Bajke in povesti: Repetova apologija Kučana

V prejšnjem Reporterju sem napisal analizo knjige Repeta o Kučanu. Ker mi je Repe odgovoril v Mladini, ne v Reporterju, bom tudi jaz odgovarjal v Reporterju, ne v Mladini. Pri tem pa moram takoj ugotoviti, da je na Repetov »mladinski« odziv pravzaprav nemogoče koncizno odgovarjati, saj ne odgovarja z dejstvi, ampak na splošnozanikovalni način (ob tem pobalinsko zmerjanje puščam docela ob strani!). Zato bom moral nekateri stvari ponoviti in dokazati, da jih Repe ni uspel oz. bolje rečeno niti ni poskušal demantirati, razen če naš znani profesor zgodovine misli, da je za demanti dovolj le golo zanikanje dokumentiranih dejstev.

Repe sicer pravilno zapiše, da se pri moji analizi njegove knjige »večina zadev znova vrti okrog JBTZ in domnevne Kučanove vloge pri aretaciji, pa prikazovanju Kučana kot Kavčičevega nasprotnika, pa njegovih napadov na Kocbeka. Kučana obtožuje tudi, da je bil sodelavec varnostne službe JLA. In znova in znova, da je bil Janša takrat največja nevarnost za Kučana in slovenske oblasti«. Dobro, tu bom zastal in se najprej vprašal, ali res obtožujem Kučana vsega navedenega? Pravzaprav res, čeprav Repe v svoji površnosti niti teh »zadev« ni dobro definiral, toda dejansko bolj kot Kučana obtožujem Repeta, da je kot profesionalni zgodovinar namerno spregledal mnoge že objavljene dokumente o nečedni Kučanovi vlogi pri »večini zadev«, kot jih v odgovor meni naniza Repe, in na temelju take zožitve napisal apologijo o Kučanu.

Zdaj pa po vrsti, glede na navedeni Repetov citat o »večini zadev«. Božo najprej zapiše, da jaz opisujem domnevno vlogo Kučana pri aretaciji. To je pomota, namreč jaz ne pišem o domnevni Kučanovi vlogi pri aretaciji Janeza Janše, ampak o njegovi dejanski vlogi pri tej umazani raboti. Zato sem citiral Ertlova neposredna izvajanja iz aprila 1988 v Beogradu, kjer se je pred ostalimi republiškimi in zveznim notranjim ministrom pohvalil, kako so se s slovenskim političnim vrhom dogovarjali o datumu aretacije Janeza Janše! Ker tega Ertlovega pričevanja, ki sem ga dokumentiral, ne more ovreči, se enostavno skrije za formulacijo o Omerzovi domnevi o Kučanovi vpletenosti v aretacijo Janše. To ni nič, to je manj kot nič in to ni noben odgovor, ampak le pusta fraza brez vsebine in medel poskus, da bi bralca žejnega prepeljal čez vodo.

Repe piše, da prikazujem Kučana kot Kavčičevega nasprotnika. Tudi to ne bo držalo, seveda pa ga ne prikazujem kot podpornika, saj je s kardeljansko tovarišijo sodeloval pri njegovi odstranitvi leta 1972, in se obenem ne strinjam z Repetovo tezo, da je bil zaradi premalo ostrega napadanja Kocbeka službeno degradiran v »samo« (!?) sekretarja SZDL. To nestrinjanje sem podkrepil tudi z dejstvom, da je bil Kučan dober mesec po tem, ko je sodeloval pri odstranitvi Kavčiča, s slovensko delegacijo pri Titu in bil tam glavni poročevalec o marksistični misli v Sloveniji.

Repe piše, da govorim o Kučanovih napadih na Kocbeka. Tudi to ne drži, ker pišem o samo enem napadu, in še to zelo zmernem, ki ga je izpeljal Kučan v sobotni prilogi Dela (26. aprila 1975). Pri tem tudi poudarjam, da Kučan pri tem Kocbeka neposredno ne omenja, da pa vendarle napada njegova izvajanja iz intervjuja, ki je izšel v Trstu, v Pahor-Rebulovi knjižici Edvard Kocbek, pričevalec našega časa.

Repe piše, da Kučana obtožujem, da je bil sodelavec varnostne službe JLA. Tudi to ni docela točno, saj pišem, kako je to razkril bivši kosovec Aleksander Vasiljevič v intervjuju, ki sta ga z njim opravila Igor Mekina in Svetlana Vasović v Mladini (27. decembra 1994), pri čemer Vasiljevič celo pravi, da se mu to zdi hvalevredno dejanje, sam pa nasprotno menim, da je bila to ovaduška rabota.

Repe piše – in temu nasprotuje –, da menim, da je bil Janez Janša takrat največja nevarnost za Kučana. Tudi tega nikjer ne trdim, zapisal pa sem, da je bil velika nevarnost in da je spadal med prvokategornike takratne opozicije proti režimu. Zelo jasno sem povedal (in to tudi dokumentiral!), da je največjo nevarnost za propadli režim takrat predstavljal France Bučar, in ne Janez Janša, saj je bil France takrat najbolj spremljan posameznik Udbe, ker so prav o njem udbovci tudi najbolj obilno poročali slovenskemu političnemu vrhu.

Zanimivo je, da se Repe niti z besedo ne obregne ob mojo najhujšo kritiko njegove knjige, namreč na moje dokumentiranje neverodostojnosti Ivana Eržena, Repetove kronske priče pri dokazovanju nevpletenosti takratnega slovenskega političnega vrha v predajo Janše armadi. Prav v tem času, ko sem dokazoval Repetu, da je to priča, ki jo je treba vreči v smeti, se je zgodilo video pričevanje Ivana Eržena v zadevi Perković v Münchnu, ki samo dodatno potrjuje popolno neuporabnost Erženovega pričevanja. Ker je kot priča debelo lagal, mu je nemški sodnik zabrusil, da če bi bil prisoten v sodni dvorani, bi ga dal nemudoma zapreti!

Toliko o tem. Ker ne pričakujem, da bo Repe iz splošnih zanikanj in zmerljivk kdaj uspel preiti na resen in argumentiran dialog, je toliko bolj potrebno, da nas čim več piše o teh stvareh in da pri tem uporabljamo ohranjeno dokumentacijo propadlega socialističnega režima, ki ga Repe olepšuje v svoji knjigi in zato opravlja, čeprav se očitno tega ne zaveda, nezdravo in nevarno početje za razvoj mlade slovenske parlamentarne republike.