Anonimneži, zamaskiranci, kričači in zmerjači niso nova politična elita

V novejši zgodovini Slovenije, ki je za mnoge protestnike, mlajše od trideset let, tabula raza, ker se od osamosvojitve naprej v celotni izobraževalni vertikali ni gojila jasna zavest in pripadnost državi, ki je zgrajena na demokratičnih in ne revolucionarnih temeljih, žal institucije te države niso vrednota. Tako se jim zdi, da smejo in zmorejo z ulice odstavljati in postavljati demokratično izvoljene politike. S tem seveda ne želim stopiti v bran odstopljenemu mariborskemu županu. In da ne bo nobenega dvoma o tem, si dovolim citirati odlomke iz zapisa, ki ga je časopis Večer objavil pred Kanglerjevo prvo izvolitvijo leta 2006.

Takrat sem zapisal: »Vse razprave o Mariboru izhajajo iz ugotovitve, da mesto in širša regija ne  sledita razvoju in blaginji osrednje Slovenije. To pomeni, da so vsi kulturni potenciali vprašljivi, med seboj nepovezani in prepuščeni posamičnim pobudam. Ali še slabše, večkrat smo priče sistematičnemu onemogočanju kulturnega razvoja na vseh področjih … Meščanom tako ostaja izbira v upanju, da  županova osebnost odtehta vsaj petdeset odstotkov, ko gre za vodenje mestne politike. Tako je torej profil župana odločilen. Ali bomo izbrali lokalistično usmerjenega populista ali pa človeka s širšim kulturnim profilom, ki nam bo v ponos, če Maribor morda postane kulturna prestolnica Evrope. Ali bomo izbrali kandidata, ki je sposoben okrog sebe zbrati kvalitetne in pozitivno misleče ljudi, ki so s svojim znanjem in zvezami sposobni dati mestu novi zagon in voljo za ustvarjalnost in delavnost. V drugem krogu lokalnih volitev bo Maribor v središču pozornosti … Volilni izid bo veliko povedal o miselnosti v mestu«.

Vem, da mi je gospod Kangler za ta članek zameril. Prav zato lahko danes zapišem, da je njegov padec posledica iste miselnosti, kot je bila njegova izvolitev. A če je bil izvoljen na demokratičnih volitvah, potem bi tudi na ta način moral biti odvoljen. Njegov odstop zaradi pritiska ulice je precedens, ki mu je treba narediti konec. Očitno pa nekateri protestniki in njihovi podpihovalci in plačniki nimajo tega namena. In v tem je resen problem. Pojdimo po vrsti: če je potrebno protestirati pred tajkunskimi vilami, grem takoj v prvo vrsto; če pred bankami, ki so dajale slabo zavarovane kredite, tudi; če pred politiki, ki imajo dokazano nenormalno veliko premoženja, prav tako; če pred sodniki, ki sodijo proti vsakršni zdravi pameti, sem tudi zraven; če pred parlamentom, ker trenutno sprejema slabo in za razvoj Slovenije nesmiselno zakonodajo, je treba biti zraven; če pred vlado, ker ne obvladuje javnih financ, notranje in zunanje politike, gospodarskih in drugih okvirjev za svobodno in odgovorno državljanstvo, ali celo ogroža temelje demokracije, tudi.

Protestirati kar tako in vse vprek, ne, hvala. To državo smo si izborili z mirnimi in dostojanstvenimi obrazi, z obrazi, ki so se izpostavili, ki so takrat nosili na prodaj svojo glavo in ne glav drugih (tokrat največ policije). Anonimneži, zamaskiranci, neorganizirani protestniki, kričači in zmerjači pač niso nova politična elita, ki nas bo vodila bolje od dosedanje. Tisti, ki demonstracije podpirajo iz naslonjačev ali iz previdne razdalje s »strokovnimi« interpretacijami oziroma celo z denarjem, tistim, je treba reči, naj pridejo v prvo vrsto in naj povedo, kaj bi radi. Izvoljeni politiki, ki z anonimnimi demonstracijami vidijo priložnost zase, so bistveno bolj nevarni, kakor sta Kangler in Janković skupaj.