Freud je napisal delo Prihodnost neke iluzije. A ne bi o tem v teh vročih časih. Vrnimo se začetkom. Kdo je bil Henrik Tuma, po katerem ime nosi poletni tabor SDS? Bil je nekdanji liberalec in vodilni strogi socialdemokratski ideolog. Tisti, kot piše Igor Grdina v zadnjem delu Ivan Cankar portret genija, ki je v času belle époque odkril marksizem. Tuma je mislil, da mora Cankarju ustrojiti kožo in ga pripeljati na pota, ki jih je siva teorija razglašala za edino prava.
Zato se je kranjskogorsko druženje nekonformističnega pisatelja in socialdemokratskega ideologa poleti 1912 sklenilo z verigo nesporazumov. Cankar predvsem ni dovolil, da bi se Tuma, ki je nase prevzel stroške skupnega bivanja v senci alpskih vršacev, do njega vedel pokroviteljsko. (Videl ga je kot brezdelnega študenta brez dela ob vinu in puncah.) Cankar, tako Grdina, za nekaj deset kron na mesec ni bil pripravljen popuščati niti nazorsko-političnemu somišljeniku.
Sicer pa je o socialdemokratih Cankar lakonično zapisal: Stranka ni videla narod, narod ni videl stranke. (1908)
