Politični populizem in demagogija v zdravstvu se običajno vedno končata na osebni ravni, ko se posameznik znajde v stiski in bi naredil vse, da si čim prej povrne zdravje. Šele tedaj, ko človek zboli, se dobro zave, da je zdravje največja vrednota v življenju.
Podatek, da je v Sloveniji kar 133 tisoč ljudi brez izbranega osebnega zdravnika, je prav grozljiv. Primanjkovalo naj bi vsaj 200 družinskih zdravnikov, samo 100 razpršenih po državi jih še sprejema paciente. Že leta poslušamo sto in en razlog, zakaj je tako, a gordijskega vozla do sedaj še ni presekal nihče.
Če zdravstvo na primarni ravni v večini razvitih držav normalno funkcionira, zakaj ne bi moglo tudi pri nas? Problem je gotovo rešljiv, ni treba odkrivati tople vode, samo uspešne prakse iz tujine bi preslikali v domače okolje. Slovenija gotovo ni nekaj posebnega na tem planetu, da se to ne bi dalo.
Na začetku mandata so vsi ministri za zdravje veliko obljubljali, se nato šli neke reforme in popravljali zakonodajo, na koncu pa je bil rezultat še večji kaos. Bo zdaj drugače? Bo, če bo politična volja.
Dostop do zdravnika je bil v zadnjih dveh letih pandemije za marsikoga otežen. Zaradi prepoznih diagnoz in dolgih čakalnih vrst na zdravstvene storitve je (bila) vsaka smrt preveč. Pandemija je še povečala krizo slovenskega zdravstvenega sistema.
V treh desetletjih samostojne države še ni bilo junaka, ki bi zdravstvo spravil v red. Ministri za zdravstvo/zdravje so prihajali in odhajali. Vsi so imeli polna usta javnega zdravstva, eden za drugim so ponavljali floskule, da moramo pacienta postaviti v središče. Na začetku mandata so vsi veliko obljubljali, se nato šli neke reforme in popravljali zakonodajo, na koncu pa je bil rezultat še večji kaos. Bo zdaj drugače? Bo, če bo politična volja.
Aktualni minister, sicer priznani kirurg ortoped Danijel Bešič Loredan, po stotih dneh nove vlade slovenski javnosti obljublja, da bodo prekinili 30-letni urok misli, da se v slovenskem zdravstvu ne da nič spremeniti. Novi minister je delo zastavil resno, je tudi podpredsednik vlade, kar njegovi ministrski funkciji daje še dodatno politično težo.
Po hitrem postopku je že bil sprejet interventni zakon, ki za krajšanje čakalnih vrst namenja 200 milijonov evrov, minister pa je že takoj po nastopu mandata napovedal tudi stresni test javnega zdravstvenega sistema, ki naj bi trajal leto in pol, ukrep pa naj bi stal pol milijarde evrov.
A Bešič Loredan ima več nasprotnikov v koaliciji kot opoziciji. Njegove načrte najbolj kritizirajo v Levici, sklicujejo se na koalicijsko pogodbo, v katero so spravili svoj program: ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, prepoved popoldanskega dela zdravnikov pri zasebnikih … V Levici niso podprli interventnega zakona. Najbolj jih je zmotilo vključevanje koncesionarjev v skrajševanje čakalnih vrst.
Politični konflikti na relaciji Bešič Loredan–Levica se pričakujejo tudi v prihodnje. Zlasti če bo minister pri svojih načrtih neomajen in ne bo sklepal gnilih kompromisov. Ključna pri tem bo podpora predsednika vlade, morda tudi za ceno odhoda Levice iz koalicije. Če bo Robert Golob kril hrbet svojemu ministru in ne podlegel populističnim floskulam, ki jih z namenom ohranjanja statusa quo trosita poslanec Miha Kordiš in nekdanji zdravstveni minister Dušan Keber.
Premier se, sodeč po njegovi izjavi na zadnjem posvetu ministrstva za zdravje z vodilnimi v javnih zdravstvenih zavodih na Brdu pri Kranju, bržkone zaveda v čem je srž problema. V monopolni državni zdravstveni zavarovalnici ZZZS, v načinu in obsegu financiranja zdravstvenih storitev. Golob je namreč dejal, da si v vladi še bolj od skrajševanja čakalnih vrst želijo, da bi denar začel slediti bolniku.
Silvester Šurla
Vse se začne in konča pri denarju. To pravilo zelo velja za slovensko javno zdravstvo, ki je kot vreča brez dna, saj se v javnih zdravstvenih zavodih pogosto ne ve, kdo pije in kdo plača. Korupcija prav cveti, kaos pa najbolj ustreza zasebnim dobaviteljem storitev, medicinske opreme in materiala, ki na veliko služijo in se vozijo z jahtami.
Že skrajni čas je, da se udari z roko po mizi in naredi red. UKC Ljubljana, od koder se je moral z direktorskega položaja minuli teden po hitrem postopku posloviti Jože Golobič, naj bi po ministrovih besedah zdaj postal vzorčni model, kako je treba voditi zdravstvene ustanove. Manjka samo še junak, ki bo UKC spravil v red, in to za piškava dva tisočaka evrov neto plače. Ki bo naredil tisto, kar ni uspelo njegovim predhodnikom.
V zadnjih 20 letih, ko je leta 2003 po aferi operacijske mize odstopil dolgoletni direktor Primož Rode (UKC je vodil 12 let), se je na tej funkciji zvrstilo kar 11 direktorjev, kar gotovo ni normalno. Kriza vodenja pa je nekaterim očitno izredno ustrezala, da so na veliko biznisirali za lastni žep. Vse to na škodo pacientov, ki ne morejo do osebnega zdravnika in umirajo v čakalnih vrstah.
