Kot pojasnjujejo na Arsu, se meteorološke meritve na Kredarici neprekinjeno izvajajo od leta 1954 in so zaradi dolgega niza, ki je potreben za preučevanje podnebne spremenljivosti, velikega pomena. Z meritvami želi Arso nadaljevati tudi v prihodnje, ovira za to pa so dotrajani, energetsko neučinkoviti in premajhni prostori na Kredarici, ki so za stalno prisotnost dveh meteoroloških opazovalcev neprimerni.
Arso za potrebe svojega delovanja in za prenovo ter razširitev objektov išče možnosti okolju čim prijaznejše energetske oskrbe. Obstoječi sistem pridobivanja električne energije z dizelskim agregatom in pridobivanja toplotne energije s pečjo na kurilno olje, kar spremljajo helikopterskimi prevozi goriva na Kredarico, je okoljsko namreč neprimeren. Obnovljivi viri energije pa imajo predvsem v zimskem času velike omejitve, zato Arso razmišlja o možnosti elektrifikacije svojega objekta.
Kot poudarjajo na Arsu, bi elektrifikacija pomenila le enkraten poseg v okolje, na dolgi rok pa bi bila energetska oskrba objekta okolju daleč najprijaznejša. Na pobudo Arsa je Elektro Gorenjska že ocenil možnost izvedbe in vrednost investicije, o svojem razmišljanju pa je zaradi morebitne delitve stroškov Arso obvestil tudi Planinsko zvezo Slovenije in Planinsko društvo Ljubljana Matica, ki upravlja Triglavski dom na Kredarici.
Investicijska dokumentacija za projekt še ni izdelana. Arso pridobiva oceno vpliva na okolje in investicijsko vrednost energetske prenove objekta ter še preučuje obe možnosti zagotavljanja električne energije, torej iz obnovljivih virov ali s pomočjo elektrifikacije. Ob tem velja, da bi ureditev električnih vodov iz Krme na Kredarico stala približno dva milijona evrov.
Zamisel o elektrifikaciji objektov na Kredarici so slišali tudi že na javnem zavodu Triglavski narodni park, uradno pa ne z idejno zasnovo ne s projektno dokumentacijo elektrifikacije v triglavskem pogorju niso seznanjeni. Tako lahko podajo le splošno mnenje brez predhodno znanih dejstev. Kot je povedal vodja strokovne službe v TNP Igor Zakotnik, pa je njihovo stališče do takšnega posega odklonilno.
Pojasnil je, da bi elektrifikacija z vkopanim vodom pomenila zelo zahteven in obsežen poseg v ranljivo gorsko območje, ki je tudi osrednje varstveno območje TNP, kjer so posegi v prostor zelo omejeni. Dejansko varstveni režim v osrednjem območju parka prepoveduje gradnjo novih objektov.
Trasa energetskega voda bi hkrati posegla tudi v območja z drugim naravovarstvenim statusom. Gre namreč za območje varovalnih gozdov, območja Nature 2000, ekološko pomembno območje Julijske Alpe in območje mirnih con, pa tudi za naravne vrednote državnega pomena in območje enote registra nepremične kulturne dediščine. Tudi zaradi tega je večina posegov prepovedana ali bistveno omejena.
Elektrifikacija triglavskega pogorja bi bila tudi v nasprotju s Konvencijo o varstvu Alp ter s smernicami Svetovne zveze za ohranitev narave in z varstvom območij, pomembnih za ohranitev ugodnega stanja živalskih in rastlinskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov. Poleg tega je priključevanje koče na elektroenergetsko in telekomunikacijsko omrežje v visokogorju v nasprotju z upravljavskimi usmeritvami TNP za planinstvo.
Poseg bi bilo treba obravnavati tudi z vidika ohranjanja visokogorskega alpskega sveta in razvojnih smeri planinstva. Kot je opozoril Zakotnik, je že sedaj visokogorski svet precej obremenjen. Koče v triglavskem pogorju so zelo obiskane in že sedaj se pojavljajo velike težave z obvladovanjem obiska. Elektrifikacija pa bi pomenila zvišanje standarda in daljšo sezono obiskovanja ter s tem še več pritiskov na že tako obremenjen gorski svet.