Kdo pa je Branko Dobnikar? Brez dvoma človek, ki ga večina Slovencev ne pozna, kaj šele da bi bil znan v Parizu, ali pa da bi ga vabili v ZDA na kakšno oddajo ali se o njem razpisali slavni blogerji. Če je Dobnikar po čem poznan, je to njegovo vedrenje na položaju direktorja zloglasnega Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni. Izum Cerarjeve vlade, ki bi reševal otroško srčno kirurgijo, a iz vsega ni bilo nič. Direktor pa je bil kot rečeno Dobnikar. Za direktorsko delo je vlekel plačo iz proračuna: 2200 evrov. Vsak mesec. Iz istega proračuna, v katerega je plačevala tudi Roševa in njeno podjetje.
Inštitut je zaprl Samo Fakin, zdravstveni minister v Šarčevi vladi, saj je bilo jasno, da od njega v dobrem letu ni bilo pravzaprav nič, skoraj nič, da ne bo kdo dlakocepil. Še največ je z rednim mesečnim dohodkom odnesel Dobnikar, ki je vodil inštitut in ga zagovarjal tudi, ko je strokovni svet UKC-Lj poudaril, da je inštitut nevaren za otroke.
Dobnikarja takrat nihče ni zmerjal z denimo nesposobnim ku…m, požrešnim pra…m ali čem podobnim. Če bi, bi ga bržčas zelo prizadelo, kot so ga prizadela neprimerna novinarska vprašanja ali odnos medijev do njegovega dela, kot je v telefonskem pogovoru tik pred slovesom zatrjeval piscu teh vrstic.
Vrnimo se še malo na Dobnikarjev tvit in ga nekoliko obrnimo. Iz tvita, ki ga je že zbrisal (kar je zalo pomenljivo) je razvidno, da se Dobnikar prišteva med »poštene Slovence«.
Ob tem velja izpostaviti mnenje nekaterih zdravnikov o NIOSB, ki ga je vodil Dobnikar. Številni so bili prepričani, da je bilo podjetje ustanovljeno za finančne mahinacije kot neko slamnato podjetje. Dobnikar še v tvitu zapiše, da bi bilo treba Roševi vrniti državno pomoč, ki jo je dobila za reševanje podjetja zaradi koronakrize. Je sam vrnil plače, ki mu jih je država dala za, hm… vodenje inštituta iz katerega ni bilo nič?
